Frostimir

Osebni podatki:

÷Ime: Frostimir
÷Rasa: Vilin
÷Vzdevek: Frost
÷Priimek: Naeryon

÷Ime očeta: Daeron
÷Očetov vladar: Kraljica Islanzadi
÷Ime matere: Ireth
÷Materin vladar: Kraljica Islanzadi
÷Imena bratov-sester: /

Bilo je dobrih 60 let nazaj, ko se je družini srednjega sloja vilinov rodil prvi otrok. Bilo je čisto sredi zime, ene hujših, kar jih je Du Weldenvarden pretrpel. Iz tukaj je tudi sledilo njegovo hladno ime Frostimir. Že takoj ko je majhni vilin prilezel na svet, je bilo opaziti, da je nekoliko večji od povprečnega vilina, opazka pa se je tako stopnjevala iz leto v leto. Frostimir je hitro rastel, bil močnejši od drugih in zato sta tudi starša v svoji veliki lojalnosti do kraljice želela da bi mladi vilind odraščal med vojaki. Želja se jima je tudi izpolnila in ni dolgo minilo, ko se je že začel njegov prvi resni trening med izurjenimi vojaki...

Bilo je zgodaj zjutraj lepega poletnega dne. Sonce se je komaj prikazalo nad gozdom, ko so v Ellesmeri že stali zbrani vojaki in učenci v vrsti, da bodo pokazali svoje znanje. Seveda to ni bilo nikakršno resno tekmovanje, bolj nekaka improvizacija, pri kateri bi vsak vilin lahko pokazal, kaj se je naučil preden je pristopil med vojake. Pogled na zbrano vilinsko vrsto bi bil za človeka nekako monoton, saj težko vidi razlike pri vilinih take starosti. Natančen pogled vilina pa hitro razode, da je nek vilin kar za pol glave višji od drugih, ter močnejših prsi in rok. Ta vilin, Frostimir je nemo gledal pred sabo in bolj z radovednostjo, kot s strahom gledal na prihodnosti ki ga čaka. Pomeriti se z nekim drugim vilinom ki ga ni še nikoli videl z lesenimi meči. Vedel je, da je sicer večji od drugih, kar mu je deloma napihovalo samozavest, ampak njegova realna presoja je tudi uvidela da je počasnejši od drugih, kar se je v bitki tudi pokazalo.

Ko je prišel na vrsto, so bile njegove misli jasne in zbrane. Videl je kako je naprotnik čakal ves živčen. Seveda si ni nihče želel bit že prvi dan poražen in si zagotoviti sramoto in zato je bila današnja zmaga izredno pomembna za vsakega mladega vilina. Bitka se je začela dokaj hitro. Frostimir se je odločil za obrambne položaje dokler nebi presodil nasprotnikove slabosti. Ampak nasrotni vilin se je hitro izkazal za nevarnejšega kot je razkrival prvi pogled nanj. Bil je izredno hiter in spreten, ter z neizmerno natančnostjo vihtel meč, naravnost v vsako šibko točko v obrambi Frostimirja. Udarec je padal za udarcem in njegov meč je bil vedno bližje frostimirjevem telesu. Ampak bolj kot je kazalo na zmago nasprotnikovega vilina in vsak uspešnejši napad od prejšnjega je od nasprotnika terjal svoj davek in zaupal majhno informacijo Frostimirju. Ko so bili napadi samo še za dva palca oddaljeni od Frostimirjevega telesa se je odločil za protinapad. Tako je nahitro z eno nogo spodnesel nasprotnikovo težišče na oporni nogi, z levo roko nekoiko odrinil njegovo prsi vztran, da je izgubil težišče in se skušal uloviti za delček sekunde. Ampak to je bilo dovolj za bliskovit obrat Frostimirja in udarec z lesenim mečem direktno v nasprotnikove prsi. Udarec je bil tako močan, da je takoj končal bitko... Še nekaj mesecev kasneje so to bitko dali kot primer, kako se lahko brezglavo napadanje na sovražnika konča proti tebi...

Čas v vojski je mineval in vsako leto, vsak dan je na Frostimirju pustil poseben pečat. Namreč iz časa v čas se je njegov pogled na svet začel spreminjati, prav tako se je spreminjal tudi njegov karakter. V bitkah je postajal vedno bolj samozavesten, znal je izkoristiti svoje prednosti, torej moč in se skušal upirati hitrosti svojih soborcev. Tako mu je vsaka zmaga v manjših bitkah priborili kapljico poguma in samozavesti, vsak poraz pa mu je razkril napako v njegovi taktiki bojevanja. Namreč največ je pomenila bitka, ko se je pomeril z novim vilinom, o sposobnostih katerega ni vedel še čisto nič in zmaga v tem primeru je bila najbolj nagrajujoča. Posebej velik pečat mu je naredila bitka, ko se je bojeval proti enemu najbolj hitrih in spretnih vilinov, kar jih je tedaj poznal...

Bila je zima in Frostimir je takrat štel 47 let. Bil je še v mladih letih in v vojski se mu je počasi približeval sloves o njegovi moči. Namreč redko kateri vilin je bil sposoben tako močno vihteti meč kot on, ampak na žalost se tega med vilini ni preveč cenilo. Vilin je morel biti hiter, spreten in zadati udarec, preden udarec doseže njega, prav tako pa je bilo izredno cenjeno, če je lahko nekako bil dovolj hiter, da je prestregel izstrelek... Frostimir tega ni bil zmožen... Vseeno je tisti dan priboril pomembno zmago, ki ga je naučila zelo pomembne lekcije. Namreč pomeril se je z zanj neznanim vilinom iz Osilona. Bitka se je tako začela kot končala z neizmerno hitrostjo. Nasprotni vilin je za orožje uporabljal dva krajša vilinska meča, ki ju je sukal z neverjetno hitrostjo. Na drugi strani je bil Frostimir s svojim počasnim dvoročnim vilinskim mečem, ki pravzaprav sploh ni bil njegov... Bitka se je začela z hitrim napadom nasprotika, ki je ciljal Frostimirja v rebra. Napadi so bili neizmerno hitri in takoj se je že videlo, da Frostimir ne bo mogel izpeljati svoje priljubljene taktike in počakati, da bo uvidel luknjo v nasprotnikovi obrambi. Namreč po desetih poskusih nasprotnikovega napada bi Frostimir najbrž že mogel priznati poraz. Ubranil je dva napada iz leve strani in tri iz desne, ko se je nenadoma zasukal in z roko porinil nasprotnika proč od sebe. Zmedeni nasprotnik je poskušal spet izvesti napad, ampak čim je prišel v doseg dvoročnega meča se je mogel hitro izmakniti, saj drugače bi ga le to stalo bitke. Frostimirju se je posrečilo obdržati nasprotnika na varni distanci in mu preprečiti da bi lahko sploh prišel v doseg Frostimirjevega telesa. Namreč vsak poskus, da bi prišel v zadostno razdaljo se je končal z hitrim umikom in zamahom dvoročnega meča prav v bližini njegovega vratu. Tako je moral nasprotnik tvegati, da bi lahko končal to bitko, saj svojih mečev ni moral kar zalučati v nasprotnika. Zbral se je, premaknil težo na zadnjo nogo in skušal s vso razpoloženo hitrostjo skočiti do Frostimirja in pognati meče vanj. Zgodilo se je to, da mu je vse skoraj uspelo, ampak Frostimir je predvidel napad in naredil nekaj nepričakovanega. Namesto umakniti se, se je pognal proti njemu in ga pričakal z topim udarcem komolca med oči nasprotnika. Udarec je bil silno močan in ko se je nasprotnik zavedel, je že ležal na tleh z dvoročnim mečem na grlu...

Ta bitka je bila večinoma samo rezultat sreče, ampak tukaj se je Frostimir naučil enega najpomembnejših naukov. S svojo velikostjo in močjo je lahko hitrejše nasprotnike držal na dovolj veliki distanci, da mu niso mogli do živega. Sicer je bilo to skoraj nemogoče izvesti z več kot enim nasprotnikom, a pomagalo mu je še v veliko prihodnjih bitkah...

Frostimir je bil od vedno navdušen nad škrati. Še posebaj nad njihovimi orožji, katere je sam pri sebi cenil višje kot vilinja. Prvič je škrate videl v boju, ko je bil poslan na sam jug gozda Du Weldenvarden, kjer je nekaj škratov prišlo na nekakšna pogajanja. Sam sicer ni nikoli izvedel razlog srečanja, ampak videl je vsaj nekaj pomembnega. Prijateljsko bitko med škrati in vilini. Na žalost sam ni bil izbran, da bi sodeloval v boju, čeprav so vilini svoje bojevnike izbirali ravno med najmlajšimi in najmanj izurjenimi vilini. Na drugi strani so pa škrati poslali ene boljših bojevnikov, da bi bili kos vilinji hitrostni in spretnostni nadvladi.

Na Frostimirja je pustila največji pečat tretja bitka od petih, oz. edina v kateri je presenetljivo zmagal škrat. Seveda si ni želel da bi eden njegovih sobojevnikov vrgel slabo luč nanje, ampak način kako je škratu to uspelo je bil neverjeten. Izbrani vilin je bil srednje postave, mogoče malo nižji od svojih sorojakov, bil je pa tudi izjemno hiter, čeravno ne toliko spreten. Škrat pa je na videz deloval isto kot vsi drugi škrati, razen da je s samo nosil veliko črno bojno sekiro, v kateri je bil poudarjen grb njegove hiše s čistim zlatom. Tudi celotna podlaga njegove odprave je bila črna, z zlato poudarjenimi črtami, katere so se naravnost bleščale iz njega. Dvoboj se je začel z nepremišljenostjo vilina, ki je hitro skušal prikazati svojo premoč v hitrosti in tolkel po škratu z dveh strani hkrati. Škrat je samo mirno čakal in v obrambi odbil vsak poskus vilinjega udarca, a vračal mu jih ni. Videti je bilo, da ga bo vilin hitro pokončal, ko se je zgodilo nekaj presenetljivega. Medtem ko je vilin zamahnil z leve strani proti škratovi glavi, je njegova mišica trznila in napad je izgubil vso natančnost in nerodno udaril po škratovi sekiri. Presenečeni vilin je hitro poskusil še enkrat z druge strani, ko se mu je zgodilo isto, le da je temu sledil hiter protinapad s sekiro naravnost v njegov vrat. Sicer so pred bojem spustili urok, ki je onesposobil ostrino sekire, ampak top udarec je vilina še zmeraj popolnoma sesul. Vilinski zdravilci so ga na srečo hitro rešili, škrat pa je poln zmagoslavja zakorakal iz bojišča in med vzkliki ostalih škratov izginil v ozadju.

Samo naklučje je privedlo ravno tega škrata mimo tabora, ko je bil Frostimir na straži. Škrat je bil nekoliko opit in hitro se je zapletel v pogovor. Povprašan je bil, kako mu je to uspelo v bitki in je precej hitro odgovoril: "V našem klanu imamo za škrate precej neverjetne čarovnike in eden teh me je naučil nadvse zanimivega in preprostega trika". Opisal mu je, kako lahko s pomočjo magije in misli v nasprotniku za hipec zmedeš mišico, kar bo popolnoma uničilo vso namero udarca. Škrat ga seveda ni ne hotel, ne znal naučiti, A od takrat je Frostimir poskusil to izvesti v mnogo bitkah, a do sedaj se mu ni posrečilo niti še enkrat. Besede v Davninščini (Kakršnekoli bi mogle že biti), je bilo treba izgovoriti ali jih zakričati s pomočjo misli v takšni hitrosti, da se začnejo prede nasprotnik začne udarec in končajo preden pride rezilo do tebe... Za Frostimirja pa je bilo to preveč, ampak od tedaj se je njegova ljubezen v škratje znanje in iznajdljivost le še poglobila.

Zelo malo stvari je obstajalo, ki so Frostimirju resnično prilezle čisto do srca. Ena takih je bil njegov, sedaj že dolgo preminuli stric, ki je svoje življenje žrtvoval v bitki, da je prestregel neposredni napad na kraljico Islanzadi, kar je plačal tudi s svojim življenjem. Drugo takih reči je bila njegova ljubezen do globine škratje kulture in čeravno je o njih večinoma poslušal le zgodbe, so mu pustile veliki pečat v njegovem srcu.

Tretja taka stvar je bila njegova velika sekira, ki naj bi jo skovali ravno v Urű'baenu. To sekiro je cenil kot eno najpomembnejših stvari v svojem življenju in nikoli je še ni bil primoran uporabiti v bitki. Raje jo je le nosil okoli in spraševal kakega vilina, če bi mu lahko napletel okoli nje kak varovalni urok. Za povečati trdnost, da bi se težje zlomila, da bi bila imuna na čarovniške napade... Žal pa orožje ni bilo vilinsko in le malo teh urokov je delovalo na njemu, še manj pa jih je bilo trajnih. Tako je Frostimir vedno uporabljal tuje orožje, ko je hodil okoli z vojsko, če pa je šel kam sam, je najraje skril sekiro in zatajil njen obstoj. Pomenila mu je več, kot katerakoli druga stvar, ki jo je posedoval.

Z leti, ko je odraščal pa je počasi uvidel, da je čas za začetek uporabe. Odločil se je, da bo malo potreniral z njo z nekim prijateljem iz Elesmere in ta bitka ga je naučila, da čeravno je orožje zares odlično, je problematično ker z njim nikoli ne vadi. Njegova velikost in moč udarca, ki ga s sekiro prizadene je nadnaravna celo za viline, ampak kaj ti le to pomaga, če se ne upaš z njo trenirati, ker te je strah da se skrha? To spoznanje mu je dalo vedeti, da si mora pridobiti novo orožje, ki bo čimbolj podobno tej sekiri in naj bi z njim lahko veliko treniral, sekiro pa uporabljal v bitki, vsaj dokler ne najde dovolj močnega maga, da bo lahko napletel kak močnejši urok okoli njegove sekire... Tako si je kupil borbeno palico in namen je imel namestiti nekakšen podaljšek na njo, da bi lahko z njo treniral, a vse od nakupa palice še ni našel ničesar, kar bi lahko nataknil nanjo... Še sploh zato, ker to je bilo ravno na poti, ko je odhitel v Gil'ead na skrivnostno reševanje...

Potovanje v Farthen Dur

Sredi lepega zimskega dne, je Frostimirja presenetil njegov oče z naravnost nepredstavljivo novico. Namerč imel je nekoliko vpliva na pomembnejše viline, v večji meri zaradi tega, ker je njegov brat v neki bitki prestregel začarano puščico kraljici Islanzadi. S temi svoji poznanstvi je nekaj časa pritiskal na svojega prijatelja, ta je pa končno stopil do poveljnika neke odprave v Farthen Dur. Seveda ni bilo najlažje, a na koncu mu je uspelo in ravno na dan, ko je Frostimir dopolnil svojo polnoletno število let, mu je oče povedal kaj se je dogovoril. Frostimirja naj bi vzeli na nekakšno odpravo do Farthen Dura, kjer bi prenesli Vardnom nekakše stvari, ki jih Frostimir zaradi tajnosti ni nikoli izvedel. Novica ga je naravnost presunila. Od vedno si je želel potovati, najraje od vseh možnih destinacij pa je hotel videti ravno Beorsko gorovje. Tako se ni mogel prezahvaliti očetu, ki mu je po dolgih in mučnih pogajanjih uspel uresničiti njegovo najglobjo otroško željo. Najbolj od vsega pa se je veselil, da bo lahko prvič v življenju tudi videl škrate, o katerih toliko govorijo vilini. Čeprav jih ne spoštujejo najbolj, sploh pa ne kot sebi enake se je nekako Frostimir zaljubil v njihove posebnosti in to, da jih bo lahko videl prvič tudi v živo, mu je kradlo spanec še naslednja dva tedna, ko so potekale priprave na odpravo.

Priprave so potekale po načrtih, čeprav je Frostimir spoznal svoje sopotnike dokaj pozno. Preden jih je spoznal, je moral pomagati pri zagotavljanju dovolj hrane, iskanju potrebščin, ki jih bodo potrebovali po poti in seveda so ga morali obdati z nekaj uroki, ki bodo nekoliko pomagali pri zagotavljanju njegove varnosti, ostali pa so bili večinoma samo kot pomoč pri potovanju. Od namena potovanja je izvedel bore malo. Morali so prenesti nekake dve skrinji do Vardnov, v kateri naj bi bila nekakšna poročila, nekaj knjih ter ostale stvari, katere niso morali poslati preko miselnega telegrama, zmajevskega jezdeca pa niso hoteli prositi za pomoč, torej je sklepal, da tudi ni naloga preveč pomembna.

