Loki

[7884 AC]

Arethe ni nikdar govorila o njegovem očetu.

Pravzaprav sploh ni nikoli kaj dosti govorila s svojim sinom, saj se ji je vedno preveč mudilo po pomembnih opravilih za svojo gospodarico. Ker je bila spletična ugledne dvorjanke mlademu polvilincu ni bilo treba odraščati v kakšni skriti, zanikrni luknji, a gibanje med čistokrvnimi vilini ni bilo kaj dosti lažje. Zvečine so nanj gledali kot na malega spačka, ki so mu pustili živeti med njimi le zato, ker je Arethe služila visoki plemkinji katere rod je segal skoraj tako daleč kot kraljičin.

A Loki je bil že kot deček zabavnega in iskrivega značaja in se je tako zmrdovanju in opozorilnim pogledom navkljub spoprijateljil s tistimi nekaj vilinskimi otroci, ki so tedaj tekali po mogočnih dvornih sobanah. Že res, da je odraščal hitreje od njih, a razlike so bile zanemarljive, mati pa ga je skušala vzgajati po svojih najboljših močeh. To je zalega fantiča v slabih treh desetletjih spremenilo v privlačnega mladega moškega, ki je na dvoru prepolnem zdolgočasenih vilinov in vilink obrnil prenekatero glavo.

Pogledi so mu sledili kamor koli je stopila njegova noga in vse več govoric je krožilo tako med služinčadjo kot tudi med plemiči. Da je mladenič še kako spreten, so pravili, a da se ga je treba bati zaradi njegovega nabrušenega jezika. Ne samo, da je znal katero koli situacijo spreobrniti sebi v prid, Loki se je izpopolnil tudi v umetnosti zapeljevanja.

V malajših letih se je svojim vilinskim prijateljem rad pridružil na učnih urah, zato je bil podkovan tudi v zgodovini, znanosti, glasbi in pravzaprav vsem, s čimer si je lahko zagotovil pozornost izbrane dame. Ko je ta namreč dopustila Lokiju, da jo zaplete v pogovor, je bilo delo tako rekoč že opravljeno. Kadar se ni uril v umetnosti besede je prisostvoval tudi v marsikaterem treningu z rezilom in pestjo. Kljub temu da mu je prislužilo več modric kot smehljajev, se Loki nikdar ni nehal postavljati na bojišču. Če ne drugega se je vsaj hitro naučil, kje ležijo njegove meje.

Trud ali ne, z leti se je vse bolj kazal vpliv njegove človeške krvi. Arethe ga je marsikdaj zaskrbljeno potegnila na stran in ga rotila, naj se vzame v roke in se preneha motati okoli pozornosti vse prepotrebnih plemkinj, a njegovega ognjevitega duha pač ni bilo mogoče ukrotiti ne z besedo ne z dejanjem.

No, takšno je bilo vsaj Lokijevo mnenje, dokler se ni nekega poznega večera namenil v bohotne vrtove kraljeve palače. S svojo tedanjo ljubico – le kdo bi vedel katera plemkinja je to bila – je bil namreč zmenjen v tistem kotičku prelepega travnika, kjer so cvetele lunine rože. Ravno prav odročno, a hkrati primerno romantično za dolgo noč vročega ljubljenja. Vilinka mu je uslužno zaupala tudi besede, ki so navidez nedolžno steno spremenile v vhod na vrt.

Medtem ko so ga noge nesle proti dogovorjenemu mestu pod nekim košatim drevesom, so se njegove misli sprehajale povsem drugod. Tisto kar ga je pravzaprav najbolj medlo je bilo to, kako prekleto dolgočasni so morali biti možje vseh dvorjank, ki so se mu praktično same ponujale, pa najsi jim je namenil še tako kratek pogled. Saj ne da je črnolasega mladeniča motilo, da so ga vse te očarljive in pregrešno lepe vilinke tako rade volje vabile med svoje rjuhe. Ravno nasprotno; rade volje je spodbujal takšno nepremišljeno ravnanje.

