Gliviel

Osebni podatki:

÷Ime: Gliviel
÷Rasa: Vilini
÷Starost: 32
÷Vzdevek: Liv
÷Priimek: Azlyn

÷Ime očeta: Cayden
÷Očetov vladar: Islanzadi
÷Ime matere: Abrielle
÷Materin vladar: Islanzadi
÷Imena bratov-sester:

Dobri ljudje:

÷Znanci:
÷Prijatelji:
÷Najboljši prijatelji:
÷Simpatije:
÷Ljubezni:

Slabi ljudje:

÷Tekmeci:
÷Škodoželjneži in zavistneži:
÷Sovražniki:

OTROŠTVO

Gliviel je na svet prišla neke mirne, jasne noči. Mati Abrielle in oče Cayden, oba vilina, sta bila presrečna, saj je bila njun prvi, in kot se je izkazalo pozneje, tudi zadnji otrok. Že zelo kmalu ji je namreč usoda obrnila hrbet in naneslo je tako, da so ji Galbatorixovi privrženci ubili očeta in s tem uničili njeno otroštvo.
Prvih nekaj let je morala Gliviel skrbeti za svojo žalujočo mati, ki se je zavila v žalost. Nosila ji je hrano, ki ji jo je uspelo najti, z njenega telesa je vlekla umazana, prašna oblačila ter jo oblačila v sveža. Pred resničnostjo se je začela zatekati v svoj svet, v svet knjig. Tam je našla prijatelje, ki so jo razumeli in znanje, ki je širilo njena obzorja. Ob večerih, ko je bilo za branje pretemno in se ji ni ljubilo prižgati sveč, si je za svoje najljubše junake izmišljevala nove dogodivščine ali pa je razmišljala, kako bi znanje, ki ga je v tistem dnevu pridobila, lahko uporabila v praktičnem življenju.
A pri devetih letih se ji je življenje ponovno spremenilo. Njena mati je namreč odvrgla tančice žalosti, skrbeti jo je začel njun, predvsem pa njen, ugled v družbi. Kmalu je postala ena izmed bolj uglednih vilink v mestu in želela je, da se Gliviel obnaša temu primerno.
Dekle se je tako trudilo, da bi ji ustreglo. V družbi se je vedno obnašala spodobno, na plano je prišla njena milina. Kljub veliki plašnosti se je trudila, da bi se vključevala v pogovore, čeprav se je večinoma rajši umaknila na samo. Vilini so jo hvalili. Hvalili so njeno odraslo obnašanje, njeno zrelost. Radi so se pogovarjali z njo, saj je bila dobra sogovornica, če so jo do tega pripravili. Bila je zelo lepa mladenka, tudi po vilinskih načelih.
A vse to ni bilo dovolj za njeno mater. Vedno je našla nekaj, kar jo je zmotilo, še največkrat je bila to Glivielina navezanost na knjige. Ni ji bilo všeč, da je dekle rajši tiščalo nos v knjige, kot pa da bi se pogovarjala z ostalimi, prav razbesnelo pa jo je to, da je Liv rada tudi pisala. Zdelo se ji je namreč, da je to popolno zapravljanje časa, ki ji nikoli ne bo koristilo.
Med sorodnicama je vse to pripeljalo do velikih nesoglasij. Ves čas sta se prepirali, mlajši pa je nezmožnost zadostitve materinim željam počasi načenjala dušo. Še bolj se je zaprla vase, njena samozavest je izginila. V temni noči je pogosto jokala in prosila bogove, ki bi morda utegnili poslušati, naj jo rešijo trpljenja.

POBEG

Bilo je pozno ponoči, vse mesto je bilo pogreznjeno v globok spanec. Le drobna, enajstletna deklica se je tiho izmuznila skozi vrata družinske hiše in se podala na temne ulice. Na hrbtu je nosila nahrbtnik, ki jo je skoraj presegal po velikosti, ob boku je imela pripasan mošnjiček s suhimi zelišči za čaj. Globoko je zavzdihnila.
Ni vedela, da bo imela s pobegom od doma toliko težav. Mati bi jo nekajkrat skoraj zalotila pri tihotapljenju zalog hrane iz shrambe v svojo sobo; dobro je morala razmisliti, kaj vse bo na poti sploh potrebovala in kam se bo odpravila.
Tega pravzaprav še sedaj ni vedela. K sorodnikom se ni mogla odpraviti, saj bi jo mati tam prav gotovo našla. Lahko bi se sicer odpravila h kateremu od očetovih starih prijateljev, ki jih je poznala samo ona, a to bi pomenilo, da bi bila spet nekomu v breme. Ne razmišljaj o tem Gliviel, si je ukazala, najprej moraš priti iz mesta, šele nato bo čas za razmišljanje o tem, kam boš odšla!
Imela je še nekaj ur, preden bo sonce začelo svojo pot po nebu, kar je pomenilo, da je imela prav toliko časa, da pride iz mesta. Po tem se bo mesto namreč začelo prebujati in z njim tudi njena preljuba mati. Odkrila bo, da je njena hči izginila in zagnala vik in krik. Pohiti, si je zamrmrala deklica, dlje prideš, bolje bo!
Med ulicami, ki jih je poznala že vse otroštvo, je Gliviel napredovala zelo hitro in ni trajalo dolgo, ko se je že znašla na obrobju mesta. Oddahnila si je. Nihče ji ni prekrižal poti. Ne oddahni si prehitro, še vedno moraš najti prostor, kjer boš lahko ostala, si je ukazala in odhitela naprej, v pokrajino, ki jo je poznala zgolj bežno.
Hodila je že nekaj časa, ko se je sonce začelo dvigovati. Najprej se je pokrajina zgolj zdela svetlejša, nato so se na obzorju že videli prvi sončni žarki, kar naenkrat pa je bila vsa pokrajina ožarjena s ponovno vstalim soncem. Gliviel je osupla nekaj trenutkov stala in opazovala okolico. Še nikoli ni bila priča sončnemu vzhodu in bilo ji je žal, da tej lepoti ni bila priča prej. A tudi tokrat si ni smela privoščiti, da bi zapravila preveč časa. Odpravila se je naprej.
Ni več hodila dolgo, ko je na neki jasi po naključju odkrila jamo. Bila bi popolno skrivališče, če je prazna, si je rekla in odšla pogledat. Na njeno srečo je bila prazna, v njej pa prav tako ni bilo sledu o živalih, ki bi lahko bivale tam. Oddahnila si je, ko je opazila potok s svežo, čisto vodo ki je živahno tekel nedaleč stran. Prvič v zadnjem tednu se je na njen obraz prikradel širok nasmeh, prikazala se je tudi sled otroške igrivosti.
Nahrbtnik je odložila prašna tla in iz njega potegnila staro spalno vrečo, ki jo je našla v stari očetovi omari. Razgrnila jo je po tleh in se odpravila do potočka, da bi si prinesla vodo, ki je bila nujna za njeno preživetje. S seboj je vzela manjšo leseno posodo, ki jo je našla doma v kuhinji in je že dalj časa ni nihče uporabljal, da bi jo lahko zajela vanjo.
Ko je opravila vse potrebno se je utrujeno sesedla na spalno vrečo, poleg katere je sedaj gorel majhen ogenj, ki ga je naredila tako kot jo je naučil oče. Zazrla se je vanj in se ob spominih, ki jih je prineslo kurjenje ognja, nasmehnila.
Že dolgo ni pomislila na to, kako sta se z očetom včasih odpravljala na nekaj dnevna taborjenja, kjer jo je učil, kako naj preživi v naravi. Vedno je bil zelo potrpežljiv z njo, ponosen je bil vsakič, ko se je naučila česa novega. Izpolnil je vsako njeno željo, še preden je sploh ugotovila, da jo ima, nudil ji je ljubezen, ki jo je vsrkala do zadnje kapljice.
A spomini so prinesli tudi bridkost. Želela si je, da bi imela nekoga, ki bi jo imel rad takšno, kot je, nekoga, ki bi jo cenil. Hrepenela je po ljubezni, a ne po takšni, ki jo imajo partnerji, ampak po ljubezni med otrokom in starši ter po ljubezni med prijatelji. A vedela je, da po tem lahko zgolj hrepeni. Mati ne bo nikoli zadovoljna z njo, saj bo, ne glede na to, koliko truda bo deklica vložila v to, da bi ji ustregla, vedno našla nekaj, kar bo hotela spremeniti.
Gliviel je zavzdihnila in se vrnila v resničnost. Iz nahrbtnika je vzela v vinske liste zavito hrano in začela jesti. Zraven je pila čaj, ki si ga je pripravila že prej in opazovala ptice, ki so spreletavale z veje na vejo ter si pele vsaka svojo pesem. Za njo je bil dolg dan.