Le malo pred odhodom, preden je prišel spoznat ostale člane odprave, ga je poklical k sebi njegov oče. Peljal ga je v svojo sobo, kjer je imel spravljene stvari, ki jih ni več potreboval in se ustavil pri veliki skrinji, v katero Frostimir še ni imel vpogleda.
»Odprava sicer ni zelo pomembna, vendar bi rad ustregel tvoji nenasitni ljubezni do Beorskega gorovja in škratov, zato sem se odločil, da ti bom to omogočil. Sicer vse skupaj ni nič kaj pomembno s stališča vojne, ampak to še ne pomeni da ne bo nevarno. Tako običajnim ljudem, kot morebitnim Galbatorixovim vojakom je vedno v veselje, če jim uspe odstraniti koga naše rase. Zato ti toplo priporočam, da se držiš ostalih članov skupine, ne zahajaš predaleč stran in predvsem da imaš tole vedno pri sebi« je dejal, ter iz skrinje izvlekel njegov stari dvoročni meč. »Žal ti tega meča ne morem podariti, ampak hočem da ga imaš celotno odpravo pri sebi, ter da ti pomaga pri vsaki morebitni nevarnosti. Sedaj pa teči, že tako si pozen.« je dodal, ter pokimal na vse Frostimirjeve zahvale, ter mu pomahal, ko se je odpravil proti Elesmerskemu vadbišču, kjer so se počasi zbirali vsi člani odprave.

Ko je prispel do vadbišča, je opazil, da so se tam zbrali že vsi člani njegove odprave. Izvedel je že, da jih bo samo 5 in to vključno z njim. Enega je sicer že nekoliko poznal, o še enem pa je že slišal, medtem ko sta mu bila ostala dva do sedaj neznana. Najprej je z vsakim od njih izmenjal tradicionalne vilinske pozdrave, ter med nalaganjem stvari na konje vsakega nekoliko preučil. Najstarejši vilin je bil po njegovih ocenah star nekaj čez 180 let, bil je nekoliko nižje postave od ostalih, suhega telesa in izrazito suhih okončnin, tako zelo, da je Frostimir na prvi pogled dvomil, da je sploh sposoben držati meč. Izkazalo pa se je, da niti nima takega namena, saj je bil zelo izurjen v magiji. Kasneje je izvedel, da je bilo njegovo ime Feon in da je pred časom nekaj let celo učil magijo na Elesmerskem bojišču. Drugega člana njegove odprave je namreč že poznal. Bil je njegov učitelj mečevanja v vojski: Lasserilyo. Vilin je bil za njegove sorojake višji, veliko bolj močnih ramen, mišičast, ter celo s tako postavo izredno gibčen in hiter. Za razliko od ostalih vilinov, ki so urili vojake je bil Lasserilyo še najmanj strog, popustljiv do novincev in dejansko je imel Frostimirja zelo rad. Tretji član odprave, Golradir je bil nekaj časa tudi učitelj mečevanja, ampak ne v Elesmeri temveč v Nädindelu. Na pogled je še najbolj spominjal na Feona, saj je bil manjše postave in suhljat, a njegov sloves je segal vse do Elesmere, saj je bil znan po izredni gibčnosti v boju visokih skokih in zapletenih manevrih. Zadnji član odprave pa je bila edina vilinka, znana pod imenom Irith. Bila je veliko starejša od obeh mečevalcev, a najbrž ni bila toliko stara kot Feon. Vsaj ne če si jo cenil po njeni zunanjosti, katera je bila celo za vilinko njenih let izjemno lepa in je prekašala kar nekaj vilink, ki so bile v Frostimirjevih letih. Kasneje je izvedel, da je tudi ona vešča magije, prav posebaj izučena ravno v zdravilstvu in praktični magiji, ter je s tem postala nepogrešljiva sopotnica.

Ravno ko so končali z nalaganjem, je začel spet padati sneg. Sneženje je začelo nalahno, a ni trajalo dolgo, ko je začelo padati močneje in močneje. Za mnoge bi bil to slab znak, a Frostimirju, ki ima že od dneva, ko se je rodil v eni najhujših zim v Elesmeri, je bil sneg njegov najboljši prijatelj, vedno ga je spravljal v dobro voljo, sploh pa se je ob njem počutil nekako celovitega. Ravno ko se je snegl začel prijemati tal, je vodja odprave Lasserilyo dal znak za odhod. Nekaj vilinov jih je sicer prišlo opazovati, ampak še zdaleč ne bi mogli takega odhoda označiti kot slovesnega. Nekaj pomembnejših vilinov jim je sicer že nekaj časa nazaj prišlo voščiti srečo, ampak to je bilo pa tudi vse. Vsak vilin je dobil svojega konja, katere so imeli plan zamenjati vsaj enkrat na poti v vsako smer in enkrat ob prihodu v Farthen Dur. Njegov trenutni konj je bil v vsakem pogledu nekako navaden konj in sicer manjši konjiček rjave barve, malo krepkejšega telesa, z zanimivo belo grivo, kar je sicer bilo nekako nenavadno. Zanimivejši so bile živali njegovih sodrugih, saj sta imela oba vilina čist svojega konja: Lasserilyo je imel popolnoma belega konja, ki je bil tudi največji v celotni druščini, njegovo čisto nasprotje pa je bil Golardirjev konj, ki je bil temen kot noč. Izvedel je, da nameravata zamenjati konja v Ilia Feonu, kot vsi ostali, ter ju spet tam pobrati na poti nazaj. Feon in Irith nista imela svojega konja, ter sta bila zadovoljena s temi ki sta jih prejela v Elesmeri. Bila sta na las podobna njegovemu, tako da bi lahko skoraj pomislil da so v sorodu.

Njihova prva destinacija je bil Kirthan. Tam naj bi vodja odprave Lasserilyo pobral še nekaj dokumentov, ki jih je moral dostaviti vardnom. Ampak pot tja je bila še dolga in Frostimir je jezdil na koncu vrste s Golradirjem. Izkazal se je za zelo zgovornega sogovorca, ki je bil poln šal in zgodb, tako da jima ni bil nikoli dolgčas. »Veš, mi gremo sedaj že tretjič v Farthen Dur, vedno v isti sestavi. Le Irith je na zadnjem potovanju zamenjala prejšnjo vilinko, katera se je odločila, da noče več zapustiti velikega gozda. Namreč, nimamo vsi vilini tolko želje po potovanju kot jaz in ti. Tako da smo v tej sestavi se že začeli nekoliko dolgočasiti in smo veseli novega člana. Čeprav bi nam lahko poslali nekoga bolj veščega v bojevanju, puščava je zadnje čase veliko nevarnejša kot je bila pred leti.« je začel pripovedovati. Čez čas mu je razložil še nekaj o vilinki, ki jih je učasih spremljala, kako so jo nekaj časa pridržali v Farthen Duru, ko je morala pozdraviti dva škrata, ter vedno več in več zgodb. Povabil ga je tudi, da se ob prvem postanku pomerita z meči in Frostimirju je bilo vsekakor v čast, da bo lahko prekrižal meč z nekom njegove slave.

Jezdili so celoten dan, nekaj časa hitreje nekaj časa počasneje in Lasserilyo je ocenil, da bodo s takim ritmom lahko prišli do Kirthana že čez dva dni popoldne. Postanek je bil za viline sicer dokaj nepotreben, saj bi lahko jezdili še pozno v noč, ampak vodja ni hoteli tvegati. Slišalo se je že, da so tuji ljudje že nekajkrat vkorakali v gozd in nobenega namena niso imeli srečati kakšnega, še posebaj pa ne ponoči. Za spat so se odločili samo prekriti tla z nekakšno odejo, v katero so se tudi zavili. Odeja naj bi bila tudi obdana z nekaj uroki, ki bi lajšali spanec, po možnosti odvračali težave, ter bila tople veliko dlje, skoraj vso noč do jutra. Trije člani odprave so se takoj odločili, da so odšli spat, le Frostimir se je odločil resnilno pomeriti z Golradirjem, kot sta se domenila na poti. Dvoboj je potekal na majni jasici poleg njihovega tabora. Frostimirj e z nekoliko treme potegnil meč iz nožnice, ter se spraševal, kako naj se sploh loti tega vilina. Odločil se je, da ga bo poskušal z čistimi udarci, ter upal, da bo nasprotnik narobe zaslutil kakšne težke manevre in ga presenetil za preprostostjo udarcev. Žal pa je bil nasprotni vilin, resnično tako dober, kot ga je opevala njegova slava in se čisto vsakemu udarcu preprosto izognil, ali ga pariral na način, da je Frostimirja skoraj vrglo na tla. Sicer je bil dobrega srca in je nato začel Frostimirju na veliko popuščati, ko je uvidel kako se le ta trudi, da nebi izpadel tako zelo porazno. Bitka je trajala nekaj minut, ko se je že pripetila huda poškodba. Namreč Golradir je nekoliko preveč popustil močnejšemu vilinu, ter zelo nežno poskusil parirati njegov udarec, prihajujajoč iz strani. Končalo se je s tem, da je bil udarec tako sunkovit (Meč v Frostimirjevih rokah je bil namreč dvoročni in precej težak), da je enostavno odbil meč iz Golradirjevih rok, ter se mu zasekal naravnost v ramo. Tistih nekaj minut po tem se je odvijalo s strašansko hitrostjo, ko je Frostimir tekel zbudit Irith, ki je s Feonom skupaj pocelila Golradirja. Ta pa se je z veliko bolečino v obrazu vedel skrajno prijazno, ter krivil sebe za nesrečo medtem ko je Lasserilyo kričal na Frostimirja, kaj se gre da je v temi zabodel svojega sodružabnika. Komaj po tem, ko mu je Frostimir dovolil pokazati spomin in povedal v davninščini kaj se je v resnici pripetilo je dal Lasserilyo mir in je oba poslal takoj spat in sicer enega precej proč od drugega, da bosta prespala nastalo zmedo, preden spet porečeta kakšno besedo. Kljub prepovedi se je Frostimir rahlo dotaknil s svojim umom Golradirjevega in se mu globoko opravičil za nastalo zmedo, ta pa je kot prej še vedno preložil vso krivdo nase in mu vztrajal, da ni nič hujšega.

Frostimir se je zbudil v prekrasno, skoraj pravljično jutro zanj. Povsot je bil sneg, na konjih, na drevesih, na njegovih sopotnikih... Vse je bilo čisto belo. Lesserilyov konj je bil skoraj neviden in tudi opazil bi ga bil nebi, če nebi sedel vodja odprave na njem. Čeprav je ugotovil, da je bil včerajšnji spopad samo nesporazum in je bil Golrandir navajen da mu celijo rane, je Lesseilyo kazal znake jeze nad Frostimirjem. Spet ga je poslal na konec vrste ampak tokrat z Irith. Na žalost vilinka ni bila toliko zgovorna kot njegov prejšnji sogovorec, ampak tudi ona je imela veliko zgodb za pripovedovati. Od Golrandirjevih so se razlikovale predvsem po tem, da so bile mnogo daljše, bolj zapletene in od časa do časa prav nič zabavne, temveč celo strašljive. Pripovedovala je o neskončni vrsti poškodb ki jih je že zacelila, o njenem odličnem znanju davninščine in odlični improvizaciji, ko je treba oblikovati urok za zdravljenje. Najbolj ga je navdušila zgodba, ko je Irith potovala z nekim zmajevim jezdecem in mu je dan za dnem krpala rane, ko se je postavljal pred njo v najrazličnejših poskusih, da bi jo osvojil. Frostimirju je priznala, da ji je bil vilin sicer všeč, a ni se upala zapletati z zmajevim jezdecem... Bog ve kaj bi se lahko zgodilo, če bi šlo kaj narobe. Ta dan je sicer minil brez posebnih zapletov in celoten dan je minil s tekom pogovora z Irith. Pozno zvečer so se že drugič utaborili in tokrat ga je začuda k sebi poklical Lesserilyo in ga pozval na dvoboj. Povedal mu je, da ga hoče tudi on preveriti kolko je vešč bojevanja in hitro se je pokazalo, da je dvoboj potekal približno isto kot z Golrandirjem. Udarci so švigali v prazno ali bili nalahno parirani in po dvoboju, ko je bil Frostimir že tako prepoten in utrujen, da ni mogel niti stati več pokoncu mu je vodja odprave ponudil nekaj nasvetov o bojevanju: »Nikar ne poskušaj s toliko udarci kot si jih danes. Nikoli več. Vsak udarec more biti skrbno premišljen, zanj moraš določiti začetno točko in cilj. Če samo brezglavo mahaš proti meni, ne boš nikoli nič dosegel. Drugače, ti tvoja konstrukcija telesa daje zelo ničelne možnosti za hitre udarce in na tvojem mestu bi se skoncentriral na moč udarcev. Poskusi hitrost nadomestiti z močjo!«. Frostimir je seveda rade volje sprejel njegove nasvete, a kaj prida si z njimi ni mogel pomagati. Po ponovni bitki je sicer ugotovil, da mu gre za odtenek boljše. Namreč s tem, ko je začel z večimi udarci, se je počasneje utrudil in tako zdržal v bitki veliko več časa. Tudi s premiselkom o začetku in cilju poti meča je dosegel veliko. Ponujen mu je bil pa še en nasvet: Raje počakaj prvih nekaj udarcev v obrambi, da boš lažje si ustvaril neko sliko soborca, uvidel njegove najljubše udarce, mogoče tudi kakšno šibko točko, ter se v napadu močno skoncentriral na te točke. Žal se pa v obrambi sploh ni znašel, še posebej ne s Lesserilyom. Po končani bitki je skoraj takoj padel v svojo odejo, se fajn zavil vanjo in hitro zdrsnil v globok spanec, ki je brez prekinitve trajal skoraj do jutra.

Poslednji dan pred prihodom v Kirthan se je prav tako, kot prejšnji dan začel z medlim pogledom v čisto belino. Snega je bilo tokrat še nekoliko več in potleh ga je bilo že za skoraj en čevelj. Na srečo konji niso imeli nikakršnih problemov s hojo po snegu, tako da so lahko napredovali s popolnoma enako hitrostjo kot katerokoli dan do sedaj. Izjema tega dneva pa je bila, da je bil tokrat poklican na čelo odprave s vodjo. Čeprav je Lesserilya poznal že kar nekaj časa, ga je tokrat spoznal v popolnoma novi luči. Govorila sta veliko, pripovedoval je mnogo zgodb o sebi in čeprav je uvidel, da Frostimir nima veliko za povedati o sebi, ker je pač še tako mlad, da bo tokrat prvič zapustil Dur Werdeaven, je spraševal po najrazličnejših dogodkih v njegovem življenju. Žal pa ni izvedel veliko, je pa lahko na podlagi teh zgodb in pripovedovanj si ustvaril neko sliko o Frostimirju. Povedal je namreč, da je v prostem času zasvojen z delanjem nekih slik oziroma predstav o drugih vilinah. Namreč globoko verjame v to, da lahko čisto vsakemu vilinu pripišeš nekatere lastnosti, katere bo skušal skozi celotno življenje izpilit in se bojo tako lastnosti, ki jih ima vilin v Frostimirjevih letih globoko izkazale v poznih letih vilinskega življenja. O Frostimirju je sklepal, da bo najbrž vedno nekoliko zadržan, da bo manj govoril in bil nekoliko manj družaben od ostalih vilinov, ampak bo po njegovem mnenju eden najbolj lojalnih vilinov do svoje kraljice. Namreč močno je pokazal svoje začudenje, koliko Frostimir verjame v kraljico, njene odločitve in legitimnost njene oblasti. Največji pečat na Frostimirju pa je pustil s tem, ko mu je dejal, da dvoročni meč najbrž ne bo zanj nikoli pravo orožje. Sploh pa ne kakšen krajši meč, saj ga lahko skoraj vsak vilin ali celo hitrejši človek prekosi v hitrosti in da mora več vložiti v moč. Sicer mu ni znal predlagati kakšno orožje bi mu prišlo prav v rokah, a pri tem se je Frostimir prvič zamislil, kakšno orožje bi on sploh hotel kdaj uporabljati oziroma si ga kupiti, če bo le kdaj imel dovolj denarja da si ga privošči.

Niti poldan istega dne ni šel mimo, ko so vilini že vstopili v mesto Kirthan. S posebnimi pooblastili sta Feon in Lasserilyo šla takoj do upravitelja mesta, ter s sabo vzela eno od obeh skrinj, ki sta bili namenjeni Vardnom, Ostali člani druščine pa so se sprehodili po mestu. Že na prvi pogeld je bilo mesto veliko manjše od Elesmere in Frostimirju se je zdelo naravnost čudovito, ko je bilo celotno mesto pokrito s snegom. Delovalo je tudi zelo prijazno in par vilinov, ki jim je stopil nasproti jim je pokazal v katero smer je najbližja krčma. Odločili so se nekoliko odpočiti in spiti močnejšo vilinsko pijačo, katere Frostimir do tedaj še ni poznal. Namreč niti slišal ni kako se imenuje, saj jo je Irith naročila tako, da je vstopila v krčmarjevo zavest. Najbrž sta se poznala, si je mislil Frostimir. Hitro je pa uvidel kakšen učinek ima ta pijača. Bila je odlična, hitro mu je tekla po grlu in zmanjšala mu je tako motoriko, kot tudi jasno presojo. Ko je Irith videla, kako ga je pijača zdelala, ga je raje z urokom odrešila njenega učinka in prepovedala, da bi jo še kdaj bil na temu potovanju. Namreč izkazalo se je, da je ne prenaša tako zlahka, kot ostali vilini.