Na neki ravni se je polvilin sicer zavedal strahotnih posledic, ki bi ga doletele, če bi ga kadar koli dobili. Nanj vedno gledali zviška in nihče izmed plemičev se ne bi obiral ob tej odlični priložnosti, da ga z dobrim izgovorom za venomer izžene iz Ellesmere.

Je mar greh, če zadovoljuje ženske, ki so očitno željne in njegove pozornosti? Lokiju celo lastna mati ni mogla dopovedati, da je vilinska družba bolj konservativna in vase zaprta kot bi si polvilin želel. Tako majhna ovira ga že ne bo ustavila na poti do njegovega plemenitega cilja: narisati nasmešek na obraz vsake dvorjanke.

Tako premišljujoč se je črnolasec ustavil v bogati senci drevesa, ki je bilo bržda še nekaj stoletij starejše od kralja Evandarja in Islanzadi.

”Oh, nikar ga ne podcenjuj, mladenič! To drevo je starejše celo od moje matere.”

Loki se je zdrznil ob glasu, ki je zarezal skozi zrak le nekaj lučajev proč od njega. Svoje zelene oči uperil v prelivajoče se odtenke teme, iščoč izvor ledene ostrine. Dih mu je od strahu in presenečenja zastal v grlu, ko se je iz senc izluščila nezgrešljiva visoka eleganca nikogar drugega kot same kraljice Islanzadi. Srce mu je v prsih preskočilo kak udarec ali dva.

”Bi me blagovolil razsvetliti po kakšnem čudežu so tvoje noge našle pot do tega skrivnega vrta na ta prelep večer, Loki Kjeldoran?”

Poklicani Loki Kjeldoran je pogoltnil slino in kraljici Islanzadi namenil svoj najboljši nasmešek.

”Le občudujem brezčasno vilinsko lepoto, vaše veličanstvo.”

[7884 AC]

Angleška verzija:

Nekateri zgodovinarji pravijo, da se vse pomembne stvari zgodijo v trenutku. Marsikatera odločitev, ki je spremenila tok dogodkov in pustila posledice na prihajajočih stoletjih je bila sprejeta v trenu očesa, njen vpliv pa je bilo nato čutiti še mnogo generacij.

Takšna je bila tudi Lokijeva odločitev – smela, malodane predrzna – da tistega večera zapelje vilinsko kraljico; no, vsaj poskusi, preden sreča svoj konec pod rezilom sekire. Morda ga je do tega pripeljal dolgčas, ali pa morda njegova neusahljiva želja po tem, da poskusi vse kar se poskusiti da. Bojda je bilo krivo predavanje, ki mu ga je prejšnji večer mati vbijala v glavo. Kar koli je že podžgalo njegov tvegani sklep, Loki je tiste usodne noči izbral pot, ki je za vedno spremenila preostanek njegovega življenja.

Kdo bi vedel katera sila mu je priskočila na pomoč, a temnolasec je v nasprotju z vsemi pričakovanji – lastnimi, pa tudi kraljičinimi – zdrsnil med komajda zaznavnimi razpokami v njenem oklepu. Izognil se jel vsem pastem, ki na neuke prežijo v pogovoru z nekom tako visokega stanu. Spolzel je kokor kača, jadrajoč na krilih svojega slovesa, ki je tedaj segal že tako daleč, da je celo Islanzadi Dröttning poznala njegovo ime.

Najsi je šlo le za srečno naključje ali kaj drugega, Lokiju tistega večera nihče ni oddrobil glave.




Naslednjih nekaj tednov se nato ni zgodilo nič. Loki je življenje skušal vrniti v stare tirnice, a pod dobro zgrajeno masko je vrvela nevarna kombinacija navdušenja in strahu. V vseh letih hoje po robu se mu je tokrat prvič zazdelo, da ga je morda prestopil. Sprva je oprezal za morebitnimi viri nevarnosti. Ko ga po enem mesecu ni doletela nobena ‘nesreča’ se je temnolasec previdno sprostil. Poletje se je prevesilo v jesen in Loki je dogodek pokopal kot enkratno, čeravno vročo spozabo.

In nato je na svoji postelji našel zvitek.

