Nymeria Wulf

÷Ime: Nymeria
÷Rasa: človek
÷Starost: 13
÷Vzdevek: Nyme
÷Priimek: Wulf

÷Ime očeta: Rade
+ Priimek očeta: Wulf
÷Očetov vladar: Galbatorix
÷Ime matere: April
Priimek matere: Wulf
÷Materin vladar: nevtralna
÷Imena bratov-sester:
- 3 leta starejši polbrat  Adrian Gregorovič
- 2 leti starejši brat Ian Wulf


÷Znanci: Selyna Morduin, Dimia,
÷Prijatelji:
÷Najboljši prijatelji: Duras, Tyr, Adrian
÷Simpatije:
÷Ljubezni:
÷Učitelji:
÷Učenci:



÷Tekmeci:
÷Škodoželjneži in zavistneži:
÷Sovražniki:

1. Kako se je vse sploh začelo

Nymeria se je rodila staršema, ki sta že imela 2 sina. Enega skupnega in enega iz maminega prejšnjega zakona. Nymeria očeta svojega polbrata ni nikoli spoznala, saj mama o njem noče govoriti. Se pa popolnoma vsi trije otroci te družine na skrivaj trudijo, da bi izvedeli kaj o njem in bi Nymerin polbrat lahko spoznal očeta.

Zaradi svojega očeta in njegovih čudnih hobijev, ki Nymerii še sedaj niso jasni so veliko potovali in tudi sedaj ne ve, koliko časa bojo ostali na nekem kraju, preden se bo oče odločil, da se spet odpravijo kam drugam. Tudi razloge nenehnega potovanja po deželi otroci te družine še vedno raziskujejo, saj jim niti oče niti mama nikoli ne povesta kaj je zares razlog.

Nymeria je po videzu in karakterju izredno podobna svoji mami. Različni sta le v tem, da Nymeria rada sanjari in se odmakne v svoj domišljijski, razburljivi svet, mama pa domišljije ne mara in glede tega se pogosto kregata. Mama je s tem že od malega nekako ovirala pravo srčno željo Nymerie - da postane junaška bojevnica, kar je v svoji domišljiji vedno lahko bila.
Vendar Nymeria vseeno sanjari o tem, saj ji je brat rekel, da ne sme nikoli nehati sanjariti, ker če ima voljo ji nič ne bo preprečilo uresničitve sanj. To je Nymerii veliko pomenilo in resno je vzela, saj sta z bratom zelo dobra prijatelja in vedno skrbi za njeno dobro.

V takšni družini je torej odraščala Nymeria. Kakšna pa sploh je? No po videzu... Nymeriini lasje so na konicah svetlo rjave barve, sicer pa so rjavi, valoviti in približno do pasu dolgi, ponavadi speti v kito. Ima velike, zelene oči, majhen nos in rožnate ustnice. Je postavno dekle. Njena polt je porjavela in zato še bol poudari oči. Za punco je precej močna, saj veliko dela na moči, ogromno pa tudi jezdi, zaradi česar je spretna s konjem. Svoje lase ima rada, zato si jih vedno počeše in ne mara ničesar v njih (razen kakšne rožice, ki jo utrga).
Glede karakterja pa je dokaj umirjena oseba, a ima na vsake toliko, tako kot večina ljudi, svoje trenutke. Njena umirjenost se namreč lahko spremeni v sarkazem in vzkipljivost. Ljudje, ki se strinjajo in borijo ob njeni strani so deležni njene umirjenosti, tisto drugo plat pa spozna vsak, ki se ji postavi na pot. Njena hitra jeza, ki nima nobene veze z ljudmi, ki jih ne mara, se najbolje pozna v času grmenja ter neviht. Do ljudi je ponavadi sprva nezaupljiva, a glede na njen šesti čut hitro prepozna ljudi, in zaupanje kmalu pridobi, ko se ji izkaže za pristnega.

