Eliseo

I
Raemon & Norria

Oče ji nikoli ni povedal, kje jo je spoznal. Vedela je le njeno ime in poznala jo je le iz zgodb, ki ji jih je pripovedoval ob še posebej dolgih nočeh, ko ni mogla zaspati. O njej ji je vedno pripovedoval kot o nadzemeljskemu bitju, o ženski, ki je bila predobra in premila in preiskrena in preveč dobrotljiva in radodarna za ta svet, njegova zasanjana pripoved je pred malo vilinko izrisala podobo njene matere, sestavljene iz idealov in tisočerih že mnogokrat presanjanih sanj. Menda pa ji hčerka po zunanjosti ni bila prav nič podobna, ni imela njenih ravnih kostanjevih las in presunljivo modrih oči, pa svetlih pegic, raztresenih čez obe lici – za to ga je večkrat slišala zahvaljevati se bogovom. Blaenu, Eliseinemu stricu, je premnogokrat priznal, da v mladi vilinki nikoli ni videl njene matere in prav to je bilo tisto, kar je mirilo njegove spomine in ga ohranjalo pri zdravi pameti. Poslušala je njune pogovore, skrita za težkimi lesenimi vrati jima je prisluškovala. V načinu, kako sta oče  in stric kodrolasega dekliča  govorila o njeni mami je bilo nekaj skrivnostnega, njune besede so imele posebno težo in zdelo se ji je, kot da prav vsaka posebej leže na njeno dušo in se vtisne v njene misli. Vsaka,  naj je bila še tako nepomembna, se je zdela kot že davno pozabljen spomin, ki ga nikoli ni imela – ure in ure je lahko presedela, prislonjena na star, razbrazdan les okornih vrat, ko je vino med vilinoma teklo v potokih in preteklost ni ostala tam, kjer bi morala. Velikokrat sta govorila o Norrii, in Eliseo je velikokrat poslušala. »Nikoli si nisem mislil, da bo kadarkoli moja. In tudi ko je bila, ni bila za dolgo, ali pa sploh nikoli ni bila in je bilo vse skupaj le iluzija… Ah, vseeno je bila zame bolj resnična kot karkoli drugega, kar sem kdajkoli doživel.« Les, na katerega se je Eliseo naslanjala je bil hladen, glas njenega očeta pa je prežemala nenavadna toplina, ko je zopet začel svojo pripoved. Vrat tokrat nista zaprla in ni vedela, ali je bilo to le srečno naključje ali pa sta to storila nalašč. Bila so priprta in ozka reža je bila več kot dovolj za malo vilinko neukročenih las – skoznjo je lahko videla oba vilina, ki sta sedela za staro mizo drug drugemu nasproti. Pa dve steklenici rdečega vina na mizi, eno prazno, drugo ravnokar odprto. Reamon, njen oče, je bil mlad, visok in širok. Vedno se ji je zdel močan in mogočen, a ne takrat, ko je govoril o Norrii. Takrat se je v izučenemu, od malih nog strogo vzgojenemu in s trdo roko izklesanemu vojščaku prebudilo nekaj nežnega, prav tako kot takrat, ko je na hčerino čelo pritisnil poljub za lahko noč, le da tega ona ni mogla vedeti in videti. Blaen je le tiho poslušal. Zdelo se je, kot da je izgovoril že vse besede, ki so mu bila namenjene, in so zdaj njegova usta, suha bolj kot  Hadaraška puščava, lahko le še čakala. Reamon pa je govoril naprej. »Se spomniš tistega dneva, ko sta prvič prišla v Ellesmero? Se še spomniš, Blaen?« Njegov sogovornik je pokimal, rekel pa še vedno ni nič. »Držala se te je, kot da bi bilo konec sveta, če bi samo za trenutek spustila rob tvojega rokava. Desetletje kasneje se je tako držala mene. Si bil kdaj ljubosumen name, Blaen?« Vprašal je, a ni počakal na odgovor. Vedel je, da bi brat njegove pokojne žene le lenobno odkimal in Raemonove opite misli so bile prehitre, da bi čakale na njegov odziv. Ujeti jih je moral preden bi mu utegnile pobegniti. »Lepa je bila. Čisto preveč lepa zame. In jaz sem bil pijan – čist preveč pijan zanjo. A trezen nisem mogel govoriti z njo, vsaj prvič ne, in drugič tudi ne, prav tako tretjič… bil sem še mlad.