Pisava je bila elegantna, sloka, in kljub temu, da jo je videl prvič v življenju, mu je bilo takoj jasno, katera roka jo je zapisala na papir. Po hrbtu ga je spreletel nenaden srh in nagonsko se je ozrl naokoli po sobi. Njegove zelene oči so se vrnile k tistim trem vrsticam, ki so hkrati vabile in strašile. Celo Loki Kjeldoran je vedel, da je te opojne besede ponujajo nekaj, kar je v najboljšem primeru tvegano početje.

Kralja Evandarja ni nikoli srečal osebno, saj je bil le sin spletične, najsi je Arethe služila še tako spoštovani družini. A dovoljkrat ga je videl od daleč in slišal še preveč govoric o njegovi spretnosti na bojišču, da bi si jo želel spoznati od blizu. Vrednote vilinske družbe so mu bile vse prej kot neznane. Družbe, ki ni dopuščala njegove sorte, sploh pa ne, ko je šlo za plemiče.

Zato je, jasno, sprejel povabilo.




Ni vedel, kaj je pričakovano od njega, zato se je pač pripravil na vse. Ko se je tistega večera vračal v palačo mu je bilo skoraj žal, da more to početi na skrivaj; bil je namreč prepričan, da bi ga na poti do kraljevih soban na stran potegnilo vsaj pol ducata dvorjanov. A prioritete so prioritete, in kraljica se ni zdela takšna, da bi jo človek pustil čakati. Ali še huje, se na njenem pragu prikazati z drugo žensko na ustnicah.

Tako je namesto skozi glavna vrata v palačo vstopil skozi stranski vhod, ki je bil tako spretno skrit, da ga je Loki spregledal še vsakič, ko se je sprehodil mimo tistega odseka zidu. Prehoda so bile same stopnice, dolge in strme, na poti navzgor pa so mu družbo delale le redke bakle. Na vrhu je postal in prisluhnil morebitnim korakom, nato pa je previdno pokukal skozi priprte duri in spoznal, da se nima česa bati.

Temnolasec je stopil na plan in se razgledal po prostorni sobani, njegovi koraki neslišni na mehki trati. Živo zelene oči so vsrkale ta kotiček in njegov spokoj; stara drevesa bogata z globoko senco poldneva katerih težke glave so se sklanjale prek veselega izvira, ki je žuborel med njihovimi razpredenimi koreninami, okoli jase vse do globokega tolmuna, ki je kraljeval sredi skritega gaja.

V tišini si je razvezal ohlapno tuniko in bregeše, se znebil škornjev in na kup oblačil odložil še trak, s katerim si je krotil lase. Ustnice so se mu razlezle v uživaški nasmeh, ko so mu travnate bilke božale gola stopala, a še vedno je ostal tiho dokler ni dosegel roba globoko modrega tolmuna. Pokleknil je na breg, zajel sapo in počasi zdrsnil v hladno vodo.

"Nisi pozen," je dejala Islanzadi. Loki je užaljenje nad njenim presenečenjem hitro pogoltnil in ga prikril s smehljajem.

"Sicer vem, kdaj si je treba vzeti čas, a to še ne pomeni, da imam navado zamujati," je mehko odvrnil in se potopil še globlje. Pogled je uspel zadržati na njenem obrazu – večinoma – a Islanzadi je ostala tiho in mu vračala prodorni pogled. Njene oči so bile jasne kot Hadaraško poletno nebo in hladne kot ledeniki Farthen Dura. Bridke in nedoumljive so bile resnice, ki so prežale v njih globinah.

Loki je pogoltnil in odtrgal svoj pogled.

"In zato si sploh lahko tu, Kjeldoran. Ker veš, da si je treba... vzeti čas," njen glas je bil nižji kot običajno, ko mu je z dvema elegantnima prstoma zdrsnila pod brado in ga prisilila, da ponovno srečal njene očil. Nosnice so mu zaplale v nenadnem navalu poželenja, ko ga je z eno sloko nogo potegnila bližje in ga objela okoli bokov. Kljub temu, da jo je gledal od zgoraj je čutil, koko majhen in nezaten postaja v njenih ledenih očeh. Iznenada je lahko razumel, zakaj so se je vsi dvorjani tako bali in se ji klanjali v strahospoštovanju. Opazovala ga je kot samozadovoljen plenilec, in Loki je zopet pogoltnil, osupel, da mu je tistega večera v vrtovih uspelo spregovoriti ne samo več kot eno besedo, temveč celo pristati v njeni postelji.