PRISILNA VRNITEV

Bilo je zgodnje jutro in Gliviel se je odpravljala po vodo za čaj. Minil je kakšen teden dni od njenega pobega in še vedno si je lastila majhno jamo, ki jo je našla. Bila je srečna, oziroma bolje rečeno, tako blizu sreče kot že dolgo ne.
Prepevala si je eno izmed vilinskih pesmi ter si v potoku najprej umila roke in skledo nato napolnila s svežo vodo. Previdno, da ne bi prelila niti kapljice, se je odpravila nazaj.  Takrat pa se je v grmovju na drugem koncu jase nekaj zganilo. Sprva se za to ni zmenila, saj je bila prepričana, da je zgolj zajec, ki se skriva, nato pa je le bolje pogledala. Opazila je obris postave, ki se je skrivala tam in srčni utrip se ji je pospešil. Očitno so jo odkrili. Lepo je bilo, dokler je trajalo, je pomislila in zavzdihnila, odložila posodo na tla ter se odpravila tja.
Počasi se je približala skrivališču in opazila svojo mater, ki je čepela tam. Ironičen pogled nanjo je Liv zabaval, saj si nikoli ni mislila, da jo bo videla sredi gozda, tako daleč od mesta. Vedno je bila namreč mestna gospa, prezirala je vsak stik z naravo. Kar je smešno, glede na to, da je vilinka, je prezirljivo prhnila Gliviel in s tem izdala svojo prisotnost. Čas je bil za soočenje.
"Gliviel! Kako si drzneš pobegniti od doma in s tem izdati mojo naklonjenost! Od očetove smrti sem skrbela zate, skrbela za tvoj ugled, ti pa mi vrneš tako, da sredi noči izgineš v neznano! Veš koliko moči sem potrebovala, da sem prikrila tvoje izginotje!" se je začela dreti s histeričnim glasom, ki je Gliviel pognal kri po žilah.
"Izdati tvojo naklonjenost? O čem pa govoriš? Nikoli mi nisi bila naklonjena. Do očetove smrti si bila ljubosumna na najino povezanost, po njej pa si se zavila v žalost. Dolgo sem skrbela zate in gledala to, čemur nihče od odraslih, kaj šele otrok, ne bi smel biti priča.Ko pa si se končo začela zavedati svoje okolice, si želela spremeniti vse, kar sem," ji je odgovorilo dekle s hladnim glasom.
"Da te ni sram! Same laži in izmišljotine govoriš; zgodbice, ki si jih zmišljuješ zato, da ti čas hitreje mine. In vse to je posledica tega, da preveš bereš! Predolgo sem ti popuščala. Takoj ko prideva domov ti bom odvzela vse knjige. Prenehala boš z neumnostmi in se začela obnašati tako, kot se za pravo vilinko spodobi. Ne boš mi več delala sramote pred drugimi!" Glas Abrielle, matere, ni bil več histeričen. Bil je odločen in poln besa.
A Liv ji ni dala odgovora, ki ga je želela. Dekle namreč ni nameravalo vrniti domov. Želela je ostati v divjini in še naprej skrbeti zase; hotela je ostati to, kar je bila. Dovolj je imela prilagajanja drugim, tudi če je to pomenilo, da je sebična.
Ko pa je to povedala svoji materi, je bila ta tako ogorčena, da je za nekaj trenutkov ostala brez besed. Nato pa je začela z izsiljevanjem: "Zdaj pa dovolj! Vrnila se boš domov, zlepa ali zgrda. Če se ne boš vrnila prostovoljno, te bom prisilila v to. Lastnoročno te bom zvlekla domov, te tam zaklenila v sobo in nato oddala v zakon nekomu, ki bo primeren, če se takoj ne vrneš z mano domov."
Ubežnica tako ni imela druge izbire, kot da se vrne domov, nazaj v življenje, ki ga je tako prezirala in sovražila.