« Tokrat mu je Blaen iznenada segel v besedo. »Še vedno si mlad.« Prav je imel. Reamon se je namrščil, vedoč da mu ne more ugovarjati, in si za uho popravil pramen lahkotno nakodranih rdečih las, ki so segali čez polovico njegovega hrbta in so tako zelo spominjali na hčerine, da o njuni sorodstveni vezi ni bilo niti najmanjšega dvoma. Tudi oči je imela njegove, pa vihravo naravo in pregrešno velik apetit za nevarnost. »Tudi ona je bila mlada. In naivna – če ne bi bila, se ne bi nikoli zaljubila v nekoga takega, kot sem jaz. Bil sem prepričan, da mi nikoli ne bo uspelo prodreti v vsako njeno najintimnejšo misel, zdela se mi je tako neznansko drugačna od vsakogar, ki sem ga srečal poprej… In znala je delati čudeže.« Raemon je bil preprost človek. Znal je bojevati se in ljubiti, o drugih stvareh pa ni vedel prav veliko. Ni mu bilo treba, ko pa je imel vse, kar je potreboval, naravnost pred svojim nosom. »Obvladala je magijo, Rae, nobenih čudežev ni delala. Je bilo pač tako, da se je razdajala za druge in je bilo vsako njeno dejanje izvedeno z namenom, da osreči sočloveka. Taka je bila. Magija je bila njeno orodje ljubezni.« Raemon je vedel, da ima Blaen prav. Ustnice je stisnil v eno samo, tenko črto in si natočil še malo vina, ki ga je še v istem trenutku zlil po grlu. O njej je govoril rad in nerad hkrati. Oživljala ga je prav toliko kot ga je ubijala, ko ga je vsak spomin nanjo potegnil iz groba in ga pahnil nazaj vanj. »Magija jo je ubila,« je siknil rdečelasec in mala vilinka se je, prisluškujoč za lesenimi vrati, zdrznila. A niti pisnila ni – vedela je, da bi vilina slišala še tako majhen zvok in zgodbe, ki sta jo pletla previdno in krhko kot iz pajčevine, bi bilo v trenutku konec. »Sama je tako hotela. Vedela je, da bo končala tako, vedela je, da se bo nekoč našel urok, za katerega bo prešibka. Zato je z malo tako zgodaj začela vaditi – ni vedela, kdaj bo prišel njen čas in želela je, da Eli nadaljuje, kar je začela. Z magijo pomagati ljudem, jih osrečevati, jih ljubiti… mislila je le, da bo imela nekaj let več. Da jo bo lahko naučila vsega, kar je vedela sama in jo usmerjala na njeni poti dokler jo bo pač lahko. Ni ji uspelo. A lahko bi ji. Če bi bila le malce bolj potrpežljiva, bi ji lahko.« Eliseo tega dela zgodbe še nikoli ni slišala. Vilina sta vedno obujala spomine, ki so sobo napolnili z mehkobo in toplino, ti pa so bili njihovo popolno nasprotje. Matere se ni spominjala, iz njunih besed pa je sedaj lahko razbrala, da je bila vendarle nekaj časa ob njej. Da jo je želela poučiti o nečem, čemur se reče 'magija', a ne glede na to kako zelo se je trudila priklicati si v spomin karkoli, povezanega z njo, ji je pri tem prav neslavno spodletelo. Ničesar ni bilo, le tema in praznina. In očetove besede, ki so jo znova zapolnjevale. »Eli se ničesar ne spominja. Ne Norrie, ne tiste zahrbtne coprnije. Ne potrebuje je, da bi preživela v tem gnilem, strohnjenem svetu… Magija mi je vzela ženo, ne bom dovolil, da mi še hčerko.« Postajal je jezen. Kot da bi pojem, ki ga dekletce ni in ni moglo razumeti, v njem vzbujal odpor in gnus. Raemon je utihnil, izgubljen v lastnih mislih, zato pa je nadaljeval Blaen, pomirjeno kot vselej. »Norria je že v Eliseinih letih kazala znake nadarjenosti in velikega zanimanja, mala pa je najbolj živahno in neobrzdano bitje, kar sem jih kadarkoli imel priložnost spoznati.« Nasmehnil se je, njegove oči pa so prvič v večeru poiskale oči očeta prisluškujočega dekleta. »Prav nič si nista podobni. Tudi v tem ne.