Nymerii njeni zaščitniški starši niso pustili, da bi sama hodila po mestu (pretirano zaščitniški osebki pač), ki je baje nevarno za trinajstletno deklico (ki še ne živi dovolj dolgo tukaj, da bi ga dobro poznala). Z bratom se je dogovorila, da jo bo kril – tega je bil že vajen, saj sta imela pogostokrat takšne dogovore - , medtem pa jo je Nymeria popihala ven na ulice. Občutek, da je prvič sama zunaj v mestu je bil izjemen. Počutila se je starejšo, bolj zrelo in bolj odraslo, pa svobodno, da se ne da niti opisati. Veselo je hodila po ulici in oči opirala v daljavo, dokler ni zaslišala zvokov težkega boja za življenje. Nenadnega pustolovskega duha, kakršnega je bila se je odločila pogledati, kaj se dogaja in res je naletela na boj. Opazila je nekaj deklet, ki so se borila z vojščaki in v navalu nekega notranjega čuta - adrenalina - jim je hotela pomagati.

Sprva je le gledala pokol in se želela pridružiti, saj ni vedela kaj storiti. Potem pa jo je le preplavil bojevniški duh in pobrala je kamen, ki pa se je od zlobnega vojščaka (ta ni bil deležen ravno velikih poškodb) odbil v drobno dekle. Nymeria si lahko kar misli, da ji bo punca to modrico za vedno zamerila.  Lahko samo upa, da ni kaka pomembna oseba v tem kraju, ki bi ji prinesla hude težave v vsakdanu.
Ponesrečen poskus bojevanja pa je ni odvrnil od nadaljnjih namer. Naslednji napad je bil skok na vrat vojščaka, ki je bil nevarno blizu drugega dekleta. Dolgo se je otepal in tačas ga je z zobmi tako močno stiskala za roko, da bi prav gotovo kmalu počila, a ga je prej zabodla mala deklica (tista v katero je pristal nesrečni kamen). Tako je Nymeria padla z njega in utrpela bolečo zadnjo plat in še nekaj drugih bolečih delov telesa. Te bolečine so jo zadržale, da se je umirila in prenehala s svojimi šibkimi poskusi bojevanja. Nymeria se je takrat predstavila punci, ki ji je pomagala iz težav z vojščakom (ne tisti mali, ki jo je še vedno grdo gledala zaradi kamna, ampak tisti večji, bolj prijaznega pogleda) in spoznala, da ji je ime Duras, po vzdevku pa jo lahko kliče tudi Neli. Nymeria je upala, da bosta postali prijateljici.
Ob pogledu na ogromno pobitih in krvavih vojakov ji je bilo najprej kar hudo (vsekakor ni bil pogled tako lepo kot pogled na zelene travnike, čez katere se je sprehajala s starši), a se je hitro sprijaznila z njim. Pravzaprav je bila za tako mlado dekletce, ki so jo prej vedno pazili pred vsako nevarnostjo izredno močna, da je vse skupaj tako dobro prenašala. Bila je najmanjša v njeni družini pa je očitno pogled na pokol prenašala veliko bolje od marsikaterega starejšega družinskega člana.

Ampak kolikor je bila psihično močna, je bila telesno še vedno šibko dekle in ker ni nikakršna super junakinja ali vsemogočno, nadnaravno, nesmrtno bitje, je temu primerno občutila tudi slabosti bojevanja. Neki vojščak jo je namreč zagrabil in dvignil s tal ter pričel dušiti. Ni ga mogla ugrizniti, niti brcniti. Vse jo je že bolelo in obupano je kričala na pomoč. Občutila je neizmeren strah – strah pred smrtjo. Od strahu in nemoči je kar jokala, roke pa so jo stiskale kakor mogočna drevesa, ki kljubujejo najmočnejšim sekiram. Vsaj tako je čutila Nymeria. Šele tedaj je spoznala, zakaj se je staršem mesto zdelo nevarno zanjo. To vsekakor ni bil miren sprehod po gorah na severu ali po lepem travniku. No ja, morda bi bil podoben sprehod, če ne bi svojega nosu (in še vedno boleče zadnjice) zaradi radovednosti prinesla točno v najhujši možni boj, kar ga je v tistem trenutku lahko našla v bližini.