ANNIE

Gliviel je ležala na svoji postelji, gledala v strop in se smilila sama sebi. Minil je kakšen teden od njenega pobega in še vedno je bila v nemilosti pri materi. Ta je, od kar sta se vrnili iz gozda, ni spustila iz oči. Povsod jo je vlekla za sabo; doma jo je zaklepala v otroško sobo, da bi preprečila ponoven pobeg. Tudi tokrat je bila mlada vilinka zaklenjena v svoji sobi, nanjo pa je pazila mamina najboljša prijateljica, ki jo je vsaj pustila pri miru.
Takrat pa je Liv zaslišala odpiranje vhodnih vrat in zavzdihnila. Kdo ve, kakšen protiubežni ukrep si je izmislila tokrat, je zamrmrala in upala, da so nanjo pozabili. A nato je opazila, da je urok v obliki tanke koprene, ki ga je mati postavila okoli njenih vrat in ji s tem preprečila izhod, izginil in s sabo vzel še zadnje koščke upanja v deklici.
»Gliviel, takoj pridi v dnevno sobo!« je zaslišala materin ukazovalni glas. Ponovno je zavzdihnila in zavrtela z očmi. In ponovno se bova šli igrico odkrivanja novih varnostnih ukrepov. Le kaj ji je na misel padlo tokrat? Mogoče velikanski zmaj, ki ga bo nastavila pred vhodna vrata!? si je besno zamrmrala in počasi vstala. Ni se ji mudilo, saj je vedela, da bo s tem še bolj razjezila drugo vilinko.
Ko je končno prišla do dnevne sobe, jo je tam čakalo presenečenje. Na fotelju, poleg njene matere, je sedela ženska, ki jo je opazovala z bistrimi, lešnikovimi očmi. »Gliviel, to je Annie. Skrbela bo zate, ko mene ne bo doma,« je bila kratka Abrielle, nato pa je vstala in rekla: »Odšla bom po svojih opravkih. Spoznajta se in ne počnita neumnosti,« je hladno dodala in odšla.
Ko sta dekle in starejša ženska ostali sami, se je Annie toplo nasmehnila, vstala, stopila do Liv, ki je še vedno stala pri vratih v sobo, in ji podala roko. »Živijo! Tako sem vesela, da sem te končno spoznala! Moje ime je res Annie, a ti me lahko kličeš An,« je dodala in potegnila negotovo deklico v topel objem.
Ob teh besedah, predvsem pa ob dejanjih, se je zid, ki ga je vilinka postavila okoli sebe, sesul kot hišica iz kart. Stopila se je ob prvih znakih ljubezni v zadnjem času, v oči so ji privrele solze in se razlile po njenih bledih licih. Zadrhtela je in se stisnila v objem. »No, no, zakaj pa tako debele solze,« je mehko rekla starejša, ju nekako obe spravila v bližnji naslonjač ter dvignila deklico v naročje. Tam jo je nekaj časa tiho zibala, nato pa začela mrmrati uspavanko.
Čez nekaj časa so biseri končno prenehali teči po Glivielinih licih in neutolažljiv jok se je spremenil v tiho ihtenje. Tudi to je nedolgo za tem ponehalo in travnato zelene oči na dekličinem obrazu so se končno odprle. Bile so polne ljubezni, do starejše ženske, ki jo je pravkar spoznala, to pa je bilo vse, kar je Annie potrebovala. Iz žepa je potegnila svež robček in obrisala še zadnje ostanke solz z njenega obraza.
»Bolje?« je vprašala in se ponovno toplo nasmehnila. »Bolje,« je rekla Liv in se naslonila na rame ženske. Med njima se je v zelo kratkem času spletla močna vez.

DILLWYN

Bilo je že precej pozno zvečer, ko sta Gliviel in Annie še vedno ležali na postelji, ki je pripadala mlajši in si pripovedovali zgodbe, ki sta si jih izmišljevali sproti. V tem sta obe uživali, lahko sta pozabili na svet, ki ju je obdajal in se prepustili svojemu. Tokrat je bila na vrsti za pripovedovanje An, njena pravljica pa je šla takole:
»Nekoč je obstajal svet, nihče ne ve, kako dolgo nazaj, ki je bil precej drugačen od našega. Imenoval se je Dillwyn, naseljenci te dežele pa so bila zanimiva bitja, imenovana dhá aghaidh. Danes pri nas nikjer ne najdeš njim enakih, govori pa se, da so po uničenju njihovega sveta, nekateri prišli k nam, a kmalu izumrli. A to je že zgodba za drugo priložnost.
Zanje nihče ne more reči, ali so bili lepi ali grdi, in to prav zaradi njihove drugačnosti. Za naša merila so bili zelo visoki, večinoma vsaj dvakrat večji od povprečne višine ljudi. Imeli so dolge, lepo negovane roke v dveh parih, ki so se razvile zaradi potrebe opravljanja velikih količin dela z rokami. Njihova polt je bila olivno zelene barve, koža pa debela in odporna.
Verjetno njihova največja posebnost pa je bila, da so imeli dve glavi –levo in desno. Levi je pripadal glas razuma in logike. Bala se je vseh novosti in potencialnih nevarnosti, za čustva se ni zmenila in jih večinoma tudi ni poznala. Skrbela je, da je pripadajoče bitje živelo dolgo, varno življenje.
Desna je bila njeno popolno nasprotje. Ni se zmenila za nevarnost, saj je želela zadostiti čustvom, ki jih je čutila. Ni ji bila pomembna dolžina življenja, ampak njegova kakovost, način, kako je to minilo.
Prav zaradi velikih nasprotij med njima se nikoli nista mogla popolnoma uskladiti. Nekateri dhá aghaidhi so se odločili, da bodo večji pomen dajali desni, spet drugi so upoštevali le levo. Tako ni bilo čudno, da je začelo prihajati tudi do nesoglasij v ljudstvu. Ustvarila sta se tabora, levi in desni, ki sta bila v stalnem sporu.
Skupina levih je po nekaj letih zaostrenega odnosa dobila karizmatičnega voditelja. Njegovo ime je že davno odšlo v pozabo, a njegovih dejanj ne bo tako lahko pozabiti. Povzpel se je na oblast in postal vladar celega ljudstva.
Ni še dolgo trajala njegova vladavina in že je izdal odredbo, da bo vsakega, ki bo upošteval desno glavo, vojska brez sojenja ubila. S tem pa ni ustregel zgolj svojemu taboru, njegov namen je bil predvsem to, da si odpre pot na oblast, saj se tako ne ljudstvo ne bo moglo upirati. Za več let je v deželo prinesel dolgo pričakovani mir.
Kljub miru so bitja po več letih začela postajati nemirna. Z logiko in razumom se je namreč dalo preživeti, a to v njihova življenja ni prineslo sreče. Vedno več se jih je začelo odločati z desnim obrazom, vedno več jih je umrlo zaradi tega.
Ta čas pa je v koči sredi gozda, daleč od vsega, odraščala deklica po imenu Nelly. Vzgajala jo je mati, ki je uporabljala obe polovici enakovredno in točno tega je učila tudi hčerko. Bili sta srečni, imeli sta vse, kar sta potrebovali. Nato pa se je neke temne oči vse spremenilo. Prišli so vojaki in mater, medtem ko se je dekle pravočasno skrilo, ubili.
Mlada dhá aghaidh je bila zelo žalostna, a vedela je, da kraj v gozdu zanjo ni več varen. Oditi je morala v svet in ponovno najti srečo. In v tistem trenutku se je spomnila na besede, ki so pogosto prišle iz materinih ust: »V svetu tam zunaj moraš zelo paziti. Uporaba desne glave je tam zelo nevarna, celo prepovedana.«
Dekle je zavzdihnilo in se podalo na pot, ne vedoč, kaj jo je čakalo v zunanjem svetu…«
Gliviel je v tistem trenutku široko zazehala. Komaj je še držala oči odprte, a zgodba se ji je zdela preveč zanimiva, da bi sedaj lahko zaspala. Annie to seveda ni ušlo. Prenehala je s pripovedovanjem in rekla: »Dovolj bo za danes. Pozno je že, ti pa moraš v posteljo. Na konec boš morala počakati,« je še dodala, ko je opazila, da je vilinka že odprla usta v ugovor.
Vstala je, se sklonila in deklico nežno poljubila na čelo. Zavila jo je v toplo odejo in rekla: »Lepe sanje, draga moja!«