« Ni vedel, ali je miril njega ali samega sebe, a to mu v tem trenutku ni bilo pomembno. Noč se je počasi prevešala v jutro in prvi sončni žarki so zmotili pogovor, v katerega sta se bila tako zelo zatopila. »Verjetno imaš prav,« je zamrmral Raemon tik preden je nejevoljno zazehal. »Najbolje bo, da za kakšno uro le zatisnem oči. Eliseo sem obljubil da greva danes lovit ribe in mala zverina tega zagotovo ne bo pozabila.« Seveda ne bo. Ko je slišala, da se je spomnil tudi on, se je čez njene ustnice razlezel širok nasmeh in iskrica se je prižgala v že tako živahnih očeh. Blaen je bil vesel lahkotnejše teme, ki je naprej popeljala njun pogovor, in odzval se je. »Za večerjo bo torej poskrbljeno?« je skorajda igrivo odgovoril, kajti slutil je šaljiv odgovor, ki je vedno sledil takšnim vprašanjem. »Rekel sem, da jih bova lovila, ne ulovila, Blaen. Glede na kraval, ki ga Eli vedno zganja v vodi, bo že pravi uspeh, če se nama bo kakšna približala za manj kot slab meter,« je zmajal z glavo v popolnem zavedanju, da so njuni ribolovi vedno neverjetno neproduktivni. A nasmeh na obrazu male vilinkebje bil vreden vsake minute, ki sta jo preživela skupaj ob reki. Raemon je nekoliko lenobno in zaspano vstal od mize in Eliseo se je, prav tako hitro in neslišno kot je prišla, tudi vrnila nazaj v svojo sobo in se zavila v volneno odejo, oči pa trdno zaprla, čeprav je vedela, da ne bo mogla več zaspati nazaj. Videla ni ničesar, lahko pa je slišala korake svojega očeta, ki so se ji bolj in bolj približevali, vse dokler se ni ustavil med vrati njene sobice. Nekaj časa je le stal tam v tišini, nato pa je, tako tiho da ga niti hčerka ni mogla slišati, sam pri sebi ponovil Blaenove besede. »Prav nič si nista podobni. Tudi v tem ne.«

II
Otrostvo

Naučil jo je vsega, kar je znala. Ni bil kaj prida učitelj, z besedami ni bil namreč nikoli pretirano spreten, je bil pa zato toliko močnejši in natančnejši. Nikoli ji ni povedal, s čim točno se pravzaprav ukvarja, a to je niti ni zares zanimalo – zanjo je bil oče vedno tisti, ki je njo in ves vilinski svet skupaj brani pred nevarnostmi, ki so jim pretile. Nanj je gledala kot na heroja in ko se ga je spominjala kasneje se je zavedala, da sedaj nikoli ne bo izvedela, kaj je pravzaprav v resnici bil. Skozi otroške oči ga je videla kot vsemogočnega in vse njegove napake so bile zabrisane. Morda je bilo bolje tako. Bil ji je vzor, in vzori so ideali, pa čeprav morda lažni. Bolj kot njega samega je sicer morda občudovala njegov lok. Velik in mogočen je bil in predstavljal ji je edino prepovedano stvar v njenem otroštvu, zato pa se ji je vedno zdel le še toliko bolj zanimiv in privlačen. Puščica, izstreljena iz njega, je skoraj vedno zadela svojo tarčo, a oče je nikoli ni želel naučiti, kako se uporablja njegovega. Najprej si ga je morala izdelati sama, iz mlade leskove veje in tanke vrvi, ki ji jo je podaril. »V življenju ti nikoli nič ne bo dano, Eliseo. Vse moraš narediti sama… no, ali pa si to vzeti.« Pomežiknil ji je, ko je prvih nekaj puščic, izstreljenih iz njenega malega loka popolnoma zgrešilo svoj cilj, pa tudi naslednji poskusi, z nekaj srečnimi izjemami, so bili precej neuspešni. »Nisi dovolj potrpežljiva. Osredotoči se… Napni, nameri in spusti. Ah, daj no, izgledaš kot kupček nesreče – misliš, da sem se jaz izučil čez noč?