Preteklost
Kyril se je rodil v plemiško družino z dvema bratoma, Marcus in Aris. Ker je bil tretji sin, ni imel možnosti nasledovati očeta kot glavo družine, zato je njegova korist bila v diplomatski poroki. Tako je že od malega bil učen, čeprav bi se temu lahko reklo treniran, da je slab ugled hujše od smrti.
Ni bil veliko urjen v bojevanju, znal je uporabljati zgolj bodalo oziroma nož v samoobrambi, a to je tudi vse. Večino časa je preživel z svojo varuško. Resna ženska, ki ga je vodila okoli in ga predstavljala družinam, da bi ostali v dobrih odnosih. Medtem ko se je njegova varuška pogovarjala s starejšimi člani teh družin, se je Kyril družil z njihovimi otroci v poskusu, da bi v njih sprožil iskro zanimanja. Namesto spanja je preživljal čas v knjižnicah gostov in bral knjige o magiji, bojevnju in splošnih veščin, zato ima še danes znanje o več stvareh, čeprav to ni nikakršno nadomestilo za trening, ki ga ni imel možnosti prejeti.
Neko noč sta obiskovala družino na obrobju mesta, iz katere spalnice se je videlo jamo na vrhu hriba. Ob tem pogledu je začutil nekaj novega: vnemirjenje. Iz svoje sobe je vzel par bakel, ki so osvetljevale prostor, in si jih pripel na pas ter navaden nož iz kuhinjskega predala. S seboj je prinesel še knjigo o različnih bitjih, ki prebivajo v jamah.
Odpravil se je gor na hrib. Zgledalo je, da jama še ni bila raziskana, saj ni bilo nobenih znakov ljudi. Bila je prazna z izjemo kakšnih zelišč, ki jih je prepoznal po skicah iz knjig. Prišel je do konca, in zagledal medveda. Bil je bister fant in je takoj vedel, da medveda pod nobenim pogojem ne bi uspel premagati, a kaj, ko ga je medved že videl.
Tako se je začel njegov beg. Tekel je, a je bila zver veliko hitrejša. S poskokom se je rešil smrtne rane, a je vseeno bil pošteno opraskan po hrbtu, padel pa je direktno na nos. Hitro se je obrnil in zabodel nož v šapo medveda, ki ga je hotela ponovno opraskati. Medved je zatulil, šapo hitro odmaknil in s tem je nož zletel med strupene gobe, ki so rasle ob steni. Pripravil se je na svojo smrt, a takrat je v medveda priletela puščica.
"Kaj se pa greš?" je rekel znani glas. "Moral bi spati, ne pa pohajati po jamah. Tvojemu očetu to ne bo všeč." Kljub omeglenemu pogledu je zagledal varuško, za njo pa svoja brata.
"Takih odstopanj ne jemljemo rahlo" je rekel Marcus, ki je bil za tri leta starejši od Arisa. "Prav zanima me, kaj bo rekel oče."
Marcus in Aris sta bila poslana, da pazita na Kyrilovo ubogljivost. Tisto noč pa se je za njima s dvema stražžarja odpravil še oče. Nobeden tega ni vedel, zato so bili vsi presenečeni, ko se je prikazal.
"In tako mi je umrl prvi sin. Žalostno. Nisem si mislim, da bo najmlašji prvi, ki bo odšel. Ampak vseeno, tukaj leži mrtev. Imel je možnost živeti s bogatim plemičem, veliko bogatejšim od nas, a očitno je izbral drrugo pot. Pa naj umre na njej, ne bo dolgo preživel s temi ranami. Vsaj ni bil tako neumen, da bi prišel brez orožja. Vzemita ga. Že dovolj škode je naredil, vsaj nož lahko vrnemo."
Aris se je odpravil do kupa gob, Marcus pa za njim kot straža, če bi se pojavil še kakšen medved. Po navadi niso živeli sami v jamah. Ko se je stegni, da bo pobral nož, so gobe burno reagirale in izpustile močan, žgeči plin. Na njegovo srečo jih je Kyril poznal in se kljub bolečinam uspel obrniti s hrbtom proti njim. Plin mu je požgal cel hrbet. Povročil mu je veliko bolečin, a mu je tudi zaceil rane, tako da vsaj krvavel ni. O ostalih obiskovalcih jame ni bilo smisla govoriti, saj je plin naredil svoje.
Čez nekaj časa se je plin razpustil po prostoru, tako da ni bilo več nevarno. Kyril se je vstal in pobrskal po žepih in nahrbtnikih v upanju, da bo našel kakšen povoj ali denar, s katerim bo lahko plačal zdravljenje.
S dobljenim denarjem se je odpravil v mesto, katerega je tretuno obsijavala sončna zarja. Našel je zdravilišče in plačal zdravljenje. Čez dva tedna je iztopil čisto zrav. Od zdravljenja mu je ostalo le še 2000 zlatnikov in obleka, ki je imela pet dolgih prask na hrbtu, po desnem rokavu pa medvedjo kri. Tako se je njegovo novo življenje začelo.