Kraljičine ustnice so se vendarle ukrivile v tenek nasmeh in polvilinu se je dih zataknil v grlu, ko je z drugo roko zdrsnila po njegovih golih prsih. Zgrabila je pest njegovih temnih las in svoje nohte zarila v njegovo kožo, ko ga je potegnila še bliže. Z drugo roko je segla pod gladino vode in Loki je izdahnil, ko se ga je dotaknila z nepričakovano nežnostjo. Suhih ust je spoznal, da pogleda ne more odvrniti od njenih oči.

Kot led v sončavi.

Njena vroča usta so zdrsela po njegovem napetem vratu vse do ušesa. Tam mu je v tonu povsem neprimernem svojemu stanu povedala, kaj točno zahteva od njega.

Ko se je odmaknila jo je Loki opazoval z razprtimi ustnicami in širokih oči, preveč šokiran – in, roko na srce, vzburjen – da bi bil zmožen česa drugega kot globokih vdihov.

"Pa ne da si pričakoval, da me boš lahko fukal kot tiste lajdre na mojem dvoru?" Njen pomilovalni nasmeh bi ga običajno spravil v bes, zdaj pa ga je naredil samo še tršega. Še bolj grobo ga je povlekla za lase in ga potisnila navzdol.

"Tvoja kraljica sem, Loki Kjeldoran, in temu primeren je tudi tvoj položaj," je dejala, njene oči napol priprte od poželenja.

"Na kolenih."

Svet še ni slišal tako ukazovalnega šepeta. Loki je sklonil glavo in ubogal brez enega samega ugovora.

[7899 AC]

Minili so tedni. Minili so meseci. Nato so minila leta.

Loki je nekje po poti nehal šteti vse tiste ukradene reči: trenutke, poljube, dotike, besede. Nič od tega mu ni pripadalo. Sprva tega žgočega, trpkega občutka ni opazil. Ni bil zmožen. Vse kar ni bilo Ona, je zbledelo. Plemkinje (in plemiči), ki jih je prej tako skrbno obiskoval in oskrboval so bile komajda vredne več od pogleda. Svet je bil za odtenek bolj tih, za odtenek bolj prazen, kadar se kraljica ni gibala v njem.

A kadar se je… no, Loki ni opažal kaj dosti prek mejá Islanzadi Dröttning.


Prišel je dan ko oster veter ni več vel po njeni koži. Ko se vrhovi v daljavi niso lesketali v zavisti do njenih oči. Ko gozd ni mrmral z njenimi ustnicami in potok ni žuborel z njenim smehom.

Zopet je vdihnil – zares vdihnil – in spoznal da mu je čas spolzel med prsti kot fin rečni pesek. Ozrl se je prek ramena, nazaj, in videl razočarano mater, ki ne more dognati tegob za katerimi trpi njen sin. Pogledal je okoli sebe in srečal le oddaljene, odrinjene poglede. Trde nasmeške. Prazne besede.

Bolj iz navade kot iz želje so ga noge na večer odnesle v vrt. Od tam je tih kot senca zdrsnil med spletenimi arkadami in navzgor po stopnišču, zlizanem od njegovih korakov. Vajene roke so ga rešile spón oblačil. Z dolgimi prsti je okusil vodo, čeprav je vedel da bo mrzla, kot še vsakič poprej. Zdrsnil je vanjo, skalil kot zrcalo čisto gladino.

Strmel je v odmeve svojih dejanj, v njegovih prsih pa sta rasla gnev in trohnoba. Stisnil je pesti, jih v pravičniškem besu dvignil v nebo—

in zajokal.

Zadrgnjeno ihtenje ga je zvilo v dve gubi. Vsa življenjska moč se je izlila iz njega, kot bi mu z ostrim nožem prerezal vrat. Potopil se je v tolmun, usta polna soli in bridkosti.

Loki Kjeldoran je kradel.