« Zmajal je z glavo, njegove ustnice pa so bile še vedno raztegnjene v širok nasmeh; res, lokostrelstvo ni bilo nekaj, v čemer bi bila zares dobra. Rada je imela akcijo, svojega soborca pred seboj, rada je videla, kaj točno dela in se pretepa (ali, bolje rečeno, ravsa) nikoli ni želela udeležiti le na daljavo, ampak sodelovati v njem. Ni mogla iz svoje kože: v enem od premnogih zimskih večerov, ki sta jih z očetom preživela ob ognju ter se, srkajoč topel zvarek iz Blaenovih zelišč, pogovarjala o nepomembnostih, ga je vprašala, zakaj si je za svoje orožje izbral prav lok. Povedala mu je, kako dolgočasen se ji je zdel, kako nezanimivo je bilo znova in znova ponavljati le suhoparni napni, nameri, spusti, napni, nameri, spusti… Le nasmehnil se ji je ter jo pogladil po divjih,ognjenih laseh. »Delo je delo in moram ga opraviti. Z nečim si moram služit kruh, moram jesti… Ti moraš jesti.« Vse, kar je počel, je počel zanjo. To je vedela. Včasih jo je bolelo. »Kar pa še ne pomeni, da mi je všeč. Ni lahko ubiti človeka, še posebej ne takega, za katerega veš, da je tak, kot si ti – da se bojuje za svojega gospodarja, ker se mora in ne zaradi svojih načel. Kar počnem, nima časti. A je edino,kar znam… in če streljam z lokom, nikoli nikogar ne pogledam v oči, saj teh sploh ne vidim. In oni ne vidijo mene. Ni lahko, veš, vzeti življenja.« Ni pričakovala takega odgovora, a čeprav ni vedela zakaj, je naenkrat očeta želela potolažiti. Privila se je k njemu, svoje drobne ročice ovila okrog njegovega močnega trupa in pustila, da spanec čeznjo preplete svoje tanke, svilnate niti.

Kmalu je njenim someščanom postalo jasno, da se z dekletom s plameni v laseh ni dobro zapletati. Kakšno modro oko tu pa tam, pa ostre besede, ki jih je brez kakršnekoli slabe vesti namenila vsakomur, ki jo je tako ali drugače užalil. Ko njenega očeta po več dni zapored ni bilo doma, ji je družbo delal stric Blaen. Rekel ji je, da je oče na delu, in vsakič, ko je dobil priložnost želel, da se dekle zanima tudi za druge stvari, kot za načrtovanje in izvedbo raznoraznih pretkanih, pa vendar po večini popolnoma nedolžnih  načrtov, ki so oteževali življenje njenim someščanom. Pripovedoval ji je zgodbe o časih, ki so že davno minili in o tistih, ki še prihajajo, pa o bitjih, o katerih mala vilinka prej niti slišala ni. Nikoli ni prav dobro vedela, ali ji je pripovedoval resnico ali ne in to je ni niti zanimalo, a vedno se je lahko izgubila v stričevih besedah in v času, ko je bil njen oče zdoma, se je življenje v njihovi hiši popolnoma umirilo. Blaen je dosegel svoje. Rdečelaska je začela razmišljati in spraševati, postala je radovedna in zvedava. Noben kamen ni bil več običajen, nobena roža nezanimiva, noben vilin, človek ali škrat ni ostal brez svoje zgodbe. Velikokrat sta skupaj opazovala ljudi, ki so hodili mimo njihovega dvorišča in jim, čisto vsakemu posebej, dodeljevala lastno zgodbo, pri tem pa se prav nemogoče hihitala. Raemonu to ni bilo všeč – bil je mnenja,da Blaen njegovo hčerko uči le neumnosti. Njena domišljija pa je rasla, prav tako kot nasmeh na njenem licu. In leta so minevala. Oče in stric sta se po najboljših močeh trudila, da bi jo vzgojila v samostojno in močno vilinko in bila prepričana, da jima bo to tudi uspelo. Njeni lasje so bili vedno razmršeni, iz oči je sijala navihana in nadvse poredna igrivost, njene obleke pa so bile skoraj vedno strgane in kolena popraskana od premnogih padcev. Ni se bala poraza, saj je vedela, da bo lahko, ne glede na vse, zopet vstala. Krila je nosila redko, pa še takrat je bila v njih sila nesrečna, zato oče ni vztrajal pri tem, da jih njegova hčerka nosi. Bila je svobodna, saj ji je to dopuščal, pa vendar ji je v glavo vbil osnovna pravila obnašanja in bontona. Konec koncev je bila še vedno vilinka, ne glede na to, kako neotesana je bila.