V krčmi so preživeli še nekaj časa, potem pa se ga je dotaknila Feonova zavest in mu povedala, da naj se jim pridružijo zunaj, saj sta odpravila z vodjo že vse formlanosti in pripravljena sta bila za nadaljevanje potovanja. Zdrsnil se je ob globini Feonove zavesti in čeprav je trajala samo trenutek, je uvidel da je vilin že zelo star in ima v sebi že veliko modrosti in precenejši kup izkušenj. Trije vilini so iz krme odšli veliko počasneje, kot bi si Feon in Lasserilyo želela, ampak nikakor niso hoteli zapustiti vseh teh prijaznih obrazov, njihovih neprestanih vprašanjih o njihovih namerah, ter o prošnjah, da jim povedo kaj o njihovem potovanju, če pridejo še kdaj mimo. Ko pa so prišli nazaj do konjev, so samo skočili gor in takoj nadaljevali pot proti njihovem naslednjem postanku: Silthrimu. Neučakan Frostimir je spet povprašal, koliko bodo potrebovali do tja in odgovor mu je kar ugajal. Jezdili naj bi kake tri dni, prišli pa ravno ob sedajnem času. Spet je Frostimir končal na čelu odprave, ampak tokrat so se pogovarjala z vodjo o škratih. Lesserilyo mu je dejal, da so izjemno zanimiva bitja. Namreč za svojo velikost so lahko skoraj tako hitro kot človek, ali včasih še bolj, kar je naravnost presunljivo. Povedal mu je tudi o različnih orožjih ki jih kujejo v Tronjheimu in kako se lahko malokatero škratje orožje kosa celo z vilinskim. Povedal je tudi, da se je že boril z nekaterimi od njih, seveda v letih ko je bil še mlad in večinoma za kratkočasjenje, in nemalokateri ga je presenetil s svojo domiselnostjo, lepimi udarci in včasih tudi s svojo trdoglavostjo, saj ni noben škrat hotel odnehati, dokler nebi vilin puščal vsaj kapljico krvi, ki bi pričala, da ga lahko škrat zadene in tudi resneje poškoduje med resnično bitko. Pripovedoval je tudi o škratji magiji, namreč škratje naj bi znali tudi nekoliko čarati, seveda ne toliko kot vilini, a nekateri so v davninščini izumili uroke, ki jih niti vilini ne razumejo. Namreč naj bi obstajali uroki, ki jih druge rase ne razumejo, saj je davninščina tako široka, da je nobena rasa ne more razumeti v celoti.

Dan je minil dokaj hitro, saj lep pogovor pospeši stvari in ko se ne zaveš je mrak že padel in korakajo konji v temi. Tukaj pa Lesserilyo sploh ni dovolil kakšnegakoli napredovanja v temi razen da je naredil nekaj kar je Frostimirja zelo zabavalo. Namreč povabil je Golrandirja na dvoboj. Bilo je sicer pričakovati da bo Golrandir v sijaju svoje slave popolnoma porazil Lesserilya, ampak to se ni zgodilo. Dvoboj je potekal nepredstavljivo hitro in večina udarcev je bila tako zelo hitrih, da Frostimir sploh ni prepoznal, kdaj se je udarec začel in kje je končal oziroma kako je bil blokiran. Vsekakor se je izkazalo, da je Lesserilyo več napadal in se Golrandir spretno izmikal, vedno z drugačnim manevrom, a vsak umik je bil prepočasen, da bi mu lahko sledil hiter in učinkovit protinapad. Bitka je trajala kar nekaj minut in če si nebi z urokom otopila rezil mečev, bi Frostimirja skrbelo za glavo drug drugega. Zgodilo se je pa to, da je Goldarndir postal preveč očiten v njegovem izmikanju, saj mu je primankovalo idej za nove manevre in pri nekem udarcu je Lesserilyo ugotovil kam se bo umaknil Golrandir in mu le tam nastavil nogo, da se je vilin enostavno spotaknil in padel ves presenečen na tla. Še preden se je zavedel, je imel že rezilo a vratu, ki je čakalo in bi v resnični borbi že odstranili glavo od telesa. Golrandir je čestital Lesserilyu in ga pohvalil za lep manever, drugi vilin pa je ukazal naj grejo vsi spat, češ da bo jutri spet ves dan poln ježe.

Drugi dan po njihovem odhodu iz Kirthana je minil za Frostimirja zelo dolgo in mučno. Namreč izbran je bil, da hodi v sredini in pazi na šestega konja, ki je hodil sam, saj sta vedno dva po dva vilina jezdila skupaj in eden je mogel paziti na konja. Komaj zdaj se je Frostimir zavedal, kako zelo mučno je preživeti ves dan na konju, kako ga vse žuli in spraševal se je, kako le mu bo uspelo odjezditi vse tja do Farthen Dura, ne da prej umre od dolgčasa. Čas si je krajšal s tem, ko je skušal vstopiti v nek pogovor s parom pred sabo ali s tistim za sabo, a je hitro uvidel da iz tega ne bo dosti. Zato se je posvetil globokem opazovanju okolice okoli sebe, ter opazoval drevesa, sneg in tudi kakšno bitje, če je le kaj hodilo dovolj blizu njega. V celotnem dnevu pa se je zgodil samo eden zabaven dogodek za vse razen njega in to je bilo, ko je iz dolgčasa skušal vstopiti v zavest svojega konja in žival tako prestrašil, da ga je vrgla s sebe in je morala Irith celiti vse njegove poškodbe, Feon pa prepričevat žival, da ji Frostimir ni hotel nič žalega... No, ga je vsaj izučilo, da ne bo več poskušal se dotikati zavesti živali, na kateri jezdi.

Tega večera je spet potekal standarni dvoboj, a tokrat so ga prisilili, da se je pomeril z Irith. Zanimivo je bilo, da se je naloga na koncu izkazala za veliko težjo, kot je izgledala na začetku. Irith je namreč bila neverjetno spretna z mečem, a ne preveč hitra, kar je Frostimirju vsaj ponujalo drobtinico poštenega dvoboja. Videti je bilo tudi, da se Irith ne igra z njim, kot Lesserilyo in Golrandir, temveč se trudi po svojih močeh. Žal pa ni trajalo veliko, ko se je dvoboj že končal in sicer s tem, ko je Irith z mečem spretno udarila Frostimirja v gleženj, nato mu izbila dvoročni meč iz roke in preden bi se Frostimir sploh lahko zaščitil, je bil že podrt na tleh z rezilom meča zataknjenim za svojim grlom. Tako je videl, da tudi z Irith ni šale... Zelo zanimiva pa mu je bila misel na to, kaj bi se zgodilo, če bi nekdo poškodoval Irith. Bi jo znal Feon zaceliti?

Zanimivo je bilo, ko je že do potankosti spoznal tri člane svoje odprave, edinole Feon je bil še vedno odet v skrivnostni plašč. Namreč od njega do sedaj ni vedel še ničesar, izmenjala nista niti besede in tudi ni kazalo, da bosta kaj kmalu jezdila skupaj. Ampak nerad je bil nevljuden do starejših vilinov in je raje počakal na svojo priložnost, da se spoznata. Izkazalo se pa je, da bo Feona spoznal še pred jutrom, saj je sredi noči Feon z vso svojo močjo podrl naravnost v Frostimirjevo zavest in podrl čisto vse njegove obrambe...

((Bom napisala komentar kar sem. Všeč mi je tvoj življenjepis, je zanimiv in prijeten za branje poleg tega sem itak vedno vesela ko se kdo spravi pisat. Imam pa nekaj komentarjev in sicer: ne bi se piše narazen. Veliko preveč uporabljaš besedico namreš še posebej na začetku stavka kamor (po mojem mnenju) niti ne paše najbolj. To je sicer na tebi da presodiš ampak vsekakor to besedo prepogosto uporabljaš. Ne uporabljaš pravilno svojega/njegovega. primer: Goldarndir postal preveč očiten v njegovem izmikanju - tudaj bi bilo v svojem izmikanju. Ekola na tem linku ti med drugim pove tudi več o uporabljanju povratnega svojilnega zaimka ))

(( Evola, jaz sem pa srečen ko mi kdo kaj namigne kako izboljšat pisanje. Žal pa raje nebi tegale popravljal, saj kot prvič je zelo dolg post in bi veliko trajalo, kot drugič bi pa rad čez nekaj časa, ko bom napredoval v pisanju, se vrnil sem in malo pregledal kako sem pisal na začetku =) ))

Potovanje v Farthen Dur 2

Nenadoma Frostimirju ni bilo jasno čisto nič. Še je zmogel razmišljati, a počutil se je kot da bi bil ujet v pajkovo mrežo. Ni se mogel premikati niti kontrolirati dihanja. Še oči ni mogel premakniti, tako da so nemo strmele v črno nebo, s katerego so počasi padale bele snežinke. Ves v strahu kaj bo z njim je pričakoval, da se bo Feon prikazal. Ali v njegovo zavest ali pred očmi... Namreč nekako je čustil, da je bil za vse kriv on, le da tega ni mogel nikakor potrditi. Nekajkrat je tudi poskusil se osvoboditi, a njegove misli so bile prikovane na mesto prav tako kot njegovo telo. Komaj je lahko pomislil na protinapad ali obrambo, kaj jo šele izvedel. Tisti trenutek je prišel mimo njega neznan vilin, odet v črn plašč, nekoliko zgrban in videti je bil popolnoma nezainteresiran za Frostimirja, ki je ležal potleh. Saj namreč tudi ni mogel posumiti, da je kaj narobe. Frostimir je namreč ležal še vedno tako, kot je ležal ko je še spal in ni vzbujalo nikakršnega suma. Ko je vilin šel mimo in  počasi splezal na konja, je Feon popustil Frostimirjevo zavest. »Izredno nepoučen si v obrambi misli. Če bi te hotel, bi te lahko ali ubil, ali te prisilil da bi skakal kot srna okoli tabora in to čisto brez kakršnegakoli truda« je Feonova zavest začela pripovedovati zavesti Frostimirja. Hitro je nazaj vprašal, kdo je novoprišli vilin in Feon mu je povedal samo, da bo nekaj časa potoval z njimi in da naj ne sprašuje več. Nekako je Feonu uspelo potisniti Frostimirjevo zavest v spanja in vse do jutra se ni prebudil.

Čeprav je pričakoval mnogo problemov in zagat za to jutro, se ni zgodilo čisto nič nenavadnega. Namreč ko se je zbudil je opazil, da ga je med spanjem skoraj zametlo. Njegovo sodružabniki so pospravljali tabor in se že posedali na konje, Frostimirju pa spet pustili zadnjega mesto v vrsti, kjer ga je čakal že Feon. Opazil pa je, da skrivnostni vilin od včeraj še ni odšel in se je nekaj tiho menil z Irith, medtem ko sta se spravljala na konja. Ko ga je tokrat videl od bližje, je hitro ugotovil, da ni ravno povprečen vilin. Bil je manjši, zgrban, ampak sploh ni dajal vtisa visoke starosti. Namreč na konja se je dokaj lahkotno zavihtel in pristal točno v sedlu. Vseeno pa ni izgledal preveč družaben in Frostimir ni rad spraševal po drugih ljudeh, katerih ni poznal. Raje je počakal na primeren trenutek, ko se mu bo vse pojasnilo samo. Na hitro je pospravil tabor, nato pa skočil na konja in počasi so se odpravili naprej. Danes popoldne bi morali prispeti v Silthrim in Frostimir je bil že neučakan, da vidi še eno vilinsko mesto. Čeprav je vedel, da se bojo tam ustavili še za manj časa, kot so se v prejšnjem mestu, mu je bilo dokaj všeč se razgledovati po vilinski arhitekturi, ki se je od mesta do mesta spreminjala. Žal pa če si vse življenje vajen Elesmere, te bojo skoraj vsa druga mesta razočarala. Med hojo pa mu je vedno bolj delalo preglavice kdo je ta skrivnosten vilin in koliko časa bo še hodil z njimi. Nepotrpežljivo se je spet odločil potrkati na Feonovo zavest in tokrat ga je počasi spustila vase. »Tega vilina že veliko časa sploh nihče ne kliče po imenu. Namreč sodeloval je v neki davni bitki. Takrat je bil eden najbolj urnih vilinov v mečevanju in vodil je glavino protinapada. Zgodilo pa se mu je to, da so nasprotniki bili preštevilčni in so njegovo premajhno enosto naravnost pregazili. On je edini iz celotne enote preživel in tega se tako zelo sramuje, da si je z magijo izbrisal ime. Od takrat hodi po svetu brez imena«. Frostimir ni vedel, kako bi se on počutil na njegovem mestu, ampak hitro je ugotovil, da mu najbrž nebi bilo preveč všeč. »Kako vezo pa ima njegov prihod s tvojim vrtanjem v moje misli?« je vprašal Feona in takoj dobil odgovor. »Nikakršne. Ravno sem hotel pregledati tvojo obrambo in te naučiti postaviti boljšo, da bi se lahko zavaroval pred morebitnimi nasprotniki v bodočnosti, ko je on prišel mimo... To mi je tudi toliko izničilo osredotočenost, da sem mogel popustiti in se odločiti, da ti jo bom pokazal ob primernejšem času.«

Nato sta nekaj časa hodila v tišini, nakar se je Feon spomnil, da bi ga nekoliko spet poučil v magiji misli. Najprej mu je dal nekaj nasvetov, kako naj razporedi svoje misli in čimbolj skrije vsakršno, ki bi lahko napadalcu pomagala, da bi ga še huje stisnil. Nato pa mu je pomagal narediti nekakšne obrambe, ki bi toliko zaustavile napadalca, da bi imel čas reagirati in nebi kar vdrl vanj in ga stisnil v kot, še preden bi lahko kakorkoli reagiral. Tako sta se dobro uro mučila z brušnjem njegovih misli, ter po vsej tej teoriji se je začel tudi nekakšen praktičen del. Namreč Feon je počasi začel vstopati v Frostimirjeve misli in on bi se moral braniti čimdlje kot bi se lahko. Ampak kaj kmalu sta ugotovila, da ima Frostimir nasploh premalo znanja v magiji in je vse skupaj bilo podobno temu, kot da bi učili veverico teči po vodi. Zato sta nekako obupala in Feon mu je lahko pomagal le toliko, da je Frostimirja naučil čimdlje držati obrambo in hkrati da bi mu uspelo poklicati misli nekoga drugega in opozoriti na njegovo stisko. S tem bi si lahko v resničnem napadu kupil čas in poskrbel, da bi mu Feon in ostali vilini lahko pomagali. In res, kmalu mu je to prišlo še zelo prav...

Niso več dolgo hodili, ko so že zagledali prve drevesne hišice mesta Silthrim. Čeprav je bilo mestece še daleč, se je Frostimir hitro vzradostil ob samem pogledu nanj. Po eni strani je bil presenečen nad še enim stilom vilinske arhitekture, po drugi strani pa je bil srečen, da bo lahko nekaj časa sedel pri miru in se pogovarjal, ne da bi moral hkrati paziti na konja pod sabo. Želja se mu je kmalu ugodila, ko so se ustavili pred mestno hišo in spet so bili vsi razen Lesserilyota in Feona poslani v krčmo. Čeprav je prejšnjič bil nekoliko razočaran, ker ni mogel zraven v mestno hišo in izvedeti namen njihovega potovanja, je bil tokrat kar srečen da je lahko šel malo v družbo. Z razliko od zadnjič pa se je celotna druščina nekoliko razkropila in vsak je šel posedati k drugim vilinom, saj so bili vsi lačni novic in spraševali so po namenu potovanja. Tu jim seveda Frostimir ni mogel kaj prida povedati, ampak je lahko le razlagal o njegovem neumnem poskusu, da bi spregovoril s konjem in o dvobojem med Lesserilyotom in Golrandirjem. Tako je čas hitro mineval, Frostimir je tudi poskusil malo vilinske pijače (tokrat se je izogibal tiste močnejše) in spoznal nekaj vilinov. Vsak mu je pripovedoval o drugih stvareh in po pravici povedano, še preden se je zapletel v pogovor z drugimi vilinom je že pozabil kaj se je pogovarjal s prvim. Ko je bil nekje pri šestem vilinu, se ga je dotaknila Feonova zavest in ga povabila nazaj k konjem, kot vse druge. Ko so prišli ven, so videli, da se že pripravlja na sončni zahod, ampak Lesserilyo je hitro odredil, da grejo na pot še preden zaide sonce. S tem so pridobili kako uro ali dve poti, nakar pa so čisto popolnoma izčrpani se sesedli na tla in se odpravili k počitku. To noč se ga je pa dotaknila Golrandirjeva zavest...