Ozrla se je v nebo (edina smer, kamor je še lahko gledala brez dodatnih bolečin v vratu) in upala, da ji bo kdo pomagal (po vsej verjetnosti Duras, saj je bila čisto poleg nje in morda tudi mala deklica – zaradi kamna ji verjetno ne bi toliko zamerila, da bi ji pustila umreti, kajne? - ki je bila prav tako blizu). V vratu jo je namreč že kar rahlo žgalo (pomislila je, kako bi bilo prijetno, če bi pogoltnila kepo snega in si z njenim mrazom ohladila ta neprijeten, dražeč občutek, ki jo je silil h kašlju).

((v tem poglavju opisujem svojo udeležbo boja na Ulice in pa kako sem spoznala Duras, ki se tako pridruži mojim znancem))

Stvar seveda ni bila tako lahka. Bila sta 2 bojevnika – dvojčka, o tem ni bilo dvoma. Eden je z lokom meril v eno dekle, drugi je stiskal Nymerio za vrat. Kot, da to ni dovolj se je prikazala še izredno morilska ženska. Dekleta (in fant) so se dobro borili in tako obračunali z dvojčkoma (in odnesli nekaj poškodb), Nymerio je to osvobodilo (sicer je tudi sama utrpela nekaj poškodb). Boj se je nadaljeval z  žensko, vsem pa je po glavi odzvanjalo kdo je »Ona«. Mečevalec, ki je grozil Nymerii je namreč zadnjo sapo porabil, da jim je blazno grozil, kako bo prišla »Ona«. Vsem se je videlo na obrazu, da nimajo pojma kdo »Ona« je in po vsej verjetnosti tudi nihče tega in želel izvedeti. V tej deželi je bilo vse preveč možnosti, kaj bi ona lahko bila in nobene od njih si Nymeria ni hotela po bližje ogledati. Predvidevala je, da gre za nekaj kar deluje za Galbatorixa in zanj dela kaos povsod kamor pride. To bi bilo podobno Galbatorixu in njegovim pajdašem. Nymeria nikakor ni imela želje po čemerkoli Galbatorixovem (razen po njegovi glavi, odsekani od vratu). Nikakor namreč ni verjela, da bi bila Galbatorixova dejanja dobra in plemenita, čeprav jih je v taki luči videl oče in je hotel isti pogled na svet vcepit tudi v njeno glavo…pa se na njegovo žalost Nymerie to ni nič kaj prijelo.

Ni se dobro spominjala, kako se je boj končal. Ampak očitno njim v prid, saj so njeni soborci uspeli varno priti iz boja in krati poskrbeti še za njo.

Nymeria je od malega potovala po deleži, saj se je njen oče iz neznanega razloga neprestano selil. Nikjer niso ostali dolgo, preden so osedlali konje in odšli naprej. Nymeria je najprej kot zelo majhen otrok sedela pred bratom in smela držati uzdo, kasneje, pri osmih letih pa je smela že jezditi svojega konja. Do takrat je bila ježe tako vajena, da ji to ni bil problem. Na začetku je bil konj privezan na očetovega za večjo varnost, s časoma pa je tudi to postalo nepotrebno, saj se je naučila samostojno voditi svojo prevozno sredstvo. Nikoli ji niso pustili, da bi odgalopirala stran, saj so se nekako vedno bali, da malo dekle ne bo uspelo krotiti konja. Včasih, ko so se kje nastanili za nekaj časa, je zgodaj zjutraj skrivaj odšla na ježo. Medtem, ko je njena družina spala je sama ali v bratovi družbi jezdila po bližnjih travnikih in poljih. Enkrat je celo skočila čez potok, kar se ji je zdelo izredno razburljivo. Zgodilo pa se je tudi, da je padla in potem kar nekaj dni hodila s silno muko zaradi kljuvajoče bolečine. Na srečo ni bilo nič hujšega, saj je padla na mehki kup sena in se le udarila v desno nogo. Če bi starši izvedeli za poškodbo in njen razlog se zanjo gotovo ne bi dobro končalo.