Poleg Raemona in Blaena se je družila s še mnogimi mladimi vilini v Ellesmeri. Njeni prijatelji so bili pretežno dečki. Saj ne, da bi se deklic izogibala, temveč so se one izogibale nje. Niso razumele njenega smisla za humor in neumorne želje po avanturah in brezglavemu siljenju v nevarnost in čeprav se jim je Eliseo večkrat želela pridružiti, je kmalu doumela, da je nikoli ne bodo vzele za svojo. Bilo pa je eno dekle, ki se nikoli ni branilo njene družbe – le da Eliseo nikoli ni vedela, če je bilo to le zaradi tega, ker sta pač bili v sorodu. A ne, temu pač ni moglo biti tako. Gliviel, njena petindvajset let mlajša sestrična, je bila mnogo preveč iskrena in dobrosrčna, da bi se lahko le pretvarjala, da ji prisotnost rdečelase vilinke ne ugaja. Zdela se ji je kot mlajša sestra, ki je nikoli ni imela in četudi so bila njuna srečanja kratka in vse preveč redka, je njeno družbo neizmerno cenila.

Tudi njen oče je rad videl svojo sestro – morda zato, ker sta si oba delila žalost in obup ob izgubi človeka, ki sta ga ljubila, in ostala sama na svetu skupaj z malim bitjem, ki sta ga nekako morala preživeti in vzgojiti. Zato je Eli bolj kot karkoli drugega čutila Glivielino bolečino in kljub temu, da tega ni znala najbolje pokazati, ji je mlada, komaj sedemnajstletna vilinka pomenila več kot marsikdo drug na tem svetu. In ko sta se Raemon in Eliseo nekoč, ko rdečelasa vilinka ni bila več deklič, ampak že zdavnaj dekle, njen oče pa izkušen in spoštovan mož, zopet odpravila na obisk k njeni teti in sestrični, je bilo nekaj drugače kot po navadi. Slutila je, da je nekaj hudo narobe – sijalo je iz očetovih oči in zaznamovalo vsak njegov gib, ne glede na to, kako zelo se je potrudil, da bi svojo skrb skril pred hčerko. Pot ni bila dolga, a tudi kratka ne: ravno prav dolga, da je mlada vilinka lahko dokončno premlela in premislila, kaj se je dogajalo, pa vendar ni našla vseh odgovorov. Skriti so bili za očetovo molčečnostjo in njeno trmo. Ni želela vprašati, saj morda, nekje globoko v podzavesti, niti ni želela vedeti. Zakaj so možje trkali na njuna vrata ob najbolj nemogočih urah? Najprej eni, potem drugi. Zakaj so se vračali? Zakaj jih ni preprosto odgnal? In zakaj sta se tokrat od strica Blaena poslovila, kot da bi ga videla zadnjič? Ni bila več otrok, a vprašati ga ni želela nič. Ni mogla. V njenem grlu je bil cmok in v njenih mislih neprehoden zid, ki se je le še višal, ko je le pomislila na to, da bi se soočila z očetom. A na obzorju se je prikazala tetina koča in časa za skrbi ni bilo več.