Gliviel se je naslednjega jutra zbudila polna pričakovanja. Iz postelje je zlezla še prej kot po navadi in se po prstih odpravila do kuhinje, kjer je vedela, da bo našla Annie. Slednja je res bila tam, a ni bila sama. Poleg nje je namreč sedela njena mati, jedla zajtrk in zamišljeno zrla skozi okno.
Dekle se je začudeno ustavilo pri vratih in zrlo v zamišljeno vilinko. Videti je bila precej mlajša, kot običajno, pod njenimi očmi so bili temni podočnjaki. Še nikoli je nisem videla takšne. Morda bo končno postala prava mati, takšna, kot bi morala biti, je z otroško nedolžnostjo pomislila, njen obraz je preplavilo upanje, ki je ponovno vzniknilo v njej. Stopila je naprej, do svojega sedeža, in sedla nanj. Iz košare s sadjem je vzela jabolko in se z iskrivimi očmi obrnila proti materi.
Ta se je zdrznila in pogledala okoli sebe. Ko je opazila, da poleg nje sedi Liv se je zresnila in vstala. »Lepo, da tudi ti vstajaš tako zgodaj. Upam, da to pomeni, da te čaka delaven in produktiven dan. Nasvidenje,« je hladno rekla, se obrnila in odkorakala stran.
Deklici so v oči stopile solze. Njeno upanje se je ponovno sesulo v prah. Sklonila je glavo, da bi skrila solze, in se besno zazrla v leseno mizo. Tako pa ni opazila bolečine in sočutja, ki sta preplavila obraz starejše ženske. Stopila je do mlade vilinke, jo objela in rekla: »Oh Gliviel!«
A dekle ni želelo sočutja. Iztrgala se je iz objema, vstala in stopila nekaj korakov stran. »Sovražim jo! Nikoli ni znala biti mater, ki jo potrebujem, in tudi nikoli ne bo! Vedno me samo nadira, nikoli nisem dovolj dobra zanjo! Najhuje pa je, da mi vedno znova da upanje, da se bo spremenila. In jaz ji, trapa neumna, vedno nasedem. Dovolj imam tega! Zakaj me sploh ima?!« je rekla z glasom, polnim besa, ki ga je komaj obvladala. V roke je prijela skodelico, ki je ležala na mizi, ter jo z vso silo zalučala ob tla.
»Umiri se! Tvoja mati te ima zelo rada, a tega ne zna pokazati. Moraš vedeti, da bi zate storila vse, tudi skozi ognjene zublje bi stopila. Težava je samo v tem, da se boji, da te bo izgubila, tako kot je izgubila tvojega očeta, če bi se preveč navezala nate. Nekega dne, ko bo sama spoznala to, bo morda sposobna biti tvoja mati,« ji je odvrnila An z mirnim, obvladanim glasom, v katerem pa se je dalo čutiti globoko žalost.
»Vseeno je, če bi šla skozi ogenj zame! Hočem samo to, da me ima rada in da mi to tudi pokaže! In to ne čez več desetletij, ker bo takrat že prepozno. Potrebujem jo sedaj!« Deklica se je ob teh besedah končno zlomila, solze, ki jih je prej s težavo zadržala, so ponovno privrele na plan in se razlile po njenem obrazu. Sesedla se je na tla, se zvila v drobno kepico in zaihtela. Annie se je usedla na tla poleg nje in jo privila k sebi. »Saj vem,« je komaj slišno zamrmrala in jo nežno gladila po hrbtu.
Ko se je ihtenje čez kakšno uro končno poleglo, je gospa vstala in za svojo varovanko skuhala vroč zeliščni čaj. Ko je bila ta pripravljen, ga je skupaj s piškoti položila na pladenj in ga odnesla v dnevno sobo, nato pa se je vrnila po mladenko. Pomagala ji je na noge in jo odpeljala do sedežne poleg pladnja.
Liv je v roke vzela še vročo skodelico, hvaležno pogledala An in se rahlo nasmehnila. Ta se ji je nasmehnila nazaj, vzela piškot in, kot da nedavnih dogodkov ne bi bilo, rekla: »No, kaj bi mlada dama danes počela?«
Vprašana se je še širše nasmehnila. »Včeraj si mi govorila pravljico o dekletu, po imenu Nelly, a je nisi dokončala. Rada bi vedela, kako se konča,« je polna zanosa rekla in zlezla bližje k starejši. »Hmm… Sem ti res to pripovedovala? Ne spomnim se dobro. Si prepričana, da nisi česa pomešala?« se je nasmehnila ta in dvignila deklico v naročje, medtem ko je ta divje kimala v potrditev. »No, potem me pa spomni, kje sva končali!«
»Začela si pripovedovati to, kako se je mlada dhá aghaidh odpravila od doma.«
»Ja, pa sem res,« se je končno spomnila Annie in ponovno začela pripovedovati.
»Nelly se je, kot si že sama rekla, odpravila od doma. Potovala je skoraj teden dni, ko je končno naletela na majhno vas. Tamkajšnji prebivalci so bili navajeni, da se držijo zase in ne zmenijo za druge, tako kot so jim narekovale leve glave. A na koncu vasi, čisto v zadnji hiši, je stanovala zelo stara ženica. Mladenko je, po tem, ko ji je ta rekla, da je starše izgubila zaradi bolezni, toplo sprejela v svoje domovanje in ji ponudila prenočišče.
Tistega večera sta se pogovarjali pozno v noč in kmalu načeli temo o uporabi obeh glav. Starka je Nel povedala, kaj se dogaja v njihovem svetu ter kakšen je vladar, dekle pa je izbruhnilo: »Nihče ne bi smel prepovedovati uporabe katere koli izmed glav! Dve imamo zato, da ju uporabljamo in ne zgolj za okras!«
»Se popolnoma strinjam s tabo, a tako pač je v današnjem svetu in sama sem prestara, da bi dočakala kakšne spremembe. Ti pa jih verjetno boš,« je optimistično zaključila ženica. Nato pa tiho dodala: »Lahko pa sama začneš spremembe.«
»Kako to mislite? Nikogar ne poznam, ki bi mi lahko pomagal, sami pa mi nikoli ne bi uspelo!« je ugovarjala mlajša.
»Naša cela vas je naveličana sedanjega režima in prepričana sem, da bi se že dolgo nazaj uprli, če bi imeli vodjo. To pa bi lahko postala ti, saj si pogumna, hkrati pa tudi zelo karizmatična,« se je glasil odgovor.
Nelly si najprej ni upala privoliti, a naposled se je končno vdala usodi. Naredili sta načrt in kmalu sta imeli podporo cele vasi in še nekaj okoliških za po vrhu. V spremembe odločeni dhá aghaidhi so se odpravili z doma, proti glavnemu mestu, na pot pa so srečali še veliko upornikov, ki so se z veseljem pridružili.
Vladar jih je opazoval od daleč. Že dolgo sem čakal, da se bo to zgodilo, sedaj pa imam končno priložnost, da jim pokažem svojo pravo moč! In s tem bom zatrl še prihodnje upore, ki bi morda sledili, si je mrmral v brado in koval načrt. Odločil se je, da jim bo pustil prihod do glavnega mesta, nato pa se bo na čelu vojske, podal v napad nad njimi. Zakaj bi ti odšel proti težavi, če lahko težave pridejo do tebe, si je mislil in se nasmihal ob misli na lahko zmago.
Do zadnjega trenutka se ni zavedal, kakšno napako je naredil s tem. Na poti se jim je namreč pridružilo ogromno število nezadovoljnih prebivalcev, ki so se bili pripravljeni boriti do smrti. Približevali so se hitro in kmalu je napočil dan bitke.
Tik preden so se odpravili v boj, je Nelly naročila tistim, ki so ji sledili naslednje: »Borite se po svojih zmožnostih. Mislite z obema glavama, ali še bolje, mislite s svojim srcem. In ne pozabite! Ne borite se samo za svoje otroke in ostale sorodnike, predvsem se borite zase in za svojo svobodo. Veliko sreče tam zunaj!«
In tako so se odpravili. Vsi so se res borili po svojih najboljših močeh in veliko jih je za svoja prepričanja umrlo. A najpomembneje je bilo to, da so zmagali. Premagali so vladarja in postali svobodni.«
»Ta pravljica je čudovita,« je bolj sebi kot pripovedovalki zamrmrala Gliviel.
»Res je. V sebi pa nosi tudi globoko sporočilo, veš. Tudi v tvojem življenju bo prišlo do temačnih trenutkov. In ravno ko boš že najbolj obupana, se bo ponovno pojavila luč. Takrat pa se ne smeš ustrašiti ampak ji moraš slediti. Najpomembneje pa je, da vedno razmišljaš s srcem. Najti moraš ravnotežje med razumom in logiko ter med čustvi. Le tako boš izpolnila svoje življenjske cilje,« je zaključila Annie.