Nymeria se na pasme konjev ni spoznala. Zanjo je bil njen Sameer konj. Konj pač, ki je bil lisičje barve. Kaj več o njem ne bi znala povedati. Ni pretirano rad dirjal, čeprav ni bil počasen, le malo len, miren in lahko vodljiv. Raje je hodil kot tekal. Zadnjih 5 let svojega življenja je od kraja do kraja potovala na njegovem hrbtu. Ni si znala predstavljati, kako lahko ljudje potujejo peš. Ta način mora biti tako naporen in zamuden! Vedno je sanjarila, da bi s Sameerjem pobegnila daleč v neznano in živela kot potepuško dekle. Ampak potem ne bi več potovala z bratom in polbratom, zaradi česar je bila vredno ostati. Svoj prispevek temu pa je tudi dal oče. Če bi pobegnila in bi jo slučajno našli bi poskrbel, da ji kaj takega ne bi ponovno padlo na pamet.

Njihovo seljenje se je premaknilo do gorovja, potem so šli čez puščavo, nekaj časa živeli blizu majhnega gozdička, kasneje reke, s časoma pa so se pomikali vse nižje. Nekaj časa so tako živeli blizu obmorskega mesteca. Nymeria je do takrat že začela sanjariti o mladi bojevnici na konju, kakršna si je želela biti. Njene fantazije so se ob morskem okolju prelevile v mlado piratko, ki poveljuje ladji. Želja po begu je bila vse večja, vendar ni več toliko razmišljala o pobegu s konjem. Za tega morda ne bi mogla skrbeti, saj še zase ni vedela kako bo. Poleg tega mu skrivanje po ladjah gotovo ne bi bilo všeč. Ni bil namenjen za prekooceanska potovanja, kar mu pač ni smela zameriti. Prišel je dan, ko se je dejansko odločila za pobeg in najtežje slovo je bilo vsekakor od Sameerja. Vedela je, da bo v dobrih rokah, a daleč od nje. Zazrla se je v njegovo krivo, prepleteno s trakovi s katerimi ga je okrasila dan pred tem. Razpletla jo je in en trak uporabila za svojo kito. Drugi trak je ovila okoli Sameerjeve uzde. "To je kot zapestnica prijateljstva. Ti boš imel en trak, jaz pa drugega, prav?" mu je rekla, ga božala po glavi in si brisala solze v rokav. Takrat je zadnjič videla svojega konja.


Nymeria je kmalu po pobegu doživela svoj prvi boj. Bila je vesela, da Sameerja ni z njo, saj bi ga samo spravila v nevarnost. Po boju so minevali dnevi in Nymeria je bila tako zaposlena z učenjem preživetja, da na konja ni mislila. Saj ne, da ga ni imela rada, le prazen želodec ji je pobral vso pozornost. Spoznla je nove prijatelje, postala piratka in nasploh začela slediti svojim sanjam. Sicer v ne tako fantastično, kot si je predstavljala, a bolje kot nič. Skupaj s temi novimi znanci se je celo odpravila na nevarno nalogo. Potovali so s karavano, Duras pa je s svojim konjem Nymerio spominjala nase. Kasneje so se vsi skupaj odpravili na misijo, do katere lokacije so šli s konji. Nymeria je bila vesela, da je znala sama voditi konja in ni potrebovala nekoga, da jo nosi s sabo. Je pa malo pogrešala svojega konja, ki je bil dosti lepši od sposojenega. Odločila se je, da se bo po odpravi nekoč vrnila domov ponj. S temi mislimi se je podala na smrtno nevarno nalogo. Če bi prej vedela, kaj jo čaka, verjetno ne bi razmišljala o daljši prihodnosti. Bolj bi jo moralo skrbeti za sedanjost v kateri se je znašla.

((ja tole ni glih najbol kronološko, mogoče bom v prihodnosti vse poste šla uredit po kronološkem zaporedju al pa tut ne, če bom mela še več throw backov))