Goldrandirjeva zavest se je tudi izkazala za neizmerno globoko in ko je prijazno čakal, kot da bi ga moral spustiti skozi vrata, se je oddahnil, ker ni čutil nikakšne jeze ali bolečine zaradi tiste poškodbe nakj dni nazaj. Čisto prijazno si je ogledal Frostimirjevo miselno obrambo, ga pohvalil in mu dal nekaj nasvetov za je nekoliko preurediti. »Feon je že star in njegovi načini niso v koraku s časom. Mogoče nama jo uspe skupaj nekoliko poboljšati«. Je dejal, ter mu ponujal nasvete. Hkrati pa je počasi zašel na temo. Še enkrat mu je ponovil zgodbo, ki mu jo je pripovedoval že Feon o njihovem skrivnostnem sopotniku brez imena. Povedal mu je tudi, da gre čisto vsakič z njimi v Farthen Dur in da je veliko pomembnejši in močnejši kot izgleda. Namreč naj bi imel najširše znanje o napojih in zeliščih med vilini, saj je celotno življenje po porazu preživel tako, da se je ukvarjal z pripravami najrazličnejših zvarkov. Po drugi strani naj bi bil tudi eden boljših mečevalcev, pa še zelo vešč magije vrh vsega. Edini problem je bil v tem, da nekako ni lojalen do kraljice Islanzadi oziroma tudi če bi mu še pošiljala ukaze, bi le te ignoriral. Nihče ni vedel ali je koval kakšno sovraštvo do nje ali pa je bil le tako razočaran po izgubi, da se je ni upal več pogledati v oči. Kakorkoli, kraljica ni nikoli izvedela, da je on potoval z njimi. Tedaj je Frostimir pogledal proti novemu vilinu in videl je kako mirno in spokojno spi, zavit v svojo odejo. Ni si mogel predstavljati kako je lahko tak vilin hkrati tako pomemben, tako sovraži sebe in kraljico... Golrandir mu je še dejal: »Sedaj gremo na pot v Ilea Feon«. Ko pridemo do tja, se bo začel nevaren del dogodivščine. Namreč izven goza da velikokrat pripetijo nevarne stvari. Zelo nevarne. Lahko nas vidi tudi kak mimodoči Galbatorixev jezdec. Zato te moramo na vsak način zaščititi in ti pomagati, da boš lahko preživel kakršenkoli spopad nas bo že tam pričakal.« Frostimir se je rahlo zdrsnil ob omembi tolikšnih nevarnosti, ki jih seveda ni pričakoval. Vseeno se tega ni odločil pokazati in je raje skril svoja čustva, ter poslušal naprej govor. »Veš, tvoj oče je tako vztrajal pri temu potovanju, da ga nismo nikakor mogli prepričati v nasprotno. Namreč zelo težko ti bomo zagotovili varnost in nikakor ne moremo izpostaviti naših življenj pred tvojim. Tako da te prosim, karkoli se zgodi, ostani poleg nas in ne sili v ospredje. Če ti uspe kako pomagat, brez da tvegaš glavo, premisli dvakrat preden pomagaš. Drugače pa resnično, ostani odzadaj.« je s tihim, mirnim in globokim glasom dodal, ter počasi zapustil Frostimirjevo zavest. Sedaj mu je nakopal toliko vprašanj in skrbi, da skoraj ni mogel spati celo noč.

Naslednje jutro so spet že pred sončnim vzhodom sedeli na konjih in počasi jahali proti Ilea Feoni. Pot je bila še dolga in tokrat je jezdil ob boku z Irith. Spet mu je pripovedovale njene dolge in večinoma nezanimive zgodbe, ki jih nekaj celo niti razumel ni. Po pravici povedano, vsega se tudi ni trudil poslušati, saj so mu misli ves čas uhajale k Golrandirjevim besedam prejšnjo noč. Ni si mogel predstavljati kaj bi ga sploh lahko čakalo izven gozda? Galbatorixova vojska? Kake divje pošasti? Divji zmaji? Sanjalo se mu ni kaj vse se potika tam zunaj. Odločil se je z Irith nekoliko zamenjati temo in povprašal jo je o njihovem prejšnjem potovanju v Farhten Dur. Mogoče se je tam pripetilo kaj zanimivega oziroma mi bo kaj iz te zgodbe pomagalo doumeti kaj se sploh lahko zgodi. Irith je bila nekoliko užaloščena, ker jo je zmotil med pripovedovanjem njene zgodbe, ko se je prvič naučila uporabljati urok za poravnavo zlomljenih kosti, ampak mu je vseeno ustregla in začela pripovedovati. Najprej je ugotovil, da prvič potujejo pozimi... Ugotovil je, da je tudi poglavita skrb Lesserilya, saj jih je tako lažje opaziti in še lažje slediti. Žal pa se na njihovih prejšnjih potovanjih do sedaj še ni pojavilo ničesar hujšega. Namreč enkrat so naleteli na tri Ra'zace, ampak uspelo jim jih je obiti in se tako izogniti spopadu, drugič pa so celo naleteli na nekaj glavo množico vojščakov, za katere ni bilo jasno ali so Galbatorixovi ali ne. Žal so se vojaki spravila nanje in bilo jih je nekaj preveč, da bi se lahko izognili spopadu in končalo se je tako, da so trije vojaki izgubili življenje preden so se zaveadli, da jih vilini ne nameravajo pobiti in bi se raje izognili spopadu, ter so komaj tedaj posluhnili. Nekaj časa so jim vilini razlagali da grejo samo mimo in da imajo pomemben postanek v Farthen Duru in boječ se novega spopada, so se vojaki odločili spustiti viline naprej. Žal pa je Irith bila samo na enem potovanju s skupino in spomnila se je, da naj bi prvič imeli resnično hud spopad, v katerem sta umrla vsaj dva člana odprave in žal ne ve kaj se je zgodilo in zakaj. »Tega nisem spraševala, povedal mi pa tudi ni nihče. Po drugi strani pa takih reči včasih tudi raje sploh ne vem, kot da me še to muči ponoči med spanjem«.

Dan je tekel dokaj hitro mimo in sneg na tleh je iz ure v uro naraščal. Tako močno ni snežilo že kar nekaj zim in Lesserilyo je zgledal iz minute v minuto bolj nejevoljen v pogledu na vsa ta sneg, ampak rekel ni nobene. Pogled na okolico pa je Frostimirju povedal, da se že bližajo robu gozda. Namreč drevesa so bila vedno bolj narazen, tudi njihova višina in širina sta se postopoma začela manjšati. Sam si ni nikoli predstavljal dreves tako narazen, nikakor pa ne, da gozda sploh nebi bilo nekje v bližini. Če celotno otroštvo preživiš za mejami gozda, se te prime tak občutek in ne moreš si kaj, ne da bi se privadil temu pogledu. Nekako ga je tudi občutek varnosti gozda začel zapuščati. Enostavno ko je bil med vsemi temi visokimi drevesi in v samem središču gozda si je mislil da bi ga v nevarnosti še drevesa branila. Tukaj pa niso izžarevala nikakršne energije in prav smilila so se mu tako nizka, ozka, uboga ter vrhu vsega še v celoti prekrita s snegom. Presenetilo ga je tudi, da je tudi skupina nenadoma postala še manj živahna kot je bila nekaj ur pred tem. Najbrž so vsi čutili enako kot on, si je mislil sam pri sebi. Povprašal je Irith o njenem mnenju o tem. »Da, vsi vilini nekako začutijo pomankanje občutka varnosti ko zapustijo veliki gozd. Zanimivo pa je, da je nekaterim to bolj všeč kot drugim. Namreč globoko v gozdu je skoraj na vsaki veji kakšen naš izvidnik, ki bi o prihajujajoči nevarnosti hitro opozoril vse ostale in novica bi takoj dosegla vsi vilinja mesta. Tukaj pri robu gozda se pa stvari nekoliko zakomplicirajo. Gozd postaja vedno bolj redek, vilini se težje skrijejo in meja je tako zelo široka, da ni dovolj vilinov, da bi pokrivali čisto vsako ped tega ogromnega gozda. Tako da je ta občutek najbrž povezan s temi izvidniškimi vilini, ki pazijo nate z dreves«.

Jahanje se je spet končalo komaj pozno zvečer. Tokrat je Lesserilyo spet izzival Frostimirja na dvoboj in čeprav je bil slednji popolnoma izčrpan o celodnevne ježe, je dvoboj sprejel. Izkazalo se je, da ni samo utrujen, temveč da mu je celo muka meč držati pokonci. »Če nas bojo na tem potovanju presenetili lopovi, tatovi ali celo sovražniki, ne pričakuj da boš spočit. Mogoče se boš moral boriti ob temi noči ali pa kar takoj po celodnevni ježi. Nič bolj ne boš spočit ko si sedaj. Tako da primi meč in se bori!«. Frostimir je počasi izvlekel meč in ga usmeril proti nasprotniku, a ta je opazil, da nima Frostimir nobene želje po začetku napada in se je zato odločil prevzeti pobudo, ter začeti z napadi. Skočil je proti njemu, ter mu hitro z mečem švignil mimo sprednje noge, da je moral Frostimir odskočiti, nato se je pa zasukal in z vso močjo udaril proti Frostimirjevem ramenu. Na srečo je bil dvoročni meč ob pravem času na dovolj pravem mestu, da si je lahko privoščil enostaven blok, ki je bil tako močan, da je Lesserilyovo razilo kar porinilo nazaj. S tem je uvidel, da je bil nasprotnik še bolj izmučen kot on da najbrž ne bo odnehal, dokler ne bo Frostimir ali zadel njega ali padel po tleh izmučen. Namreč zavedal se je, kako mu krati spanec to, da lahko Frostimirja v čisto vsakem spopadu izgubi in da bo celotno življenje na sebi nosil smrt nedolžnega vilina, ki je ni mogel preprečiti. Zato je Frostimir odšel v protinapad in se odločil za hitre in močne udarce, proti samem truplu nasprotnikovega telesa. Hitro je uvidel, da je bil prepočasen za dovolj hitre umike in da bo lahko kakšnega še zadel. Meč je vrtel sunkovito in vsakič ko je uvidel, kako se zdrsne nasprotnik ob moči njegovega udarca, je dobil nov zagon, da je lahko naslednjič še hitreje zamahnil. Počutil se je, kot da bi bil eden najboljših mečevalcev in njegov ego je bil tako visoko, da je spregledal enostaven trik, ki mu ga je Lesserilyo nastavil. Namreč zadel ga je isti manever kot noč poprej Golrandirja, torej izmaknil mu je nogo, na katero je Frostimir naslonil svojo težo ob udarcu in to tako hitro in spretno, da dokler ni Frostimir že padal proti tlom, ni pogruntal smisla te ukane. Ko je pa ležal potleh se mu je vse zasvitalo. Lesserilyo se je samo pretvarjal, da mu primankuje moči, s čimer je Frostimirja zvabil v vedno bolj neoprezne in tvegane napade in ob pravem času je izkoristil šibko točko. Vse to mu je Lesserilyo z besedami ponovil in mu je označil to kot »standarni trik, na katerega moraš biti vedno pozoren«. To je Frostimirju pobralo še vsak najmanjši košček današnje moči in takoj se je odpravil spat. Sicer ni takoj zaspal, ker je dolgo v noč premišljeval o tej tehniki in ugotovil, kako neizmerno pogumen in spreten moraš biti, da jo lahko izvedeš na enakovrednem nasprotniku.

Naslednji dan, je pa že tkoj zjutraj izvedel, da bodo danes prvič zapustili gozd in sekali pot proti Ilea Feoni. Feon in brezimenski vilin sta celo noč črpala zaloge iz različnih virov energije in polnila konje z njo. Namreč ukazano je bilo, da bodo konji vso pot do začetko gozda z druge strani pri Ilea Feoni pretekli. Namreč ničesar niso hoteli tvegati, sploh pa ne v tem vremenu, ko nisi mogel videti ničesar pred samo razen popolne beline. Vreme je bilo vrh vsega še tako oblačno, da se ni sploh videlo sonca, ampak vilini so zlahka sklepali, da se je dan že pričel in kaj kmalu so ukazali konjem, naj pohitijo. Ježa je bila popolnoma drugačna od tiste, ki jo je bil Frostimir do sedaj vajen, saj so konji tekli v gosjem redu, eden po eden in vilini se sploh niso med seboj pogovarjali. Bilo je neizmerno težko že paziti, da se tvoj konj ni zaletel v konja pred tabo in da ni tvoj konj slučajno zavil s poti. Gozd se je z vsako minuto bolj redčil in kaj kmalu je popolnoma izginil. Namreč v vse smeri pred Frostimirjem se je razpostiralo prazno polje, ki ga ni bilo konca v nobeno smer. Žal tudi pogled zaradi vremena ni segel daleč, kajti vedno bolj je snežilo in ustrašili so se, da bo prišel sneg konjem že čez noge. Reševala jih je samo še čarovnija, ki so jo Elesmerski čarovniki izrekli nad njihovimi konji, da so njihove noge nemoteno drsele skozi sneg, ampak pri večji debelosti le tega, bi znalo še to biti komaj zadosti. Ure so minevale z neizmerno počasnostjo, ko se Frostimir sploh ni mogel odločiti, ali se bolj počuti kot vilin na dogodivščini ali vilin v ujetništvu. Na srečo sta mu dolgčas pretrgala občasno Feon in Golrandir, ki sta jezdila pred in za njim, ter ga povprašala, če je z njim vse vredu, če mu slučajno primakuje energije in podobno. Frostimir pa ni nikakor želel še enega postanka ampak je strmel k temu, da bi se čimprej spet vrnili v gozd na varno. Sicer se je zavedal, da ga po Ilei Feon čaka še več dni, mogoče celo tednov ježe izven gozda, ampak želel si je samo še enkrat začutiti miren in spokojen občutek varnosti za močnimi, širokimi in visokimi drevesi Du Weldenvardena.

Potovanje je sicer trajalo do poznega popoldnega in na srečo vseh udeleženih, niso naleteli še na nobeno nevarnost. Namreč izkazalo se je, da še vedno v taki bližini od gozda, se nobeno bitje ne upa priti, sploh pa ne napasti drvečih se vilinov. Ko je Frostimir v daljavi zagledal gozd, je bil že vsa presrečen in res ni veliko trajalo, ko se je gozd povečal že do take mere, da je tudi sam vstopil vanj. Komaj tukaj je vodja odprave ukazal krajši počitek, ampak čisto vsi so bili preveč zadihani, da bi lahko spregovorili ali kakorkoli komentirali to potovanje. Počitek pa ni bil dolg, saj so morali še pred mrakom priti do mesta. To jim sicer ni najbolj uspelo, saj ko so desgli mesto je bila že noč, tako da so vsi odšli naravnost v krčmo, kjer so imeli rezervirano prenočišče in kjer bodo naslednji dan dobili spočite konje, da krenejo na pot izven gozda. Feon in Lesserilyo sta odšla v manjšo mestno hišo nekaj poročat in povpraševat, ostali štirje vilini so pa komaj spregovorili kako besedo o tem, kako naporna je bila pot, ko so že spali v svojih posteljah. Na srečo je bil spanec zelo okrepčilen, pri čemur je mogoče imela prste vmes kaka magija na posteljah, ali pa samo zaradi tega, ker so toliko časa prebili v divjini in spali kar po tleh. Lesserilyo jih je zbudil komaj sredi popoldneva naslednjega dne, ko je odredil, da bodo imeli ta dan samo krajši pohod proti koncu gozda in ga ne bojo zapustili še tega dneva. Namreč slišal je, da se na tej poti, ki vodi v Farthen Dur potika nekaj bitij, ki vsekakor niso vilini, večina jih pa sploh ni na strani vardnovega zavezništva. Zatorej bodo morali skrajšati pohode, da bi bili lahko ob vsaki priliki dovolj pri moči za kak boj in imeti vsak adn postavljeno tudi stražo. V hlevih so dobili spočite konje, ki so bili na las podobni tistim, ki so jih dobili v Elesmeri, pravzaprav je bilo skoraj vseh 6 kot bratov. Namreč le malo so se razlikovali po zunanjosti in že videz je pokazal, da so zelo gibčni in vzdržljivi, kar je bila vsaj ena dobra novica tega dneva.

Pot so nadaljevali spet v jezdenju dva po dva in Frostimir je jezdil poleg vodje. Ta mu je povedal, da jih na poti res ne čaka nič prijetnega: »Izvidniki so zunaj gozda videli že vse vrste sovražnikov. Nekaj vojšakov je prihajalo iz zahoda, ki že na prvi pogled niso bili Vardni, nato so tukaj bile še horde Urgalov, ki so ropale nekaj vasic, ter opazili so celo nekaj v daljavi, kar bi znal biti ali Galbatorixov jezdec ali divji zmaj. Od vsega naštetega je zadnja možnost za nas najbolj neprijetna, saj če se spravi nad nas, nimamo prevelikih možnosti, sploh pa ne, če ni sam. Tako da se red čimbolj trdno drži skupine in nikakor ne zahajaj po svoje. To bi bila tvoja smrt«.