GLIVIEL IN ELISEO

Pri kuhinjskem oknu ene izmed manjših hiš v bogatejšem predelu mesta, je slonela sedemnajstletna vilinka in pozorno motrila okolico. Oči že skoraj celo uro ni premaknila s poti, ki je vodila do hiše, in zdelo se je, kot bi nekoga čakala. Medtem je nemirno grizla že tako uničene nohte in z nogo nestrpno udarjala ob tla.
Morala bi že priti. Saj je res pretekla komaj ura, od kar sta poslala sporočilo, da sta na poti, a pred seboj sta imela samo še kakšne pol ure hoda. Kaj če ju sploh ne bo? Kaj, če sta si premislila in bosta rajši odšla drugam? Sestrična je prav gotovo že pozabila name. Več kot dva meseca sta že pretekla, od kar sva se nazadnje videli in prepričana sem, da je našla veliko drugih, boljših prijateljev. Pa še toliko starejša je od mene; verjetno se ji zdi neumno, da bi se družila z mlajšimi.
Njene misli so divjale in sestavljale vse mogoče scenarije, kaj bi lahko šlo narobe. Ni se mogla odločiti, kateri izmed njih je slabši. Verjetno se je najbolj bala tega, da bi se osmešila pred sestrično in stricem, bratom svoje matere.
Nato pa so se okoli njenega visokega, krhkega telesa ovile tople roke z nežnostjo, ki jo je premogla zgolj njena človeška mentorica. »Preveč razmišljaš, Livie. Vse se bo dobro izšlo, boš videla. Vsi te imajo radi in Eli prav gotovo ni pozabila nate. Prepričana sem, da bo našla nekaj časa zate in stric Reamon prav tako. Vidiš, že prihajajo,« sej je Annie spodbudno nasmehnila deklici, ki je medtem odtrgala pogled s poti in ga preusmerila na starejšo žensko. Hitro se je obrnila nazaj in opazila tri postave, ki so se bližale njihovemu domovanju.
Njen pogled se je najprej ustavil na dekletu vihravih, skodranih las in ji na lica priklical širok nasmeh. Kljub temu, da se z Eliseo že nekaj časa nista videli, je njena sestrična ostala nespremenjena, na njenem obrazu je vladal nasmeh. Tudi danes je, tako kot vedno poprej, nosila hlače, njen korak pa je bil odločen. Hodila je skoraj tri korake pred Glivielino materjo in svojim očetom, ki sta se bila že takoj po snidenju zatopila v globok pogovor.
Gliviel se je odpravila proti vhodnim vratom in še preden jih je dodobra odprla, jo je z močnim objemom presenetila sestrična. Kljub temu, da se mlajša in nekoliko manjša vilinka ni rada objemala in čustev na splošno ni rada kazala na zven, je bila tokrat zelo vesela takega objema. Izbrisal je vso njeno negotovost, še zadnje pomisleke o tem, ali se jo Eli sploh spomni, pa je izbrisalo sestričino hitro in navdušeno govorjenje.
»Gliviel! Tako zelo sem te pogrešala! Od kar sva se zadnjič videli, se je zgodilo ogromno stvari, o katerih ne veš še ničesar in komaj čakam, da ti lahko vse povem. In joj, poglej se, kako si zrasla! Prisežem, da si bila prej vsaj za glavo manjša…« Kdo ve, koliko časa bi se skoraj nepovezano nizanje podatkov še nadaljevalo, če deklet ne bi zmotil smeh edinega moškega v trenutni družbi.
»Eli, umiri se malo! Saj boš malo Liv čisto prestrašila!« se je smejal. »Ampak tudi sam lahko rečem, da je moja najljubša nečakinja zelo zrasla,« je dodal in deklico potegnil v topel objem.
»Tvoja edina nečakinja sem, stric,« je v zadregi zamomljala in se hitro izvila iz njega. Stopila je proti Annie, ki se je medtem prikazala na vratih, in si pri njej poiskala zavetje. Ni bila vajena biti v družbi več ljudi hkrati, kljub temu, da sta bila prišleka njena sorodnika in dobra znanca hkrati.
Starejša ženska, ki je opazila stisko svoje varovanke, je hitro ukrepala. »Kaj če bi se vidva namestila v sobi za goste, midve z Liv bova pa skuhali čaj, da ga boste lahko vsi spili?« je predlagala.
»Pri Liv bom spala,« je hitro, in ne preveč otesano, rekla Eliseo.
»Prav, ampak samo, če bosta zelo pridni. Če bom zvečer slišala pogovarjanje, bo šla ena drugam,« se je tokrat prvič, s svojim strogim glasom, oglasila Abrielle. »Sedaj pa pojdimo že v notranjost, ne da stojimo pred vhodnimi vrati,« je še dodala in odšla svojemu bratu pomagat razpakirat prineseno.
»Pokaži Eli, kje imaš sobo in ji pomagaj, da se namesti. Bom medtem sama pripravila čaj,« je z nežnim, materinskim glasom rekla Annie dekletoma, nato pa ju je pustila sami. Dovolj sta stari, znašli se bosta sami.
»Pridi za mano,« je mlajša tiho, sramežljivo rekla, in odšla proti svoji sobi. Bilo jo je rahlo sram, ker prej ni uspela pospraviti. Vedela je namreč, da ji po tleh cele sobe ležijo različne knjige, ki jih je pretihotapila z družinske knjižnice in da je njena pisalna miza polna listov papirja, ki so bili počečkani z različnimi osnutki.