Da, nekateri zgodovinarji pravijo, da se vse pomembne stvari zgodijo v trenutku. In v tistem trenutku je izbral – še enkrat, ponovno, za vedno – da zaide z ubrane poti. Da utre gaz, pa najsi še tako tenko in vijugasto, in stopi kamor v štiristo letih ni stopil sam Evandar Könungr.

Otrl si je bes in kaplje z obraza in si pljuča napolnil z rezkim večernim zrakom. Svet se je zdel jasnejši, zvezde bolj blesteče. Strmel je v širno nebo nad seboj; strmel in se smejal.

Pankrt. Služinčad. Igralec, orodje, igrača. Tat.

Pustil bo svoj pečat.

Pa naj po njegovih žilah teče še tako umazana kri.

[7900 AC]

A odločiti in živeti sta dve zelo različni stvari.

Črnolaso, zelenooko dete je privekalo na svet. Čudovito, majhno, krvavo. Kričeče.

Lokija ni bilo tam. Tudi če bi hotel ne bi mogel biti.

Ne. Loki je krvavel in kričal nekje daleč proč od spokojnih host Du Weldenvardna. Ležal je prav tako, a njegova postelja so bila trupla in oklepi. Roke, ki so ga objemale, so pripadale rjovečim Kullom in ne ljubeči materi. In poleg njega je še posebej krvavel in kričal nek kralj, ki kmalu ne bo več kralj. Njegove vzvišene poteze so bile spačene v bolečini, in izkazalo se je, da tekočina, ki mezi iz njegovih ran, ni prav nič modra. Prav nič bolj čista od njegove. V njej ni bilo draguljev, zlata, ali žezel.

Bila je samo kri, in bilo jo je veliko. Preveč.

In bila je zastrupljena.

Videl je puščico, ki je štrlela iz Evandarjevih prsi. Duše vedo da je strmel v prekleto strelico že zadnjih petsto udarcev srca. Prav lahko bi vanjo strmel še celo večnost. V resnici je zadoščal le en pogled. Perje je bilo črno in les prav tako. Ost – potem ko jo je izdrl – je samo potrdila rastoče sume, ki so se mu kot lakomne podgane zaganjali v drobovje.

Pripadala je sovragu.

Kar običajno seveda ne bi bilo nič presenetljivega. Bili so na opustošenem, vrvečem, nenadzorovanem bojišču. Mrtvi in umirajoči so tlakovali pot od prvih dreves pa vse do duri Illiree. Iz tal in padlih so kot gobe po neurju poganjale sulice, meči, sekire, in na tisoče strelic. Mnoge med njimi so bile prav takšne kot tista, ki je tičala v vilinskem kralju.

Zaklel je v rdeče nebo, in glava mu je omahnila nazaj na oklepljeno telo nekega poginulega škrata. Težava, ki je trenutno pestila njegov izmučeni um, je celo huronsko bitko okoli njega potisnila vstran. Težava, ob kateri so podgane šele zavohale plen in se nadenj pognale z novim navalom požrešnosti.

Loki je namreč videl tudi strelca.

In strelec, duše na nebu, ni bil sovrag. Bil je vilin.

Kakih dva tisoč udarcev srca poprej je bilo, ko je najhujše ravno divjalo okoli njih. Vilinov ni bilo več dosti, sovražnika pa kar ni hotelo zmanjkati. Zavezniške vrste so se redčile hitreje kot listavci ob hudi zimi, in brezup je bržda pokončal več njihovih kot vsi izdajalci skupaj.

A vendar. A vendar.

Stala sta blizu. Bila je gneča, mesarsko klanje; vojna pač. Posekal je nekega Kulla in se zasukal, da bi Evandarju priskočil na pomoč. Vtem je skozi ves tisti meseni tlesk in železni škrip zaslišal surovi, ostri plosk izpuščene tetive. Najbrž je zakričal. Gotovo se je pognal proti kralju, a bilo je prepozno.

Velikan se je zrušil, oklep, meč, ščit, vse. Loki mu je sledil na tla, ali pač na tisto, kar je služilo kot tla na tem od duš pozabljenem kosu Alagaësije. A v vsej tej zmešnjavi in krikih polvilin ni spregledal sloke postave, ki je zdrsnila nazaj v gomazeče vrste. Bila je odeta v napačne barve. Dobre barve.