Hodili niso ravno veliko časa in kmalu so se ustavili na meji, kjer se je končal gozd in se zagledali v neskončno planoto, na kateri ni bilo v nobeni smeri videti česarkoli. Golrandir je pokazal v smer, kjer naj bi bilo Beorsko hribovje, ampak Frostimir ga ni uspel videti. Neimenovan vilin pa je pripomnil, da v daljavi vidi četico Urgalov, kateri se morejo na vsak način izogniti. Javil se je tudi da bo pazil prvi in sicer celo noč. To je Frostimirju zelo ugajalo, saj je pomenilo, da bo lahko več spal... Ampak kaj ti pomaga spanje, če te bodo celo noč morile more o morebitnih nevarnostih, ki jih bodo lahko srečali v divjini... V prvotnem načrtu so sicer nameravali iti ob reki, ampak izvidniki so povedali da zadnje čase to ni varno in so jim predlagali, da bi se kar naravnost podali proti gorovju, brez bilokakršnih ovinkov. Lesserilyo se jih je odločil tudi poslušati in res so imeli namen, da se odpravijo kar naravnost v Farthen Dur.

Sredi noči je počasi premaknil glavo v smeri proti Beorskemu gorovju in lahko bi prisegel, da je videl nekaj ljudi, ki pohajkujejo po planoti. Namreč seveda ni imel ne vida ne znanja da bi presodil kdo in na kateri strani so, ampak srce mu je pravilo da se bodo še kaj kmalu srečali. Pogledal je proti očetovem dvoročnem meču, zapetem v svoji nožnici in si zašepetal. Zdaj se pa zares začne dogodivščina... Če bom primoran, bom uporabil očetov meč, v bilokakšeren namen že. Saj ne morem bit tako nepomemben na tem potovanju, kajne?

Potovanje v Farthen Dur 3

Zgodaj naslednjega jutra se je Frostimir prebudil v neobičajno mrzlo jutro. Zeblo ga je na čisto vsakem koncu telesa. Prstov na nogi sploh ni več čutil in roke je imel čisto otrpele. Rahlo se je razgledal naokoli in opazil je, da so vsi drugi člani odprave že pokonci. Golrandir in Lasserilyo sta nalagala svoje spalne vreče na konja, Irith je prebirala neko knjigo, za katero je sklepal, da je bila njena slavna knjiga o majhnem slovarčku Davninščine, Feon in vilin brez imena, sta pa sedela pri majhen ogenjčku, za katerega je Frostimir sklepal, da sta ga prižgala z magijo. Čudno je bilo prav tole, da je v tako mrzlem vremenu oddajal nepredstavljivo veliko energije in je že sam pogled nanj te ogrel. Z rahlo težavo je vstal in se odpravil segreti k ognju. »Ali ste ponoči koga videli okoli tukaj?« Je vprašal Frostimir dvojico. Hotel je namreč vedeti, če je še kdo opazil tisto skupino ljudi, ki se je prejšnjo noč potikala po polju. Feon je samo nemo gledal naprej v ogenj, zato mu je pa odgovoril vilin brez imena. Nekako čudno se mu je zdelo, ker je prvič slišal njegov glas, ki pa nekako ni spadal skupaj z njegovo obliko telesa. Njegov glas je bil trden, močen in hitro je poudaril bistvo tistega, kar je hotel povedati: »Iz zahoda so prihajali štirje ljudje in le za las zgrešili naše sledi. Ampak dvomim da bi bili dovolj pogumni za spopad z nami in tudi če bi bili, dvomim da bi nas lahko poškodovali. Resnejša grožnja so skupine Urgalov, ki se potikajo tukaj naokoli. Ravno tik pred zoro, sem opazil celo velikega Kulla, ki je vodil nekaj manjših Urgalov proti vzhodu. Ko napredujemo moramo biti izjemno previdni, saj nevemo kako močni so in če so zaprisegli Galbatorixu.« Nato je še Feon povedal kako zelo prepričan je, da tile Urgali ne morejo biti Galbatorixovi, ampak nekaj časa se je bolj zdelo, da skuša prepričati sam sebe, kot pa njiju...

Nedolgo zatem, so že vsi sedeli na konjih in počasi korakali skozi zamrzlo pokrajino. Kamorkoli je segel pogled, je bilo celotno polje prekrito s snegom, a začuda je s vsako prehojeno uro proti jugu bilo nekoliko manj snega. Najbolj pa je Frostimirja razveselilo to, da je opazil da njihovi konji ne puščajo sledi v snegu. Spet je bila to najbrž neka vrsta potovalne čarovnije, ki so jo izrekli nad živalimi. Ampak Lasserilyo je rekel, da to ne bo veliko pomagalo proti Urgalom. Za le te je namreč veljalo prepričanje, da lahko zvohajo vilina ali konja na zelo veliko razdaljo in pogosto se je to tudi zgodilo. Seveda pa tudi raje niso tvegali s hrupom, sploh pa niso hoteli preveč izmučiti konjev in so zato raje počasi korakali v smeri Beorskega gorovja. Tokrat so jahali v trojicah in sedel je na desnem boku, čistro zraven vilina brez imena. Bil je na idealnem mestu, da je lahko videl celotno zahodno stran polja in povedali so mu, da se tam daleč v tej smeri nahaja Hardška puščava in še naprej je samo središče Alagaesije, vključno s celotnim Galbatorixovim cesarstvom in prestolnico Uru'baen. Upal je, da mu je ne bo treba nikoli videti v živo, pa tudi če nebi bili v vojni, nebi hotel iti za nič na svetu tja.

Skozi celotni dan so poskušali jahati čim hitreje, a ne pognati konjev v tek, sproti pa so bili popolnoma tiho, ter so se samo tu in tam kdaj dregnili s zavestjo. Neimenovani vilin, je imel zelo ostre oči in je lahko videl veliko dlje, kot ostali člani skupine in je zato pogosto predajal svoja opažanja Lesserilyu, ki pa je bil zadolžen za izrekanje ukazov. Ampak tokrat so vsi njegovi ukazi bili enaki. Z enako hitrostjo v enaki smeri, brez ustavljanja. Hotel ni ničesar tvegati, sploh pa ne življenja sorojakov in vedel je, da bi vsak hrup in vsaki postanek lahko stal čigavo življenje. Saj je bilo dovolj, da so zvečer prenočili na tleh, ter se odpočili. In prav res, nobena posebna stvar se ni zgodila celotnega dne, vse dokler ni Lesserilyo ukazal postanka in so odšli spati. Kajti zbudil jih je hiter in močan odmev v njihovih glavah, ko jih je Lesserilyo zbudil. Bili so najdeni in napadani iz zasede...

Frostimir je zmedeno poskočil na noge, da bi videl kaj se dogaja. Pred taborom je videl nekaj manjših Urgalov, kasneje jih je tudi preštel in videl je, da so trije. Med njimi pa je bil tudi večji Urgal, za katerega je sklepal, da se ga naziva Kull. Lesserilyo je hitro zagrmel povelja in ukazal, da se on spoprime z enim Urgalom, Golrandir z drugim, vilin brez imena s Kullom in Feon, Irith, ter Frostimir pa z tretjim Urgalom. Tako so tudi storili v največji hitrosti, ter poskušali zadržati vsak svojo tarčo. Vse se je odvijalo bliskovito hitro in najprej se je zasačil, ko z Irith skušati podreti proti Urgalu. Njun nasprotnik ni bil dovolj hiter in s tem, ko sta bila v dveh, jima je hitro uspelo zarezati nekajkrat nasprotnika s tem, ko sta udarjala proti različnim mestom. Kasneje se je izkazalo, da je tudi veliko zaslugo za to nosil Feon, ki je s svojimi misli skušal čim bolj zamotiti Urgala, ter mu preusmeriti njegove misli stran od borbe. Nekako je Urgalu z njegovim sicer kratkim mečem uspelo zgrešiti vsak udarec proti Irith, njeni protinapadi pa so stalno našli kak njegov predel, ki ni bil dovolj zaščiten: Dlan, biceps, nato stegenska mišica... Frostimir pa je s svojim velikim mečem uspel Urgalu zapirati poti umika in mu odvračati pozornost od protinapadu vilinke. Neizogibno se je tudi zgodilo, ko je vilinka spretno parirala udarec, ter zasadila meč skoraj za stopalo dolgo v trebuh. Frostimir je skoraj okanemelo gledal ta prizor, saj je bilo to prvo večje bitje, ki ga je v življenju gledal umirati. Iz neznanega razloga je padel na kolena, ter pogledal proti ostalim sodružabnikom.

Golrandir je izjemno spretno obladal svojega nasprotnika in bilo je videti, zakaj si je prislužil naziv najboljšega mečevalca. Hitro se je izmikal vsem napadom in njegovi protinapadi so bili močni in natančni. Izgledalo pa je, da nasprotni Urgal skoraj ne čuti bolečine, saj se ni zmenil za nikakršno poškodbo in samo hotel čimprej poraziti Golrandirja. Ampak na njihovo srečo je bil ta veliko preveč izurjen in premeten, da bi se kar pustil Urgalu in obležal v travi. Tedaj pa je začutil kako je Feon segel do Urgalove zavesti in ga skušal na hitro dovolj zmesti, ter Golrandir je to sunkovito izkoristil, mu odsekal dlan, v kateri je držal meč, se obrnil in mu tudi snel glavo s telesa. Še preden pa se je Urgalova glava dotaknila tal, je že skočil na Urgala, ki se je bojeval z Lesserilyotom in ga podrl na tla. Bilo je dovolj, da je sicer izmučen vodja odprave zaril meč naravnost skozi Urgalovo srce. Tedaj so vsi pogledali proti Kullu in preostalemu vilinu. Frostimir sploh še ni videl njegovega meča in pogled na dva nepredstavljivo lepo izbrušena vilinska meča, vsakga v eni roki je bil enostavno nepopisen. Vilin sej e vrtel z neizmerno natančnostjo in se izmeknil čisto vsakemu Kullovem napadu, ter izvajal natančne in taktične protinapade, ampak Kulla ti očitno niso motili. »Ne čutijo bolečine. Najbrž Galbatorixovo maslo.« je šinila njegova misel skozi misli vseh prisotnih. Tedaj pa je naročil Feonu, naj mu posodi svojo moč in stopil je stran od Kulla. Nekaj časa ga je nemo zrl, nakar je začelo Kullovo koleno vidno trzati. Vedno močneje in močneje. Dokler ni nekako zletelo proti tlom, ter se tam trdno obdržalo. Rahel nasmeh je šinil skozi usta brezimenskega vilina, ter tedaj je pogledal proti nasprotnemu Kullovemu zapestju. Frostimir se je čisto zdrsnil, saj se je ponovil enak postopek, kot pri kolenu. Švignilo je prori tlom, kakor bi bilo ukovano. Nato je vilin počasi stopil do Kulla, ter mu namestil svoje meče na glavo. Vsakega na eno stran, v obliki prevelikih škarij. Frostimir je opazoval, kako vilin s pomočjo Feonove moči prodira vedno globje in globje v Kullove spomine, nakar je vse izbruhnil iz njega, ter zasekal z meči in mu snel glavo. Meče je pospravil nazaj v nožnico in rekel, da bo sedaj on na straži, ter poklical Lesserilyota k sebi. Ostali so dobili direkten ukaz, da grejo spat in prepoved kakršnegakoli pogovarjanja vse do jutra. Lesserilyo ni hotel panike in resnično si je želel, da bi se vsi naspali. Frostimir se je z muko odvlekel do svoje postelje in gledal, kako se Lesserilyo in skrivnostni vilin pogovarjata pri ognju. Seveda sta namestila nekakšne uroke, da jih ni mogel slišati, a ni dvmil, da jih bo jutri pričakalo nekakšno poročilo včerajšnjih dogodkov.

Frostimir je sicer nemoteno spal, a ni mogel prenehati sanjati o tem boju. Vse se je namreč zgodilo tako hitro, da sploh ni mogel ukrepiti. Grajal se je, da ni pomagal Golrandirju in Lesserilyotu, kot jim je Feon, a verjel je, da bi lahko povzročil le še več škode. Tako je z muko preživel do jutra, a vsaj naspati se mu je nekoliko uspelo. Znova je bil hvaležen začaranim odejam, ker so mu ogrele celotno noč, ter mu omogočile spanec v tako razburljivem položaju. Zgodaj zjutraj pa so vsi prisluhnili Lesserilyotu, da bi jim povedal, kaj je drugi vilin izvrtal iz Urgalovih spominov...

Videlo se je, da je bil vodja odprave v obraz kar bled, ko ni našel pravih besed, da bi opisal kaj se je zgodilo. Začel je nekako takole: »Torej, včeraj smo bili napadeni in na našo srečo ni nihče huje telesno poškodovan, še bolje, nikogar nam ni treba tukaj pokopati. Kot ste najbrž vsi opazili, so bili ti Urgali in sploh Kull, izjemno dobro izurjeni v bojevanju, saj velja, da je eden vilin enakovreden vsaj štirim Urgalom. Presenetilo nas je, da temu tokrat ni bilo tako. Iz njihovih spominov je uspelu našemu sodružabniku razbrati, da so jih urili v nekakšno posebno enoto, katere cilj je neznan, ugotovili pa smo, da so bili nadnje postavljeni mnogi Galbatorixovi uroki, med drugim tudi to, da niso čutili bolečine.« Vilini so se med sabo spogledovali in nihče si ni upal prekiniti Lesserilyota in postaviti nova vprašanja, zato je kar nadaljeval: »Izgleda, da je tem Urgalom Galbatorix zelo zaupal, saj drugače nebi teh urokov spravil okoli njih. Po drugi strani, smo vsaj uspeli ugotoviti, da so bili namenjeni na zahod, vse do reke Edde in mesta Hedarth. Kaj bojo tam počeli, nam ni jasno in tudi ni naš posel. Naša naloga je samo, da dostavimo pošiljko do Farthen Dura, poskrbel pa bom, da bo poročilo doseglo izvidnike v Ilea Feoni.«, ter pogledal proti Feonu. Ta je razumel namig in se takoj obrnil v smeri gozda, ter skušal z mislimi navezati kontakt z nekom od tam. »Po drugi strani, pa obstaja velika verjetnost, da na poti srečamo še kakšno skupino Urgalov in Kullov, ter mogoče še česa hujšega. Verjamem pa, da ne bomo našli nikogar močnejšega od te skupine. Namreč bili so veliko predobro izučeni v bojevanju za navadne pripadnike svoje rase, ter ne predstavljam si, da bi lahko Galbatorix nadnje priklical še več urokov«. Ostali člani odprave, pa niso preveč verjeli njegovim besedam, ker sami so si lahko brez problema predstavljali še višje, močnejše in hitrejše Kulle, sploh pa mogoče kar četico le teh. »Sedaj pa moramo čimprej nadaljevati pot. Več časa ko bomo hodili, več verjetnosti je, da nas še kakšna skupina najde. Bog ne daj, da kar cela vojska«, je dodal ter skočil na konje in pozval ostale naj mu sledijo. Nihče se ni hotel zadržati dlje na tem mestu, kot je bilo potrebno, zato so mu sledili, skočili na konja, ter se počasi odpravili naprej. Frostimir je poslal še zadnji pogled na kup Urgalov in Kulla, ki so nesrečno obležali v snegu in niso imeli ne časa ne moči, da bi jih pokopali ali kakorkoli umaknili s poti. Edina stvar, ki so jo Kullom vzeli pa je bila velika bojna sekira iz Uru'baena, katero je še poprejšnjo noč vrtel preveliki Kull. Shraniti so jo želeli za dokaz napada nanje in tudi, da bi lahko dokazali morebitno zavezništvo Urgalov z Galbatorixom.