Zvečer, ko se je Annie odpravila v posteljo, Abrielle in Reamon pa sta se zatopila v pogovor, sta se dekleti zaprli v majhno sobico in se, prekrižanih nog, druga nasproti druge, usedli na tla pred posteljo, s katerih sta prej odstranili vse predmete.
»Najprej bi ti rada nekaj dala. Zadnjič sem spomnila nate in se odločila, da ti nekaj naredim. Nisem prepričana, da ti bo všeč in da ti bo pomenilo toliko, kot meni, a upam, da ga boš kljub temu lahko dobro uporabila,« je rekla Eli in tokrat se je prvič zdelo, da je rahlo v zadregi, medtem ko je za hrbtom skrivala nenavadno velik predmet.
Gliviel se ji je spodbudno nasmehnila. »Daj no, pokaži že, kaj skrivaš tam. Ne delaj me nestrpne!«
Na plan je prvič privrela njena otroška igrivost, ki ji je le redko kdo lahko bil priča. Nemirno je poskakovala na kolenih, rdeči, skodrani lasje so ji navihano poskakovali. Podobna je bila majhnemu, mlademu psičku, ki čaka in prosi nekoga, da ga poboža in se igra z njim.
Eli se je ob pogledu nanjo široko nasmehnila in njena zadrega je povečini skopnela. Izza hrbta je končno potegnila predmet in pokazal se je lok, ki ga je naredila sama z namenom, da ga podari sestrični.
Prejemnica darila je zažarela. Njene oči so se zasvetile in kljub temu, da se na orožje ni spoznala in da v kakršnemkoli bojevanju še zdaleč ni bila podkovana, ji je darilo veliko pomenilo. Vedela je namreč, da ji je z njim Eli pokazala, koliko ji pomeni njuno prijateljstvo. Nekaj sekund je tako nemo, z žarečim obrazom, opazovala lok, nato ga je vzela iz prijateljičinih rok, ga odložila na tla in naredila nekaj, kar je bilo proti vsem njenim načelom.
Liv je Eli potegnila v objem, v oči so ji privrele solze sreče. Končno imam prijateljico!
»Tudi jaz imam nekaj zate,« je sramežljivo rekla mlajša, ko se je izvila iz objema. Stopila je do predala v pisalni mizi, ga odprla in iz njega vzela darilo, ki je bilo, za razliko od Eliseinega, lično zavito v svetlo zelen papir, ki ga je izdelala sama. Bilo je majhno in tanko. Livie ga je najprej nežno pobožala, nato pa privila k prsim.
»Najprej bi ti rada razložila. Darilo sem naredila že nekaj časa nazaj in če ne bi vidva prišla na obisk, bi slej kot prej prepričala mami, da bi mi dovolila, da bi ga lahko sama prinesla. Tudi če bi morala pobegniti, bi ti ga vseeno prinesla.«
»Liv, sedaj pa ti mene delaš nestrpno! Povej že, kaj imaš!« se je razburila Eli ob sestričinem zavlačevanju in povzročila, da sta obe dekleti bruhnili v glasen smeh.
»Izvoli. Ti bom pozneje povedala,« je rekla manjša, predala darilo in se nato usedla nazaj na tla. Živčno je začela gristi nohte in opazovala darilo, kako je prihajalo iz darilnega papirja.
Ob Elijini nestrpnosti ni trajalo dolgo in že je papir strgan in zmečkan ležal na tleh, v njenem naročju pa je ležala drobna, ročno izdelana knjiga.
»Veliko dela si vložila v to,« je rekla starejša mlajši in jo z nasmehom opazovala.
»Res sem. Kar dolgo sem jo delala in veliko dela je opravila tudi An. Le da ni vedela, kaj nastaja. To je beležka o nama. O najinih dogodivščinah, o vseh neumnostih, ki sva jih počeli skupaj. Naredila sem jo… Ne bi rada, da pozabiš name, na trenutke, ki sva jih preživeli skupaj. Če me… Če se mi slučajno kaj zgodi.« Glivieline zadnje besede so bile prežete z bolečino in kljub njenim, še vedno otroškim letom, je bila v njih tudi vdanost v usodo.
»Liv, nikoli te ne bi mogla pozabiti. Ampak hvala ti za knjižico… Veliko mi pomeni. Ogromno. In obljubljam ti, da se ti ne bo nič zgodilo. Ne dokler lahko jaz kaj naredim proti temu,« se je nasmehnila Eliseo.
»Pridi, greva pogledat, če sta šla oči in teta že spat,« je dodala takoj zatem, v njenih očeh pa je zagorel plamen, ki gotovo ni napovedoval nič pridnega. Mlajša ni potrebovala veliko spodbude, saj je dobro vedela, da sledi zabavna dogodivščina, ki ji bo še dolgo ostala v spominu.
Dekleti sta se po prstih splazili do knjižnice, v katero sta se zaprla odrasla vilina, in pokukali skozi ključavnico. Videli sta, da luči v sosednji sobi še vedno gorijo in slišali, da pogovor med sorojencema še vedno teče.
»Še vedno sta pozorna samo eden na drugega, zato verjetno ne bosta opazila, če za nekaj ur izgineva. Kaj misliš, da bi medtem počeli?« je šepetaje vprašala Eli.
»Vedno sem si želela videti, kako izgleda mesto ponoči,« je v odgovor plašno zašepetala Liv.
»Sem vedela, da v tudi v tebi tiči prikrita, vsaj rahlo poredna, stran,« se je zarežala druga. »Samo še ven morava nekako priti…«

ŠE ENA V VRSTI NESREČ...