In potem. Hropeče, rdeče zamazano vprašanje. “Kdo?”

Ni mu odgovoril. Ni zmogel.

Medtem ko je vzvišeni kralj krvavel navadno kri po njegovih spolzkih rokah, se je Loki mučil s podobnim vprašanjem.

Tudi potem, ko se jih je nekaj poslednjih izvleklo, tudi potem, ko so se kot pretepeni psi pritepli nazaj v Ellesmero in si zlizali rane; tudi potem ga vprašanje ni zapustilo.

Pravzaprav ga ni zapustilo nikoli. Od časa do časa, v najglobljih morah, ga še vedno zgrabi z vso silo in ga odvleče na tisto prekleto morišče. Kot lutko ga obesi na težke verige in z njim brezbrižno zaorje skozi brezobrazne stotine, vse do tistega usodnega trenutka. Zareži se mu v obraz z gnilimi zobmi in grobnim zadahom, si popravi krono in oblizne ustnice z razpadajočim jezikom.

Hropeče, črno zamazano vprašanje.

“Komu?”

Najbrž ga je tisti tisočkrat prekleti Komu? pregnal na rob. Ilirea je padla. Evandar je padel. Loki je… preživel.

A to je bilo tudi vse. Njegova sla po življenju in užitkih se s polvilinom ni vrnila v Ellesmero. Razčetverjena je ležala na oddaljenem polju brez imena, kjer se je pohlepna zemlja redila na gosti krvi pobitih. Komu? je nasičil njegovo bit in zastrupil vsako njegovo misel. Vsak korak je odzvanjal s težo oklepljenega škornja. Vsak vdih je odmeval s kriki njegovih sodrugov, vseh živalsko poklanih.

Od njegovega življenja ni ostalo nič in vendar je še vedno obstajal.

No. Skoraj nič.

Ime ji je bilo Arya in bila je njegov prvi povojni nasmešek. Majhen in šibak – le senca njegovega nekdanjega režanja. A bil je in to je bilo vredno več kot vsa vojska v Du Weldenvardnu. Njegov odzvil je izvabil redek smeh celo iz ledene kraljice, kajti tudi njej je Ilirea prinesla premnoge bridkosti. Četudi jo je tedaj videval le še poredko, so njegove vajene oči opazile spremembe, ki jih ni prepoznal nihče drug. Njene oči so bile za odtenek bolj tope, njena čeljust za las trša. Njena ramena so bila še bolj napeta, lok njene hrbtenice še ostrejši.

Edini ki bi bil to še zmožen opaziti je hranil pozno pomlad na taistem polju – če je imel srečo. Bolj verjetno so ga po bitki poiskali in njegovo spačeno obličje nasadili na najvišji kol v Uru’baenu.

Hotel ji je verjeti. Duše na nebu, kako ji je hotel verjeti!

A Komu? je venomer visel kakor temán oblak nad vsem kar je vsaj malo spominjalo na zaupanje. Strelec je bil vilin, prekleto! Vilin!

Saj, lahko da je bil le prodan izdajalec, nižji od najnižjega črva v zemlji – kaj, črva! Zaslužil si ni niti imena – a to njegovih rastočih bojazni ni niti malo ustavilo. Vsak razumski pomislek bi sicer le poudaril, da je bila ta nepristranska, racionalna možnost veliko bolj verjetna. Pa tudi to ni zaleglo. Sence so prežale za vsakim vogalom, nabrušeni jeziki so ga mleli med strupenimi zobmi. Loki je vse bolj ždel v vrtu in strmel v bleščeči žamet svoda namesto da bi se soočil s svojo izkrivljeno realnostjo.

Islanzadi, nič več kraljica, temveč Kraljica, ni imela časa zanj. Med novorojencem in obleganim kraljestvom ni bilo prostora za razpadajočega ljubimca. Morda je za Evandarjem zares žalovala. Morda je bila to najboljša maska kar jo je kdaj videla Alagaësija.

Prišel je trenutek – prelom še enega stoletja – in Loki je spet sprejel odločitev.

Tokrat je bila napačna.