Tega dneva je počasi začelo snežiti vse manj, popoldne pa je ccelo prenehalo in tako je bilo možno videti še dlje v vse smeri, kot se je dalo prej. Namreč polje je bilo skoraj brez rastlin, ter popolnoma brez dreves in to je omogočalo daljnosežen pogled. Takrat pa si je Frostimir zaželel, da nebi imel tako ostrega vida, saj je videl kar nekaj taborov, za katere je sklepal, da so od Urgalov. Bili so na veliko razkropljeni, a najbližji je bil vsaj dve milji oddaljen od njih in jim ni povzročal preveč težav. Zanimivo pa se mu je zdelo, saj ti taborčki niso morali biti dovolj veliki, da bi lahko v njih bilo več kot 10 Urgalov. Namreč koliko je on slišal, so bili Urgali vedno bitja, ki so hodila skupaj na vojen pohode. Vse to se mu je zdelo čudno, a ni hotel vznemerjati ostalih članov skupine. Ti so namreč imeli že dovolj svojih skrbi in ni jih hotel nadlegovati s takimi nepomembnimi vprašanji. Tedaj se je ozrl na velikansko sekiro, ki so jo zasegli Kullu, ter jo v rokah potežkal. Bila je vsaj trikrat težja od njegovega dvoročnega meča, ter ni si mogel predstavljati, koliko škode bi lahko naredila, če bi Kullu z njo uspelo zadeti vilina. Dvomil je, da ima Irith dovolj znanja zdravilstva, da bi lahko poskrbela za tako rano. Zdrsnil se je in pospravil sekiro nazaj v torbo. Takrat pa je začutil v sebi zavest brezimenskega vilina, ki se je odločil da mu bo nekaj povedal. »Precej težka zadeva tale sekira, ni res? Dvomim da si sploh lahko predstavljaš kaj bi tole naredilo, če bi me v bitki zadelo...« Frostimir ni imel drugega, kot da se je strinjal. Namreč hotel je, da mu pove še kaj več. »Sicer pa mi ni nikakor jasno, od kdaj so Kulli tako dobro izurjeni. Svojčas, sem se spopadel tudi s tremi hkrati in sem imel manj težav, kot tokrat z enim samim. Res pa je, da ne treninram več toliko kot včasih. Vseeno pa verjamem da ima Galbatorix neke posebne načrte s to skupinico Urgalov. Najbrž pripravlja kaj na reki Eddi, kjer poteka oskrbovalna pot med vilini in Vardni...« Žal pa se Frostimir ni preveč spoznal na vojne taktike, še manj pa na politiko, ter je vsemu skupaj samo kimal in poslušal. »Veš, ko sem slišal da prosi nek vilin, da bi poslal svojega sina z nami na odpravo, sem takoj skušal zavrniti predlog. Nikakor nisem hotel, da bi na tej misiji lahko ogrozili še eno življenje več, sploh pa ne takega novinca kot si ti. Najbrž je bila tisto včeraj tvoja prva bitka?« Frostimir mu je nerad priznal, da ima sicer prav in nekoliko zavzdihnil, saj je pričakoval grozljivo grajo. Namesto tega pa je nasprotni vilin počasi začel: »Ne, ne bom te grajal. Vsakdo mora okusiti prvo bitko, ter kako žalostno je soditi drugemu bitju s svojim mečem, čeprav je Urgal ali Kull. Veš, videl sem veliko mladih vilinov, ki so se še slabše odrezali kot ti. Namreč nekaj jih sploh nebi šlo v napad na tistega Urgala. Umetnost bojevanja se pri vilinih razvija lahko tudi več stoletij. Zato se ne grajati, se boš že vsega naučil ko bo čas za to. Do takrat ti pa svetujem, da se držiš bolj zadaj, kjer te stvori ne morejo pokončati. Saj sem za tvoje življenje prav toliko odgovoren kot Lesserilyo. Sploh pa nočem kraljici predati novice, da sem izgubil še enega vilina«. Zadnje besede je izrekel že skoraj z žalostjo, ter se počasi umaknil iz njegove zavesti. Tokrat se je Frostimir počutil, kot da bi bil še eno breme več na konju tej skupini in vrh vsega popolnoma ničvreden. Kako pa lahko sploh tukaj pomagam? Če le grem v bitko, me ubijejo še preden izvlečem meč.

Pot je pa potekala popolnoma mirno, saj do poznega večera niso naleteli na nobeno nevarnost več. Tabori Urgalov so bili sicer vidni v daljavi, ampak najbrž tudi njim ni prišlo na misel, da bi se spopadli z vilini. Če so jih sploh lahko videli seveda, Frostimir je pozabil na to, da imajo vilini nekjakrat boljši vid od Urgalov. Sicer so do večera videli še skupino človeških vojakov, ki so taborili nekje sredi polja, ampak tudi zanje se niso zmenili. Namreč kar jih ni ogrožalo, so raje pustili pri miru. Za tabor so našli odlično manjšo vrtačo, torej ugrezjen delček zemlje, za katerega so sklepali, da je dovolj varen pred pogledi tujih vojščakov. Počasi so se namestili, ter takoj skočili v svoje odeje ter poskušali zaspati. Frostimirju ni morala prejšnja bitka uiti iz spomina. Ves čas so se mu pred očmi prikazovali Urgali, ki so mu hoteli odsekati glavo, ali celo še huje. Pojesti celotno meso iz njegove kože. Tedaj je tudi prvič pomislil, da je še premlad za tako potovanje. Misel je skušal zavreči, ampak ni si mogel kaj, da se mu ni stalno ponavljala. Vsi so bili starejši od njega, bolj izkušeni in pravi bojevniki. On pa je bil samo nečak vilina, ki je nekoč rešil življenje karljici, ter umrl pri tem. Le kaj bi mu to pomagalo v bitki? Še meča ni znal vihteti kot ostali, kaj šele se ukvarjati z magijo.

Tisto noč, je njegove misli slišal Golrandir, ter mu skušal nekako pomagati... »Veš, vsi smo bili enkrat na tvojem mestu in čisto vsak vilin more imeti svojo prvo bitko. Zelo redki pa so lahko na svoja dejanja v njej ponosni. Ti si pobral meč, ki ga nisi še nikoli v življenju vihtel, ter se z njim spravil na Urgala, ki je bil poln Galbatorixovih urokov. Verjami, vsi ostali Urgali, ki smo jih dosedaj srečali so bili najmanj trikrat slabši v bojevanju kot on. Nič ni sramotnega, da ste ga v treh morali premagati.« Te besede so sicer Frostimirja nekoliko pomirile in pomagale so mu kasneje tudi zaspati. Golrandir mu je pa še povedal: »Veš, boril sem se že z mnogo vilini, pa tudi učil sem jih kar nekaj. Dvomim da bi jih polovica od mojih učencev sploh se v prvi bitki spravila na Urgala, sploh pa ne tako močnega. Vem, da si sedaj najšibkejši člen naše verige, ampak ne se zmeniti za to. To je pač dejstvo, ki ga moraš sprejeti in je vsakokrat odvisno od okoliščin. Poskusi narediti v vsaki bitki vse kar je v tvoji moči in nikoli ne boš obžaloval svojih dejanj.« Besede tolažbe je Frostimir željno srkal vase in kmalu se je tudi zavedel resnice. Namreč kaj več kot je naredil bi sploh lahko? In tudi boril se je dovolj dobro, da je lahko omogočil Irith, da je pokončala Urgala. Tako je pogledal na bitko v novi luči in ta pogled mu je omogčil, da je postal bolj optimistične volje. Tudi sanje so bile posledično lažje in lepše kot dan poprej. S tem si je povrnil dovolj moči, katero pa je krvavo potreboval naslednji dan...

Noč je potekala brez posebnih pripetljajev in jutro je bilo lepo, celo v oddaljenem koncu je pokukalo sonce izza oblakov. Frostimirju je bil pogled všeč, vse dokler ni opazil, da njihova pot proti gorovju vodi ravno skozi nek tabor Urgalov, ki so ga čez noč postavili čez njihovo pot. Bil je še vsaj kake dve milji naprej in Lesserilyo se je že odločil, da ga bodo za vsako ceno obšli in sicer po zahodni strani, saj so tudi ti Urgali najbrž namenjeni na vzhod. Nalaganje svojih stvari, torej odej in prehrane nazaj na konje jim je postala že rutina in vsak dan so jo opravili hitreje. Ni minilo niti pol ure, ko so že počasi korakali mimo Urgalovega tabora. Feon je sicer postavil neke vrste ščit, kateri naj bi odbijal poglede sovražnikov, ampak žal ni bil dovolj močan, da bi popolnoma deloval s tako majhne oddaljenosti, sploh pa ni mogel zakriti njihovega vonja. Tako da jim je edina preostala možnost bila, da so čimbolj potiho in čimhitreje odkorakali mimo. Na njihovo veliko srečo so zaobšli celoten tabor, brez da bi videli kako reakcijo pri Urgalih. Ti so se namreč samo zmenili za svoje obroke. V taboru je bilo okoli pet majhnih Urgalov in trije Kulli, ki pa niso izgledali tako veliki, kot tisti iz včerajšnjega dne. Ko so bili na varni oddaljenosti od Tabora so še nekoliko pospešili korak, ter tvegali tudi nekoliko hrupa. Glavni vzrok za to je bil, da ni bilo nikjer več na spregled nobenih Urgalov in novih taborov, po drugi strani, pa je brezimenski vilin rekel, da vidi že najvišje vrhove Beorskega gorovja. Frostimir sicer ni videl nič, ampak verjel mu je na besedo, ter nekoliko lažje mu je bilo pri srcu, ko je izvedel, da se bližajo koncu prvega dela poti. Ves vesel je že premišljeval kaki neki izgledajo Vardni, kakšni so sploh ljudje in še bolje: kakšni so škrati. Predstavljal si jih je tako, kot so jih opisovale razne zgodbe: Majhni in bradati, ter neusmiljeni z orožjem. Videl pa je, da ostali člani odprave nad škrati niso bili preveč navdrušeni. Marsikateremu so se zdeli celo kot izrojena vrsta vilinov. »Kaj ti pa sploh pomaga, če si majhen in počasen?« so se spraševali.

Hodili so še nekaj ur, nakar je tudi Lesserilyo naznanil, da vidi v daljavi že gore in oznanil, da imajo od tukaj še približno tri dni ježe. Natančeneje, tretjega dneva popoldne bi morali že prispeti na cilj. Frostimir se je zapletel v nekakšen pogovor z Lesserilyem o tem, kakšen je njegov odnos do Vardnov. »Vardni imajo po mojem mnenju zelo plemenit namen. Saj Galbatorix je resnično krut kralj, dela prevelike pomore in zatira ljudi. Po drugi strani pa je načrten boj proti takemu tiranu tudi veliko tveganje. Preveliko, da bi ga lahko jaz vodil, saj bi se sesul pod pritiskom, da je v mojih poveljih pomrlo toliko ljudi. Saj si videl kaj se je zgodilo z našim vilinom brez imena? Tako odgovornost se plačuje še leta in resnično malokdo lahko zdrži tako močan pritisk.« Povprašal ga je tudi po škratih, ampak mu je le odvrnil, da niso vredni nikakršne pozornosti. »So majhni, po svoje neumni in tako trdoglavi v vsem kar hočejo doseči, da jim kar že škoduje. Res sem tudi sam presenečen nad nekaterimi njihovimi dosežki v kovaštvu in magiji, ampak mislim da jih naša rasa v čisto vsem močno prekaša.«

Dan je minil brez hujših dogajanj, v daljavi pa so se spet začeli videti Urgalovi tabori. Ko so jih vilini videli, so tiho zakleli. Saj nikakor si niso mogli predstavljati koliko jih sploh je na tem področju in le kam so namenjeni? Tabori so žal začeli izgledati tudi večji in nevarnejši, saj so imeli okoli sebe postavljene tudi barikade. »Najbrž so prisili Kulle, da jih nosijo na hrbtu, ter postavljajo vsakič, ko se kje ustavijo.« je pripomnila Irith. Druga razlage tudi niso našli, ter so se zadovoljili s to. Brezimenski vilin je nekaj časa strmel v njihove tabore, prešteval vojake, ter za najbližjega ocenil, da je nekje 3 milje oddaljen od njih, ter da je v njem skoraj trideset Urgalov in pet Kullov. To je bilo veliko preveč, da bi se upali spopasti z njimi v bitki, ter zato so se odločili, do bojo na tem mestu, kjer so sedaj tudi prenočili. Pred spancem, se je Frostimir odločil pogovoriti s ostrovidnim vilinom, ter povprašal ga je, kako da ni nikoli utrujen, če se čisto vsak dan javi, da bo na straži, ter pusti raje drugim spati. »Po pravici povedano, me je nekoč doletel neki urok. Vse skupaj je preveč komplicirano in še sam zelo težko razumem, kaj se je zgodilo v resnici, ampak na kratko, bilo je takole: Nekega dne smo se bojevali proti veliki skupini Galbatorixovih vojakov, katere je sam kralj najbrž poslal nad Ileo Feon. Poslal pa ni samo navadnih vojakov, temveč tudi nekaj zelo sposobnih čarovnikov, od katerih so nekateri prekašali celo tiste vilinske čarovnike, ki so sodelovali v tej bitki. Sam sem se tedaj boril ravno na čelu bitke in kaj hitro so ugotovili, da sem velika nevarnost za njihove vojake, ter so se spravili name. Sam sem komaj imel napleten okoli sebe kak urok proti magiji, ampak varovala me je lepa četica naših čarovnikov. Zgodilo pa se je to, da mi je sovražni čarovnik hotel poškodovati možgane, ter me nekako skušal ubiti od znotraj. Nekemu našemu čarovniku je rahlo spodletela obramba in sovragu je uspelo prebiti vame, ter mi nekaj poškodovati v glavi. Padel sem na tla in moji soborci so me hitro zvlekli nazaj, saj sem bil takrat že podpoveljnik obrambe. Zdravilci so se potrudili mi rešiti čimveč in nekako so mi rešili življenje, a s tem, da nisem nikoli v življenju več mogel zaspati. Lahko samo leži v postelji ter gledam, a oči ne morem zatisniti in zdrsniti v spanec. Zato so mi tudi napovedali, da nimam več veliko časa in je velika verjetnost, da mi bo to sčasoma hudo poškovalo možgane, če ne celo ubilo.«

Ravno ko sta govorila in nista bila pozorna, se ja pa zgodila nepričakovana stvar. Na nebu so se pojavili trije zmaji, od katerih je eden švignil in začeli bruhati ogenj proti največjem Urgalskemu taboru, drugi jih je samo preletel, tretji pa je zavil naravnost proti njim. Hitro sta sklicala preplah, a komaj so se vilini zbudili, je že zmaj poslal bruhajoč ogenj naravnost proti njim...

Potovanje v Farthen Dur 4

Zavest brezimenskega vilina je bila veliko hitrejša kot Frostimirja in še preden se je le ta zavedel, se je že stegnila proti ostalim članom odprave in jih hitro prebudila. To se je zgodilo še preden je zmaj zajadral nad njih in zavest je bila dovolj hitra in natančna, da je zbudila Feona. Ta je po hitrem postopku vstal in skušal narediti obrambo, ampak vse kar je lahko pričaral je bil nekakšna lunkja v zraku, ki je posrkala vase prvi in najbolj vroči del ognja. Žal pa ni bila ideja preveč učinkovita, saj je zadnji del ognja še vedno udaril naravnost vanje. Na srečo se ni izkazal za smrtno nevarnega, ampak je samo udaril naravnost v neznanega vilina in Frostimirja oziroma je skoraj udaril, saj se je brezimenski vilin hitro postavil pred drugega in ga skušal zaščititi s svojimi meči. Vročina je udarila naravnost v njegova prekrižana meča, tadva sta pa nekako zaustavila večji del ognja, ampak kratek delček je zapihal naravnost vilinu v obraz. Nagonsko se je vilin priklonil in obrnil glavo vstran, s tem pa dosegel to, da mu je le zgorelo pokrivalo. Hitro ga je prijel in vrgel v stran. Tedaj se je Frostimir zdrsnil ob pogledu na tega vilina. Nikoli ga še ni videl brez pokrivala in ni si upal predstavljati kakšen je pod njem. Izkazalo se je, da je tudi z nekakšno vrsto magije si ustvarjal drugačno podobo obraza, saj ko je vrgel pokrivalo na tla, je lahko Frostimir jasno videl, da to sploh ni bil vilin! Pred njim je stala pravzaprav vilinka in ocenil bi ji mnogo manj let, kot jih je kazala njena prejšnja podoba. Časa za več razmišljanja pa ni bilo, saj jih je zmaj preletel in se obrnil nazaj proti njim. Lesserilyo, ki ni zgledal presenečen nad vilinkinim spolom, je hitro izdal ukaz, da se naj nekoliko razkropijo, saj delajo preveliko tarčo za zmaja. Vilinka pa je medtem dodala, da to zanesljivo ni zmaj zmajevega jezdeca, temveč da je to divji zmaj. Ko je skušala vstopit v miselni kontakt z njim, ga je zmaj takoj prekinil in spustil še en dolg ognjeni val, ki se je raztezal vse od Lesseriyota do vilinke, ter čez Irith. Zmaj je sicer uvidel, da so njegovi nasprotniki, ki jih skuša zažgati vilini, ampak iz neznanega razloga je podcenjeval njihovo hitrost, saj so se le umaknili vstran in si precej enostavno rešili kožo. Napad je bil premalo skoncentriran, da bi jih lahko požgal. V daljavi so medtem zaslišali krike mnogih Urgalov, ki so bili žrtve ognja drugega zmaja.