Nekaj je narobe. Nemogoče je, da bi bilo kar naenkrat vse lepo in prav in enkratno in normalno. Pri nas pač ni tako. Mlada vilinka je s pokrčenimi nogami sedela v velikem naslonjaču, ki je stal v osvetljeni knjižnici . Na nogah ji je ležala debela knjiga, a besed, sestavljenih iz drobnih, vijugastih črk ni videla. Zamišljeno je strmela skozi okno, ki je imelo pogled na prostoren zeliščni vrt.
Verjetno je že stotič v tistem dnevu razmišljala o isti stvari, v mislih je pregledovala dogodke zadnjih tednov in iskala vsaj en znak, ki bi ji pokazal, da je vse tako, kot mora biti. A ga, kot že devetindevetdesetkrat poprej, ni našla. To dejstvo jo je delalo panično.
Seveda je bila vesela, da se z materjo dobro, celo odlično na trenutke, razumeta – vsaj glede na njun prejšnji odnos seveda. A kljub temu jo je zanimalo, kaj je naenkrat pripeljalo do tega, da sta se ob zajtrku pogovarjali, da je njena mati končno pokazala zanimanje zanjo. Nič na primer ni pojasnilo prejšnjega jutra, ko sta se skupaj smejali šali, ki jo je povedala Abrielle.
Gliviel se je zdrznila ob dejstvu, da ji je nova podoba matere že postala všeč, da se je nanjo že navezala. Vedela je namreč, da bo lepe trenutke ponovno prekinilo nekaj slabega, da se bo napetost med njima še preveč radostno vrnila. Kar pa ne bo dobro, vsaj ne zanjo, ker jo bo ponovno vrglo v otožnost, ponovno se bo znašla v globokem morju žalosti.
Takrat pa se je knjiga v njenem naročju začela premikati in dekle se je prebudilo iz zamaknjenosti. Hitro je stegnila roko, da bi še pravočasno ujela padajoči predmet, a vse, kar je lahko prijela, je bila topla, hrapava dlan njene mentorice. »Očitno tale debela reč ni preveč zanimiva,« je navihano rekla mladenki in ji pomežiknila. »Kaj praviš, da bi se raje lotili peke piškotov?«
Vilinka se je ob njenem predlogu nasmehnila, saj ji je bila misel na delo, ki bo oviralo njeno prekomerno razmišljanje, mamljiva. »Vedno veš, kaj potrebujem, An. Le kaj bi brez tebe!« Knjigo, ki ji jo je nazaj izročila starejša ženska, je odložila na okroglo mizico poleg naslanjača, vstala in se odpravila v kuhinjo.
Tako sta dekleti zamesili slastne cimetove piškote in se zraven pogovarjali o samih veselih rečeh. Ni trajalo dolgo in že je celotna hiša mamljivo dišala po sveže pečenih dobrotah, že na daleč se je slišal glasen smeh in občasno zvoke glasbe, ko sta dekleti prepevali.
Dan je minil sunkovito hitro in kmalu se je zvečerilo. Zaključil se je s čudovitim sončnim zahodom; sonce je najprej poljubilo meglice, ki so objemale tla, nato pa končno utonilo v globok spanec. Prižgale so se zvezde, kot bakle so kazale pot popotniku Mesecu na njegovem samotnem potovanju.
Vilinka in starejša, človeška ženska, sta se še vedno pogovarjali, ko se je okoli mlajše začela ovijati mehka koprena utrujenosti. Oči so se ji začele povešati in kmalu je prikrivanje širokega zehanja postalo nemogoče. Nedvomno je nastopil čas za spanje.
»Takoj v posteljo, mlada dama,« je Annie strogo rekla po upiranju deklice. »Jutri bo čas za nove dogodivščine, med katerimi boš lahko ostala prisebna samo, če nekaj ur prespiš. Ne skrbi, nikamor ne nameravam iti,« se je še toplo nasmehnila, nato pa z odločnim korakom, ki ni dopuščal ugovarjanja, odpeljala Gliviel v njeno sobo. Tam jo je toplo pokrila, jo poljubila na čelo in odšla.
Liv se je še nekaj sekund upirala spancu, a zaradi mehke odeje, s katero je bila pokrita, ter teme, ki je vladala v sobi, je to kmalu postalo nemogoče. Počasi je nevede zdrsnila v sanje in se znašla sredi goste trave, ki ji je segala skoraj do kolen.
Z nasmehom je ugotovila, da na velikem travniku raste na tisoče travniških cvetlic v vseh barvah mavrice, ki so lepo dopolnjevale bogato zelenost trave. Opazila je mak, črno deteljo, grintavce, pa drobne spominčice, ki so sramežljivo kukale izpod zelene preproge, pa visoke ivanjščice, pa manjše marjetice… Začela se je prebijati med visoko travo do gozda, ki ga je videla v daljavi, medtem pa je nabirala cvetlice za šopek in skušala pozabiti na žgoče sonce, ki jo je grelo v hrbet.
Ko je po dolgih urah, kot se ji je zdelo, končno prispela do roba gozda, je bila že rahlo utrujena, vročina je povzročila, da je čutila tako hudo žejo, kot že nikdar poprej. Moram najti potok, drugače bom dehidrirala, si je rekla in se podala naprej med drevesi. Ni trajalo dolgo in že ji je pot presekala dobro uhojena, široka gozdna pot. Odpravila se je po njej, saj se ni želela izgubiti, in kmalu prispela do žuborečega potoka.
Pokleknila je poleg njega in se sklonila, da bi lahko naredila nekaj požirkov hladne vode, ko je opazila svoj odsev, ki v resnici ni bil njen. Namesto dolgih, igrivih kodrastih las, je imela tista vilinka kače, ki so se zvijale in kazale svoje jezike, v očeh pa je vladala čista zloba. Gliviel je od strahu trznila in se, loveč sapo, dvignila iz postelje. Zunaj je še vedno vladala tema.
Šele po nekaj dolgih trenutkih se je uspela dovolj umiriti, da je zaslišala glasove. Verjetno samo mami naroča Annie, kaj naj ji naslednji dan prinese iz tržnice, si je rekla, nato pa spoznala, da to niso zvoki, ki bi naznanjali kaj dobrega. To je bil Abriellin glas in vilinka je bila očitno precej besna.
Liv se je splazila iz postelje in kolikor se je dalo tiho odprla vrata svoje sobe. Nato se je po prstih odpravila za zvokom materine jeze in prišla do knjižnice, v kateri je bila prižgana luč. Pogledala je skozi drobno režo, ki so jo ustvarjala priprta vrata, in zagledala starejši prebivalki hiše, ki sta si stali nasproti.
