Maeve

Sedela je na veji in po licih so ji tiho polzele solze. Niti toliko se ni potrudila, da bi si jih obrisala. Zadnje čase ji je prišlo v navado prevzeti človeško podobo vsakič, ko je bila žalostna ali potrta. Zdelo se ji je namreč, da so skupaj s solzami iz nje odtekali tudi vsi slabi občutki, ki so ji pogosto kot težke skale ležali na duši. Kot mačka pa ni znala jokati, kar je bila po njenem edina slabost te živalske oblike njenega Jaza. No, ali pa prednost, odvisno pač od tega, s katerega zornega je pogledala na stvari. Kakorkoli že, tega dne je že ure in ure nepremično čemela na  drevesu in opazovala, kako se je na jaso, ki se je kot mehka zelena preproga razprostirala pred njo, počasi spuščal mrak. Še vedno ni bila povsem prepričana o pravilnosti svoje odločitve in ko je tako razmišljala, je z mislimi odplavala nekam v preteklost, ki se ji je zadnjih nekaj dni zdela neskončno oddaljena, sedaj pa je skoraj boleče živa vstajala pred njenimi očmi.

Imela je čudovito in brezskrbno otroštvo, čeprav je kljub temu, da je bila najmlajša v družini, starša nista nikdar razvajala, vsaj ne bolj kot ostalih otrok. Živeli so na obrobju gozda Du Weldenvarden, nedaleč stran od Ilie Fëon. Njen oče Borr je tu odkril zapuščeno vilinsko prebivališče, in ko se jima je z Arrino rodil Nirin, sta zadevo malo preuredila in se tja tudi vselila. Na pogled je bilo to zgolj še eno od številnih velikanskih dreves, ki so rasla tod naokoli, in šele ko si se dovolj približal, ti je postalo jasno, da je bila to v resnici čisto prava hiša. Dolga zavesa iz bršljana namesto vrat, gosta visoka krošnja namesto strehe, debele zaplate najmehkejšega mahu namesto postelj. Notranjost debla je bila tako izdolbena, da so nastale majhne okrogle sobice, kjer so nekoč vilini, zatem pa družinica mačkodlakov, našli svoje zatočišče. Bilo je popolno in Arrina je vedno zatrjevala, da je njihov dom lepši kot marsikatera od stavb, ki so krasile živahne ulice Ilie Fëon.

V družini so bili štirje otroci. Za Nirinom sta prišli dvojčici Joanne in Ylenia, nazadnje pa še Maeveneth. Odkar je pomnila, sta mama in oče vsak dan hodila v mesto na delo. Arrina je bila zaposlena na Akademiji za zdravilce, tako da je temu primerno tudi doma za hišo uredila pravi zeliščni vrt. Maeve jo je rada opazovala, ko se je ukvarjala z njim in kmalu je bila dovolj stara, da ji je lahko pomagala. Skupaj sta sadili najrazličnejše rastline, od katerih so imele nekatere čudovite majhne cvetove nenavadnih oblik in barv, spet druge pa se mladi mačkodlakinji niso zdele nič bolj zanimive od navadne trave, čeprav je mama trdila, da so enako pomembne in jih ni negovala z nič manjšo ljubeznijo. Ni trajalo dolgo, preden se jih je tudi Maeve naučila poimenovati in za nekatere je počasi že znala našteti njihove zdravilne učinke. Vsak teden sta odhajali na dolge sprehode po gozdu in se trudili nabrati zelišča, ki jih njihov vrt še ni premogel. Arrina je hčerki spotoma pokazala vsa skrita mesta, na katerih so ponavadi rasle take rastline, povedala pa ji je tudi, katere so strupene in se jih je treba izogibati. Ko sta se vrnili domov, je včasih odnesla nekaj rožic v hišo, kjer jih je sušila in iz njih pripravljala čudno dišeče zvarke. To je bilo eno od opravil, pri katerih ji Maeve še ni smela pomagati, čeprav si je zelo želela, in mama ji je morala vsej razočarani vsakič znova potrpežljivo razlagati, kako grozne lahko posledice, če kakšno zdravilo ni pripravljeno natanko tako, kot je treba.
V takih trenutkih je ponavadi poparjeno odcapljala nazaj na sonce in šla raje poiskat očeta, da bi jo razvedril s kakšno od svojih zgodb. Bil je namreč knjižničar. Dobro se je spomnila dneva, ko jo je prvič vzel s seboj na delo. »Kako veš vse to?« ga je nekega večera očarano vprašala, potem ko je več ur preživela zleknjena ob njegovih nogah, medtem ko ji je s svojim  glasom slikal tako čudovite podobe, da se ji je v grlu naredil cmok. »Če hočeš, ti lahko pokažem,« se ji je nasmehnil. Naslednji dan jo je peljal s seboj v knjižnico in prednjo postavil njeno prvo knjigo. Najprej jo je pustil, da je samo opazovala podobe, po nekaj obiskih pa jo je začel učiti umetnosti branja. Črko po črko in kasneje zlog po zlog. Šlo je počasi, še posebej, ko je sta začela tudi z učenjem pisanja. Spomnila se je, kako okorno je sprva držala pero v roki. Zdelo se ji je, da je morala sto in stokrat napisati isto črko, preden je končno dosegla obliko, s katero je bila zadovoljna. Potem je bilo treba razlikovati še med velikimi in malimi črkami, kar je bilo po njenem povsem nesmiselno. In ko ji je oče enkrat povedal, da na svetu obstaja celo več pisav, rune na primer, se ji je skoraj zvrtelo v glavi. Vmes je nekajkrat obupala in takrat je iz same trme po več tednov ni bilo v knjižnico. Pa se je na koncu vedno omehčala in potem je vsa osramočena prišla prosit Borra, če bi jo lahko spet vzel s seboj. In že naslednji dan jo je ves nasmejan ponovno peljal v mesto. Tako je počasi le napredovala in čez čas ji je šlo vse skupaj že precej bolje od rok. A tudi kasneje, ko je znala sama že prav dobro brati, ga je vsake toliko še vedno prosila, naj ji pove zgodbo. Nikoli ni odklonil, in to so bili najlepši trenutki, ki jih sta jih preživela skupaj.