Ko se je zmaj pripravil na tretji napad, so bili že vsi dovolj prisebni in pripravljeni, da so se lahko nanj učinkovito pripravili in ravno ko jih je preletel in spustil salvo ognja, je vlinka vzela nekakšen lok, ki je počival med njihovo opremo, vzela puščico in nad njo izgovorila nekakšen urok. Tedaj se je obrnila in jo poslala naravnost v zmaja. Vilinka je tedaj izpustila lok in v roke vzela svoje meče, kot sploh nebi bila dvomila da bo puščica zadela svojo tarčo. Zmaj je bil tudi zadet in puščica mu je priletela ravno v levo rebro. Sicer Frostimir ni videl kako globoko se je puščica zarila ampak videl je, da se zmaj spušča proti tlom. Žal sta Lesserilyo in Golrandir dogodek precenila in skočila proti zmaju z meči v rokah. Vilinka je zavpila naj prideta nazaj, ampak onadva sta že tekla proti točki, kjer sta pričakovala, da bo zmaj pristal. Frostimir je takrat videl, da zmaj ni preveč velik in ocenil je, da je še dokaj mlad. Mogoče tudi dovolj nepoučen, da nam ga uspe premagati. Ampak zakaj se je psloh spravil nad nas? Njegove rdeče luske so se naježile, ko je pristajal in ko je videl dva vilina, kako tečeta proti njemu, je izpustil še en dolg plament ognja nad njiju. Iz obupa mu je nekako uspelo pričarati dovolj močan ogenj, da se mu je Golrandir le stežka izmaknil in tako planil proti zmaju, Lesserilyo pa je bil žal prepočasen. Ogenj ga je zadel naravnost v trup in poti umika ni bilo.

Frostimir nekako ni sploh mogel pogledati, kaj se je vilinu pripetilo in nagonsko je vzel očetov meč in stekel proti zmaju, ki se je ravno branil pred rjovečim Golrandirjem. Slednjemu na žalost ni kazalo najbolje, saj je pretrpel udarec in odneslo ga je skoraj lučaj proč. Vilinka je spretno se izmaknila novem poskusu obrambe zmaja z ognjem in skušala ga je obrniti, da bi imeli ostali boljše priložosti za napad. Ampak tudi ona je precenila gibčnost zmaja in utrpela udarec z repom naravnost v predpono, tko da je na mestu skoraj obstala in lovila zrak. Frostimir je uvidel, kaj bo sledilo in odločil se je tvegati. Prijel je za ročaj očetovega meča in konico usmeril proti zmaju. Nazo je z nekaj koraki zaleta zalučal celoten meč kot orjaško kopje proti zmaju. Izkazalo se je, da je njegovo namero pravočasno pretuhtal tudi Feon in mu je z magijo pomagal usmeriti končnico meča, da bi zadela svoj cilj. Zmaj je bil na srečo dovolj osredotočen na to, da bi z naslednjim napadom skuhal vilinko in meč, ki je letel iz strani ga sploh ni zanimal. Ravno to se je izkazalo za usodno napako, kajti meč se mu je zaril natanko skozi čeljust, skozi katero je prihajal ogenj. Zmaj je zarjul od bolečine in začel bruhati ogenj na vse strani. V tem trenutku, je vilinka opazila svojo priložnost in hitro se je umaknila, Frostimir je pa že bil na dovoljšni razdalji od zmaja, da mu ogenj ni mogel škoditi. Takoj za prvim valom ognja, je zmaj začel rjoveti še huje. Frostimir je ugotovil, da je najbrž stalil železo meča, katerega mu je bil zarit v čeljust in topla kovina je najbrž drsela zmaju po gobcu. Tedaj pa je vilinka kot strela z jasnega zaklicala Feonu, naj ji posodi svojo moč in z vso svojo silo je podrla naravnost v zavest zmaja, ki je bil veliko prezaposlen z obrambo samega sebe. V parih besedah mu je izrekla, da ga ne bodo ubili, če takoj odleti proč in ga pustijo pri miru. Izkazalo se je, da je zmaj znal komunicirat nazaj in z varne razdalje je Frostimir opazoval vse kar se je zgodilo. Zmaj je vidno zelo nehote sprejel njeno ponudbo, saj mu ni bilo nič dragocenejšega kot njegovo lastno življenje. Vdal se je in vilinka mu je takoj izdrla začarano puščico iz reber, ter ga skušala nedolžno z udarci pripraviti do tega, da je čimhitreje poletel stran.

Nekako jim je uspelo njihovega zmaja pognati stran, tedaj pa so opazili da drugega tudi ni več kjer je bil še nekaj minut pred tem, na njegove mestu pa je samo ležalo taborišče z majhnimi plamenčki. Izgledalo je popolnoma opustošeno in ni bilo najmanjšega upanja, da bi kdo v njem preživel. Frostimir je dobil idejo in zaklical vsem, naj pohitijo v tisto smer in se skrijejo, če se slučajno vrne kak zmaj. Ampak pozabil je na Lesserilya in Golrandirja, katere ni več videl po začetku bitke. Zbal se je, kaj je z njim in odhitel proti skrivnsotni vilinki in Golrandirju, ki sta ležala nekoliko višje v travi. Ko ju je dosegel, je videl da se je najbrž en trn iz zmajevega repa utrgal pri udarcu v Golrandirja in ostal v njemu. Tega pa je pravkar vilinka izpulila iz njegovih reber, ter mu jih oskrbovala. Povedala je, da rana ni smrtonostna in da bi jo lahko še veliko slabše izkupil, tako da je pohitel še proti Lesserilyu. Okrog njega sta bila že zbrana Itirh in Feon, ter skupaj sta skušala pozdraviti njegove opekline. Frostimirju, ki mu ni bilo v navadi gledati bojne rane je skoraj obrnilo želodec ob pogledu na njegovega sodružabnika in vodjo odprave. Namreč celotno telo je imel požgano, najbrž mu na telesu ni ostala nobena dlaka več, vsaj ne lasje in brada. Njegova koža je bila celotna popokana in krvava, najbrž zaradi celjenja. Ni hotel niti pomisliti, kak je izgledal, preden so ga začeli celiti. Odločil se je, da bo sam spravil sorojake na varno, ter naročil naj ranjenca naložijo na konje in da jih odpeljejo v bivši tabor. Vilini so ga ubogali, saj so ugotovili, da je to trenutno najboljša opcija in kmalu so že bili na poti proti taborišču. Dosegli so ga na srečo brez večjih težav in še vedno ni bilo nobenih znakov, da bi se zmaji vrnili. Ranjenca so pustili v oskrbo Irith, Feon se je postavil v kot in strmo premišljeval kaj sedaj storiti in se skušal spomniti kakšnega novega stavka v Davninščini, ki bi olajšal ranjencema muke, ali jima pomagal z bljšim celjenjem ran. Frostimir pa je šel do vilinke in skušal narediti z njo načrt kaj sedaj. Ni si upal postavljati vprašanj, zakaj se je izdajala za moškega in kako ji je to uspevalo, ampak se je delal kot da ga to popolnoma ni presenetilo. Vseeno pa vilinka ni izgledala neumno, ter se je delala, kot da njegovih vprašanj sploh ni, čeprav je zanesljivo vedela, da jih hoče nekoč postaviti.

Odločila sta se, da morajo čimprej nadaljevati pot proti Farthen Duru in za pomoč prositi še njihove zdravilce. Izračunala sta, da imajo dovolj energije, da bi lahko konji tekli celotno pot do tam in najbrž bi vse to opravili v manj kot enem dnevu. Tako da bi bilo optimistično pričakovati pomoč že naslednji dan proti večeru. Vprašal jo je tudi, kaj po njenem počnejo zmaji tukaj. Odgovora ni vedela, ampak je le ponovila to, kar so že vsi vedeli: »Res ne vem. Najbrž niso pod Galbatorixovo kontrolo, saj jih hoče le ta na vsak način iztrebiti. Po drugi strani, zakaj bi pa zmaji napadli Urgale? Za te lahko že naravnost povemo, da so pod Galbatorixovo zastavo. Edina možnost je, da so se nekje skrivali pred Galbatorixom, ampak smisel napada me še vedno bega. Zakaj le bi hoteli ubiti viline ki jim nočejo žalega?« Pogovor je kmalu zamrl in vsi so se odpravili spati. Frostimir je imel to noč še hujše sanje kot noč poprej. Povsod so se mu prikazovali zmaji in še v sanjah se je velikokrat prebudil, ker je mislil da nekdo kliče k preplahu. Na srečo so bili vsi ti šumi plod njegove domišljije in celotno noč ni bilo nobenega presenečenja več. Vilinka brez imena, pa je namestila nek urok nad Frostimirja, ko je vidila da se je še petič prebudil, tako da je nepremična spal celotno noč in le sanjal veliko bolj mirne sanje. Seveda mu tega ni omenila takrat. Hotela je samo, da bi se naspal.

Naslednjega jutra se je Frostimir prebudil v dan skoraj brez snegu. Nikjer nad celotnim obzorjem ga ni bilo niti malo večjega kupčka. To so sprejeli kot dober znak, saj so morali sedaj s konji tvegati in vso pot do Farthen Dura preteči. Golrandir je sicer bil nekoliko boljši in ni potreboval nujne zdraviliščne oskrbe, medtem ko pa je Lesserilyo imel še vedno izredno hude opekline, ki bi mu lahko v najboljšem primeru pustile brazgotine za celotno življenje, v najslabeš bi pa magija iz zmajevega ognja znala tako močno škodovati koži, da bi se lahko zagnojilo in bi bile posledice lahko tudi smrte. Sicer so vedeli, da Vardni nimajo zelo dobrih zdravilcev, ampak upali so da bodo zadostovali. Druge izbire tudi preprosto niso imeli. Celotno odpravo so hitro namestili na konje, zapustili na pol porušeno Urgalovo taborišče, ter se zapodili po poti proti Beorskemu gorovju. Čas je mineval presenetljivo hitro, saj ni niti en trenutek šel mimo, brez da bi kaj opazili. Videli so skupine ljudi, ki so hodilo daleč proč od njih na polju, tekli so mimo Urgalovih taborov in jih nekoliko zaobkrožili, ampak ravno toliko, da so bili izven dosega njihovih puščic. Veliko vilinov je bilo opremljenih z uroki, ki bi te puščice odbili, a tvegati niso hoteli čisto ničesar. Zanimivo je bilo, da dlje kot so hodili, manj je bilo Urgalskih taborov in tudi več je bilo požganih. Frostimir se je čudil, če mogoče niso zmaji delo Vardnov? Da jim jih je nekako uspelo prepričati, da bi pomagali proti Galbatorixu? Ko je svoj predlog z mislimi poslal proti Feonu, ga je le ta samo kratko zavrnil. »Če bi Vardni na svojo stran pridobili divje zmaje, bi mi vilini gotovo to vedeli. Sploh pa ne vidim niti najmanjšega razloga, da bi zmaji Vardnom zaupali prej kot nam.« V njegove besede Frostimir ni bil popolnoma prepričan, ampak vseeno mu to ni dalo miru. Ni pa hotel povprašati za nasvet vilinke. Če ni bilo nobene formalne zadeve jo je raje pustil samo. Zdela se mu je veliko preveč skrivnostna in premetna, da bi ji bil kos, sploh pa se mu ni sanjalo zakaj je pred celotno raso skrivala svoj spol... Ampak kot ponavadi, Frostimir je rekel, da bo že izvedel ob pravem času. Nestrpnost ni bila njegova šibka lastnost.

Med tekanjem so počasi v daljavi zagledali goro, za katero so trdili da se skriva skrivni prehod k Vardnom. Ko bodo dovolj blizu, bodo poslali signal, da jim bojo čimprej odprli vrata. Lesserilyo je namreč vedel nekakšno šifro, s katero jim bojo takoj ustregli. Prvič med tekom po polju, so na svoji vzhodni strani videli reko. Ni bila zelo ozka, ampak tudi najširša reka kar jih je Frostimir kdaj videl ne. Zdelo se mu je pa zanimivo, ker je videl po njej pluti majhno ladjico. Spraševal se je kam je namenjena in čigava je. Dvomil je, da bi bila Urgalska, saj za to raso še ni slišal da bi se kaj prida ukvarjali s pomorstvom, še manj pa z delanjem ladij. Po drugi strani tudi Galbatorixova ni mogla biti, ker mu ne bi veliko pomagala v tem delu Alagaesije. Z njo bi lahko samo priplul od Farthen Dura, do bližnjega mesta. Ko je na to pomislil, je skoraj se odaril, ker ni takoj ugotovil, da mora biti ladjica last Vardnom. Najbrž so z njo oskrbovali svoje zatočišče v Beorskem gorovju. Vojska mora namreč veliko jesti in dvomil je, da živi v gorah dovolj živali da bi celotno vojsko nahranili. Po drugi strani pa spet ni vedel kako velika vojska bi to sploh morala biti. Vprašanja je potisnil na stran in se posvetil kraju pred nijm. Gora se jim je bližala z neizmerno hitrostjo in uvidel je, da bodo čez kako uro že pred glavnim vhodom. Kjerkoli se je že ta nahajal. Ravno tedaj pa se je spomnil. Če pride na poti nazaj do ponovne bitke, s čim se bom boril? Očetov meč sem namreč zalučal naravnost v zmaja! Ali mi bo oče lahko oprostil, ker sem izgubil eno njegovih najpomembnejših stvari? Ta misel ga je preganjala in preganjala, tedaj pa je opazil v nahrbtniku veliko sekiro, ki so jo zaplenili Kullu. Stegnil se je do drugega konja, jo odpel, ter si jo mad tekom rahlo ogledoval. Na srečo je v teh parih dneh dobil dovolj veliko izkušenj, da je lahko nekaj časa jahal konja brez rok, to pa je izkoristil za temeljit ogled orožja. Sekira je bila zelo velika, skoraj cela črna, razen ročaja, ki je bil rdeče barve. Še rezilo je bilo črno in dejansko se je tudi svetlikalo v tej barvi. Vsekakor pa bi pripisal sekiri, da ni bila vilinske izdelave, oz. če je že bila, je morala biti neko posebno kovaško delo. Na pogled pa ni nikakor zgledala cenena. Bila je namreč okrašena na sredini rezila in dvomil je, da si je Kull lahko kaj takega privoščil, oziroma da bi mu jo kdo lahko naredil zanj. Tako se je odločil, da jo je Kull najverjetneje ukradel in da bo ob priliki vprašal Lesserilya, če lahko to sekiro obdrži.

Ko so bili že zelo blizu, je vilinka hitro razširila svojo zavest kot puščico namerjeno proti Beorskemu gorovju. Nekaj časa ji je videl v očeh, kako je čudno spogledovala, kot bi nekoga iskala, ko pa je streznila pogled, je Frostimir bil prepričan, da je našla kar je iskala in takoj je najbrž oddala varno geslo in povedala namen prihoda. Takoj zatem, se je obrnila k njemu, kot da bi bil pomembnejši od Feona in Irith, ter mu povedala, da so sprejeli njene misli in prisluhnili njenemu hitremu opisu dogodkov. Namreč takoj bodo odprli glavna vrata, ter poskusili pozdraviti Golrandirja in Lesserilya. Potovanje je trajalo komaj še kake pol ure, ko so že bili na majhni jasi sredi gora in tekli po vedno ozkejšem polju proti nekakšnemu slapu. Tam so jih že pričakali Vardni, zavest katerih je Frostimir bil občutil že med jahanjem čez polje. Najverjetneje so se iz varnostnih razlogov odločili, da bodo preverili koliko vilinov prihaja proti njim, če so jim nevarni in če res vse drži kot so povedali. Izkazalo se je, da so bili s prizorom zadovoljni in takoj ko so jih dosegli, je ženska, ki je izdajala povelje nad tisto skupinico Vardnov naročila dvem možem, da so dala Lesserilya na nosila in ga takoj odvedla k njenim najboljšim zdravilcem. Irith in Feon sta se odločila, da bosta skušala pomagati kolikor se da, ter odšla za njima. Golrandirju so pa pomagali hoditi proti njihovem zdravilišču, saj je bil že dovolj pri močeh, da je lahko dejansko sam hodil. Seveda so za vsak primer mu hoteli oskrbeti rano, da se ne bi zagnojila ali kako drugače poškodovala kakšen notranji organ ali povzročila trajno škodo. Vilinko in Frostimirja pa je doletela naloga, da sta odnesla vse stvari, katere so prinašali vse od Du Weldenvardena do tukaj. Izvedela sta, da je z njima Nasuada, hči trenutnega poveljnika Vardnov Ajihada. Povedala jima je, da ju bo Ajihad sprejel takoj, ko bo le mogel in da žal to ne bo ravno kmalu. Zato ju je povabila v nekakšno sobano, kjer so pričakali na kraljev poklic. Ponudila jime je malo vina, nato pa ju povprašala: »Torej mi lahko razložita kako se je to prigodilo Lesserilyu? Take opekline ne vidiš vsak dan. Je skočil v ogenj?« Frostimirja tole vprašanje ni zabavalo, saj je mislil, da je začutil nekoliko posmeha v Nasuadinih ustnicah. Vseeno se je odločil za prijazno potezo: »To, je bilo delo divjega zmaja, enega izmem tistih, ki so včeraj napadli tabore Urgalov na polju med Du Weldenvardenom in Farthen Durom.« Videl je, da je Nasuada nekoliko izbuljila oči. Povedala je namreč, da ni tukaj še svojdan videla nobenega zmaja in da se ji niti ni sanjalo, da so tako blizu kaki živi zmaji. Urgali pa so ji bili bolj znani, je izgledalo. Namreč povedala je, da njihovi vohuni pravijo, da se veliko Urgalov seli iz zahoda proti vzhodu, tudi čez reko Ebbo. Njihovi destinaciji ni bila nikoli obveščena, skavtov pa tudi raje v tisto smer niso pošiljali, saj bi bilo tako dejanje samomorilsko in bila bi popolna izguba dobrih ljudi. Pogovarjali so se še nekaj časa o celotnem pohodu vilinov od Elesmere do polja, bolj iz prijaznosti, kot iz radovednosti njune sogovorke, vse dokler ni čez nekaj minut prišel nekakšen temen bojevnik v njihovo sobo, ter napovedal, da bo Ajihad sprejel vilinko, ne pa tudi Frostimirja. Ta je poslal užaljen pogled proti vilinki, a ona se je samo delala, da ga ni opazila. Vedela je, da nima smisla ugovarjati kraljevi volji in po pravici povedano, da nima Frostimir nobenega razloga, da bi se sešel s samim kraljem. Zato je prosil Nasuado, da mu pokaže kako se pride do Lesserilya, Nasuada pa je raje ukazala nekemu fantiču, ki se je naslanjal na steno sobane, naj popolje Frostimirja do tam.