»To je že tretja stvar, ki je izginila, od kar si prišla k hiši. In do sedaj sem bila s tabo popustljiva, a nikar ne verjemi, da bo tako še naprej. Za po vrhu sem danes izvedela še, da si odpeljala Gliviel s seboj na tržnico. Kdo pa misliš da je! Služkinja prav gotovo ne, zato nima kaj delati na tržnici, medtem ko bi morala doma sedeti za knjigami. Znanje ji bo nekoč vsaj koristilo!« Njena mati je tokrat kar pihala od jeze in drobno vilinko je začelo skrbeti, kaj se bo zgodilo z Annie, ki je v teh letih že davno prerasla iz mentorice v nadomestno mater.
»Gospa, deklica je zelo bistra in hitro se uči, ne more pa tega početi skozi ves dan. Zato sem jo vzela s sabo, da se je nadihala svežega zraka,« je An dejala s tihim, ponižnim glasom.
»Bom že sama presodila, kaj je dobro za mojega otroka. In ni ti treba govoriti o njeni neobstoječi bistrosti. Kaj pa lahko poveš v svoj zagovor glede manjkajočega nalivnika?«
Dekle s temno rdečimi lasmi, ki so bili edina lastnost matere na njenem telesu, se je komaj zadržala, da ni globoko zajela sape. Govora je bilo o lepem pisalu, ki ga je štirinajst dni nazaj našla v predalu stare mize, ki je stala v očetovem kabinetu, in ga je uporabljala za risanje. Že je hotela vstopiti v kvadratno sobo, ki je bila do vrha založena s knjigami, ko je Annie, kot bi vedela da je tam in o čem razmišlja, z očmi hitro oplazila skrivališče deklice in komaj opazno odkimala. Pusti mi, da uredim to, je govoril njen pogled.
»Zadnjič sem pisala pismo sorodnikom in našla sem samo tisto pisalo. Se opravičujem, gospa. Vrnila ga bom tja, kjer je bil, in se nikoli več pritikala tistega mesta.«
Te besede pa so očitno izzvale še večji bes pri starejši vilinki. »Lahko staviš, da se ga ne boš. Ker to, da si dovoliš vohljati med stvarmi, ki so nekoč pripadale mojemu možu, je pa že višek. Od tebe sem pričakovala veliko več.«
Annie je prebledela in nato padla po tleh. Njeno telo se je pričelo tresti in Liv bi ob trpljenju, ki se je prikazalo na njenem obrazu, stekla k njej, če se ne bi tako bala matere. Po njenih licih so začele teči solze, ko je videla, kako so se edini osebi, ki ji je v vseh teh letih stala ob strani, izbuljile oči, iz kotička ust pa ji je pričela teči kri. Prosim, naj bodo to samo še ene moraste sanje. Naj se ne dogaja v resnici.
Ko je že mislila, da se mučenje ne bo nikoli končalo, je Abrielle spustila roke, se obrnila in odšla iz sobe. Gliviel se je zadnji trenutek uspelo skriti v temačen kot hodnika, od strahu je zadrževala sapo in molila, da je druga vilinka ne bi zalotila.
Od olajšanja se je skoraj sesedla, ko je slišala, kako so se zaprla vhodna vrata. Zberi se! Annie te potrebuje! si je ukazala, premagala tresenje telesa in si obrisala še vedno solzna lica. Globoko je vdihnila, se prepričala, da matere res ni kje v bližini, nato pa končno vstopila v sobo, napolnjeno s knjigami.
Pokleknila je poleg svoje mentorice in jo prijela za mehko, a od dela poškodovano roko. Ženska je v tistem trenutku odprla oči, ki so bile, kljub koncu mučenja še vedno napolnjene z bolečino, in spačila obraz v nekaj, kar naj bi predstavljalo nasmešek.
»Livie, moja mala deklica. Veliko otrok sem že pazila, a še nihče izmed njih mi ni tako prirastel k srcu. Prav je, da boš zadnja izmed njih, čeprav bi se raje poslovila v lepših okoliščinah,« je dejala s šibkim, a nežnim glasom.
»Ne bom zadnja in to ni slovo. Nekako bom že prepričala Abrielle, da ti bo dovolila ostati,« je dejalo dekle, ki je moralo vse preveč hitro odrasti, z glasom, ki je bil, kljub solzam, ki so ji spolzele po licih, odločen.
»Oh, Livie! Ko bi vsaj to lahko kako koristilo. A ure mojega življenja so štete, mislim, da mi je ostalo samo še nekaj minut.«
»Ne!« je kriknila vilinka. »Prosim Annie, ne zapustim me! Ne sedaj, ko te najbolj potrebujem.«
»Ššš, draga moja. Močna si, tudi to boš preživela,« ji je dejala mentorica, in dvignila roko, da bi ji obrisala solze. »Sedaj pa poslušaj. Ko bo utrip mojega srca potihnil, moraš oditi nazaj v posteljo in se vsaj pretvarjati da spiš. Ne glede na to, kaj ti bo zjutraj rekla tvoja mati, da se je zgodilo z mano, se moraš pretvarjati, da verjameš. Ubogaj jo, delaj tako, kot hoče. Ne otežuj si vsega. A tudi če boš morala skrivati svojo domišljijo, je ne izgubi. Pazi nanjo, nekoč ti bo morda rešila življenje.«
»Ne! Maščevala te bom. Prisežem, da te bom!«
»Samo poslabšala boš vse skupaj. Obljubi mi, da boš storila, kot te prosim.« S pogledom je pozorno motrila mlajšo, v njenem glasu je bilo kljub vsemu še vedno moč slišati strogost. »Obljubi mi,« je ponovila, ko se deklica ni hotela vdati.
»Obljubim,« je končno dejala s tihim glasom in sklonila glavo.
»Dobro. Bi mi izpolnila še zadnjo željo prosim? Se še spomniš naslova mojih sorodnikov?« jo je vprašala in nadaljevala, ko je videla potrditev v očeh svoje varovanke. »Bi jim lahko potem pisala in razložila, kaj točno se je zgodilo? Ne bi rada, da živijo v strahu ali celo laži.«
»Seveda. Annie… Oprosti. Če ne bi vzela pisala, se morda to nikoli ne bi zgodilo.«
»Neumnost, draga moja. Slej kot prej bi se zgodilo kaj podobnega. Nikoli ne krivi sebe,« je dejala in nato za nekaj trenutkov zaprla oči. »Moj čas je prišel,« je zašepetala, ko jih je spet uspela odpreti. »Naj ti bo usoda naklonjena, Livie. In ne skrbi, nekoč boš tudi ti našla srečo,« je še zadnjič spregovorila in nato zaprla svoje oči lešnikove barve. Tokrat poslednjič.
Gliviel je v tistem trenutku zakopala obraz v dlani in nemočno zaihtela. Njen svet se je, kot že tolikokrat poprej, sesul v prah.