Kadar ni tičala za knjigami ali na maminem vrtu, se je seveda podila po gozdu s svojima sestrama in bratom. Nekako je bil Nirin tisti, s katerim se je od vedno najbolje razumela. Saj ne, da se niso imeli vsi neskončno radi med seboj, a zmeraj je imela občutek, da sta bili dvojčici pač dvojčici in je bila med njima posebna vez, katere del sta bili lahko samo oni dve in nihče drug na tem svetu, niti njuna sestrica. Tako je najgloblji odnos spletla prav s svojim najstarejšim bratom. Bil ji je hkrati vzornik in prijatelj. Ni bilo osebe, ki bi ji zaupala bolj kot njemu in čutila je, da jo je imel tudi on neskončno rad. Skratka, bili so lepi časi. Ampak to je bilo pred Eileen.

Že ob sami misli na to ime je začutila grenkobo na ustnicah. Eileen. V njeno življenje se je prikradla čisto po tihem. No, v njeno življenje niti ne, mogoče jo je videla vsega skupaj trikrat, v Nirinovo življenje pa prav gotovo. Maeve najprej sploh ni vedela zanjo, nikakor pa ji ni ušlo, da se je njen brat spremenil. Naenkrat je postal bolj redkobeseden, manj se je pogovarjal z njo in predvsem je bil vedno manj doma. Seveda je poskušala izvleči iz njega, kaj se je dogajalo, in potem ji jo je nekega večera končno predstavil. Bila je vilinka, in povsem očitno je bilo, da je bil vanjo brezpogojno in dokončno zaljubljen. Nič mu bilo treba pojasnjevati, saj je Maeve sama dovolj dobro videla, kako jo je gledal. Najprej je bila sicer ljubosumna, vendar je ni mogla sovražiti, pa naj se je še tako trudila. O njej se res ni dalo reči nič slabega in ni mogla zanikati, da je Nirin ob njej ves žarel. In če jo je imel rad on, potem jo je preprosto mogla imeti vsaj malo rada tudi ona. Težava je bila edino v tem, da je bila Eileen vilinka. Kajti čeprav so se mačkodlaki dobro razumeli z vilini, je bilo to, da sta se pripadnika različnih ras zaljubila, za njune starše nekaj povsem drugega. Saj Arrina je bila še potrpežljiva, ko je izvedela,  Borru pa se je čisto  odpeljalo. In potem,  po nekaj tednih napetih odnosov, kričanja,  joka ter prosjačenja, sta izginila. Nirin in Eileen. Ko se je Maeve tistega jutra zbudila, je vedela, da je odšel. Vedela je, še preden je odprla oči, preprosto čutila je, da njenega brata ni bilo več ob njej. Vedela je, da sta bila zdaj srečna, kjerkoli sta že bila. Vedela je tudi, da je njen oče hotel samo dobro. A tistega jutra se je nekaj v njej podrlo. Ničesar ni čutila, samo praznino. Ni prebrala pisma, ki je odprto ležalo na kuhinjski mizi. Ni se ganila, ko sta Joanne in Ylenia panično stekli za njim, da bi ga pregovorili, naj se vrne. Ni slišala maminih obupanih krikov, ki so žalostno odmevali med drevesi. Ni marala videti solz na očetovem obrazu, ko je končno spoznal, kaj je storil. Nihče od njih je ni opazil, ko je vsem skupaj obrnila hrbet in brez besed še sama odkorakala v gozd.

In tako je zdaj sedela na tem prekletem drevesu in ni imela pojma, kaj bi storila sama s seboj. Prvič v življenju je bila čisto sama in bilo jo je strah. Upala je, da se bo nekega dne vrnila. Morda že jutri, morda čez nekaj dni ali tednov, morda  pa čez nekaj let. V tem trenutku je vedela samo to, da potrebuje malo časa. Zavzdihnila je, se spremenila  nazaj v mačko in zaprla oči. Če je bila lahko v kaj prepričana, je bilo to dejstvo, da jo zjutraj čaka nov dan. In to je bilo zaenkrat čisto dovolj.