Komaj na poti po velikih hodnikih v samem osrčju gore, je počasi začel čutiti dejansko velikost in trdnost prostora. Ni mogel dvomiti, da bi takšna stena odbila vsekakršen poskus napada. Najbrž je bila tudi obdana s kako magijo... Po drugi strani je bil pa presunjen nad celotnim delom, saj je bilo izjemno lepo oblikovan, natančneje izkrušen is same gore. Niti predstavljati si ni mogel, koliko materiala so škratje svoj čas morali odnašati iz predorov, da so lahko kopali globje. Nenadoma ga je tudi obletela žalost, ko je ugotovil, da niso namenjeni v Tronjheim. Za ta del gore je slišal že premnogokrat in vedno si ga je želel obiskati, a moral se je zadovoljiti z majhnim delčkom, ki ga je čakal pred njim. Fantič je bil celotno pot tiho in pripeljal ga je samo do majhne sobane, kjer so bili zbrani že vsi štirje ostali člani odprave, 3 zdravilke in celo eden škratji bojevnik. Frostimir mu je takoj poslal dolg pogled, ki ga je še pravočasno umaknil, da nebi izpadlo sumljivo ali srhljivo. Ogledal si ga je natančno, od pet do glave. Bil je zelo nizke rasti in z lahkoto bi rekel, da bi lahko še eden splezal na njegova ramena in nebi bil njemu čez vrat. Nosil je usnjene škorje, sicer pa je bila celotna njegova obleka iz sive kovine, ki je dajala mogočen vtis trdnosti. V rokah je držal veliko sekiro, ki je bila najbrž še večja od njega samega, ni bilo pa dvomiti da je znal z njo rokovat. Imel je dolgo rdečo brado, trdoživ obraz in na njemu je počivala lepo oblikovana črna čelada, ki je prekrivala rdeče lasje. Bil je čisto podoben podobi škrata, ki si jo je Frostimir ustvaril o njih. Žal pa se je hitro zavedel in prihitel do Lesserilya, ki je sedel na bolniški postelji. V obraz je bil videti že nekako bolj zdrav, opekline so mu uredili in povedali so tudi, da je mimo vsekakršne smrtne nevarnosti. Žal je pa bil še vedno povsem brez las in brade, kar se je tudi na daleč videlo, da mu ni preveč všeč. Ko je videl Frostimirja, ga je prijazno pozdravil in povabil k sebi: »Slišal sem, da sta z vilinko skupaj se odločila, da me čimprej spravita sem. Sicer s svojega stališča nisem preveč navdušen nad tem, da ste s tem tvegali življenja ostalih vilinov, ampak videti je, da imaš tudi vodenje v srcu. Zelo redko kdo zna postaviti splošne cilje pred svoje in vidim da si ti eden teh. Zato mislim, da boš zdaj, ko išče Ajihad člane za novo odpravo v Hedarth, zapustil našo skupino skupaj z vilibko brez imena, ter jim pomagal. Vem, da hoče imeti ob sebi nekoga tvojega poguma in mislim, da bi tudi ti hotel še eno tako dogodivščino, ali ne?«

Frostimir je bil popolnoma presunjen nad novico. Po eni strani, ni nikakor več želel tvegati svojega življenja in je bilo že ta pohod zanj preveč. Namreč prvič v življenju je videl tuja bitja umreti v bitki, prvič se je spopadel z zmajem in res ni videl nobenega veselja v tem, da bi kaj takega ponovil. Spet pa po drugi strani ni bila ideja tako slaba. Po svojem je rad pomagal kolikor je le lahko in lojalnost vodji mu je bila vedno ena največjih prioritet v življenju. Odločil se je, da bo raje poslušal kaj se od njega sploh zahteva in po tem presodil, ali bi hotel še eno dogodivščino. Razmišljal je tudi o očetu in vedel je, da bi ga lahko tudi pokopal z žalostjo, če bi na bojišču umrl. Zato je počasi vprašal Lesserilya o načrtih, a ga je ta zavrnil, češ da niti on ne ve zakaj se gre in bo mogel o tem poslušati kralja samega. Frostimir je videl kam je to vodilo. Pred kralja ne more, da bi se samo poslušal načrte o njihovem potovanju. Saj če bi kasneje potovanje zavrnil, bi ga smartrali še kot vohuna, vrh tega da bi Ajihada osebno užalil in najbrž očrnil še svojo celotno raso. Zato si je rekel, da bo o tem še kak trenutek razmislil, vse dokler še ne pričakujejo njegovega odgovora. Raje je povprašal, če lahko izve kaj več o skrivnostni vilinki, ki se je izdjala za moškega in Lesserilyo mu je nekoliko razložil. »Vsvojem porazu v nekem spopadu je izgubila celotno svojo vojno enoto in iz sramote, ker je edina preživela, je šla do Oromisa in ga prosila, da bi izrekel nek urok, ki bi jo spremenil, da nebi bila več vidna ostalim, ter da bi lahko uživala sramoto v samoti. Ugodil ji je le deloma in izrekel nekak urok, da je večina vilinov sploh pozabila kdo je ona. Le še nekateri redki, kot smo jaz, Oromis, Islanzadi in še nekaj drugih, smo še poznali njeno pravo identiteto. S tem se je umaknila v globine gozda in se ni veliko časa več vrnila. Nekoč pa sem jo srečal v gozdu in se zapletel z njo v pogovor, ter jo povabil s sabo v Farthen Dur na potovanje. Ona je potrebovala nekoliko oddiha in potovanja, da nebi znorela, mi pa smo potrebovali v naših vrstah njeno moč in čarovnijo. Tako smo se domenili in postala je naš stalni sopotnik.« Ravno takrat je skozi glavna vrata prišel neki bojevnik in rekel da Frostimirja pričakuje Ajihad. Frostimir se je obrnil proti Lesserilyu in mu rekel: »Odločil sem se. Grem v Hedarth«.

Potovanje v Hedarth 1

Frostimir ni vedel, ali mu bo všeč njegova odločitev, da pojde nazaj v Hedarth z vilinko brez imena, ali ne. Zaskrbelo ga je že nekaj minut po tem, ko je svojo odločitev predal svojemu bivšemu poveljniku, sedaj pa ga je že nekakšna straža iz Farthen Dura peljala čez celo mesto. Ni točno vedel kako, niti zakaj se je znašel v tej situaciji. Obkrožalo ga je pet škratov, ter dva vilina, ter ga peljali Frostimirju v neznano. Prečkali so mnogo ulic, hodili prav skozi središče mesta, ter se naposled ustavili pred veliko hišo, nekoliko odmaknjeno središču, prav blizu mestne kovačije. Eden od stražarjev, vilin, je potrkal na vrata skoraj tako močno, kot je škrat kovač tolkel po vročemu železu nekaj metrov stran. Ni trajalo veliko, ko so se odprla velikanska vrata v  pusto notranjost. Med odpiranjem so vrata, narejena iz nekakšnega kamna prav grdo škripala, kot da bi jih odpirali samo enkrat na leto. Notranjost hiše pa je bila preprosta, skoraj nekoliko uboga, ter ni se veliko skladala s tako velikimi vrati. Stražarji so vstopili z njim, ter ga začeli porivati naprej, brez da bi izrekli kakšno besedo. Hodili so po premalo okrašenem hodniku, ki je bil kar precej dolg, ampak niti na levo, niti na desno stran niso iz njega vodila nobena vrata. Samo veliki nosilci sveč so na vsake toliko krasili sivo steno. Ravno dobro so se Frostimirju navadile oči na manj svetlobe, ko je zagledal prva vrata, ki so vodila iz tega hodnika na njegovi desni. Stražarji so se pred njimi ustavili, ter Frostimirja porinili v prostor, v katerem so čakale dve vilinki in velik, po izgledu pomemben škrat. »Torej, opravičiti nam moreš te varnostne ukrepe. Imamo pomembno pošiljko, ki jo moremo dostaviti do vilinov in to čim prej. Zelo je pomembno, da jo dobijo kolikor se le da hitro v roke in odpeljejo naravnost do Oromisa. Sam te nebi izbral za to misijo, pravzaprav nebi nobenega drugega poslal poleg škratov, ki jim najbolj zaupam, ampak ukaz je bil, da bojo pošiljko spremljala dva vilina, torej ti in tvoja prijateljica« je rekel, da se rahlo namrdnil. »Nasuada mi je dejala, da se ti morem zahvaliti za tvoje sodelovanje pri misiji. Mogoče pa bo res boljše, da pošljemo kakega vojaka več, ker pošiljka je res zelo pomembna.  Tvoja naloga pa je, da pospremiš pošiljko od tukaj do Hedartha, nato pa jo bojo prevzeli vilini s svojo stražo, ter najbrž se bo pot zate tam končala. Ponavljam, tvoja naloga je, da braniš pošiljko s svojim življenjem, saj si se sam odločil za sodelovanje. Ne sprašuj kaj je notri, oziroma sploh ne sprašuj ničesar. Samo poslušaj ukaze. Si razumel?« ga je hladno vprašal, z vidnim nestrinjanjem s Frostovo prisotnostjo. »Da, sotril bom vse kar je potrebno, da bomo spravili pošiljko na varno. Mislim do Hedartha.« je hitel reči Frostimir, s kolikor zbranim in umirjenim glasom je le lahko. »Vredu, potem pa moremo opraviti samo še manjšo nevšečnost. Torej te vilinke poleg mene, so zelo izurjene v magiji. Pustil jima boš, da podreta v tvoje misli, tvoj spomin, ter zaradi varnosti preiščeta če je vse v redu. Nasuada ni izrecno naročila tega pregleda, sem pa sam vztrajal pri njem. Prav tako bosta vilinki od tebe zahtevali prisego v Davninščini, da boš pošiljko res varoval. Razumeš?« ga je spet nadležno vprašal, ter pomignil vilinkama, naj se jima približata. »Da, razumem.« je odvrnil Frostimir, ki mu je celotna zadeva že začela nekoliko parati živce, vse dokler ni pomislil na to, kaj pa more biti v tej pošiljki, ki jo tako skrbno varujejo? Nenadoma ga je preplavila radovednost, a moral se jo je čim hitreje otresti, saj je vedel, da lahko vodi le do nezaželenih stvari. Vilinki sta v notranjost Frostimirjeve zavesti vstopili karseda nežno v skaldu z njunim videzom. Obe sta izgledali še zelo mladi, ter presenetljivo je bilo, kako sta se lahko že naučili toliko magije v tako mladih letih. Prva je bila svetlolasa, zelo nežnih potez na obrazu, ter spomnila Frostimirja na njegovo prvo ljubezen. Vilinka je najbrž nekako ugotovila o čem razmišlja, mu pogledala v oči, ter čez usta se ji je narisal rahel nasmešek. Ni se pa pustila zmesti, ter je skrbno opravljala naprej pregled. Druga vilinka je bila nekoliko starejša, ter bolj resnega obraza kot prva, ampak še vedno zelo milega, v primerjavi z ostalimi vilinkami. Imela je dolge, ravne črne lase in ni sploh kako pokazala, da je opazila Frostimirja, kako jo opazuje. Nista se mudili dolgo po njegovi zavesti, ko sta že umaknili svoje zavesti stran, sledilo pa je ponavljanje nekaj besed v Davninščini za vilinkama, s katerimi naj bi Frostimir prisegel, da bo varoval pošiljko vse do Hedartha. Ko so končali, sta se vilinki odpravili iz sobe, škrat pa se je potegnil nekoliko bližje vilinu.
»Torej, sedaj ti bom pa pojasnil še nekaj podrobnosti. Ni treba da me kdo sliši. Dandanes previdnost ni nikoli odveč.« je dejal, ter razvidno je bilo, da nekako okleva s tem, kar hoče povedati. Kot da bi ga bilo nekako strah povedati. »Pred nekaj dnevi, smo izvedeli novico od naših vohunov, da naj bi Galbatorix vedel za to pošiljko. Ve kaj je notri in hoče to dobiti. Prednost imamo zato, ker on samo ve, da more priti pošiljka do vilinov, ne ve pa kje je trenutno. Najbrž zato, ker smo s škratjim svetom naredili tako noro dober načrt, s katerim smo spravili tole do Farthen Dura« je dejal, ter v njegovem glasu ni manjkalo samohvale in samozavesti. Izgledal je celo nekoliko boljše volje kot poprej. Hitro pa je nadaljeval: »Pošiljko moremo premakniti preden izve kje je. V Hedarthu bo najbrž že na varnem, saj jo lahko potem vilini hitro zaščitijo, v gozdu pa je popolnoma varna. Ostal je le še ta kratek delček, po reki od tu do Hedartha. Najbrž tri dni hoje ob reki. Načeloma bi morala pot iti brez težav, ampak bodite pripravljeni na vse. Lahko bojo prišli Urgali, lahko Kulli, lahko še kaj hujšega. Ampak to ni več moja stvar. O načrtu ti bo povedal več poveljnik Mont. Najbrž te že pričakuje.« je rekel, ter rekel straži, naj ga odvedejo do poveljnika Monta. »Pa vso srečo s to pošiljko. Mogoče je to tisto, ki nam bo pomagalo do padca Galbatorixa.« je še Frost slišal za sabo in kmalu se je že izgubil nazaj na hodnik, straža pa ga je počasi odvedla nazaj v smeri, od kjer so prišli.
Ko so naredili nekaj korakov po hodniku, se je Frostu zazdelo da se nekaj za njimi premika, ter na hitro je pogledal čez svojo ramo in zagledal… Nič. Steno. Kjer so malo prej bila vrata v sobo, je sedaj bila samo še stena. To pa more biti neka vrsta magije. Nekdo je ravnokar v manj kot desetih sekundah izbrisal vrata s stene. Ali pa je to samo nek urok, iluzija? Kakorkoli že, koliko sob je dejansko na tem hodniku, ki jih sedaj ne vidijo? Frostimir se je spraševal, a vedel je, da najbrž na tole ne bo dobil nikoli odgovora. Ni minilo veliko časa, ko so se sredi monotone stene pred njimi narisala vrata. Teh prav tako gotovo ni bilo, ko so se prvič sprehajali v tej smeri. Škratji del straže se je pred vrati ustavil, vilina pa sta nežno porinila Frostimirja skozi vrata v sobico. Le kako straža tako dobro ve, kaj more početi? Kako so lahko tako usklajeni, brez da bi besede rekli? So mogoče izurjeni še v magiji, ter se pogovarjajo med sabo? Ali jim samo nekdo drug, izurjen v tem podaja ukaze? Takrat se je Frost zavedal da je preveč radoveden, zaslišal pa je tudi glad, namenjen njemu: »Pa si končno tukaj. Veliko časa smo te čakali. Ampak boljše pozno kot nikoli. Izvoli, prisedi.« Mu je nekdo dejal z nekoliko ukazovalnim, a milim glasom. Frost je začel šteti osebe, ki so bile trenutno prisotne v sobici. Bilo je kakih 10 škratov, po izgledu zelo dobro izurjenih in mišičastih. Ti so najbrž videli že nešteto bitk. Si je Frost mislil sam pri sebi, nato pa je preštel še tri ljudi, prav tako na izgled samozavesti, mišičasti in polni energije. V sobi so bili še obe vilinki, ki sta prej opravili pregled Frostimirjevih spominov. Ena je gledala v tla, svetlolasa pa je nežno gledala proti Frostimirju. Takrat pa je opazil še njegovo prijateljico, vilinko brez imena, ki je sedela ravno zraven velikega škrata, ki se je kasneje predstavil kot poveljnik Mont. »Torej sedaj, ko je prišel še zadnji član odprave, lahko začnemo. Vilinke so mi že povedale, da si uspešno opravil pregled. Torej…« Je začel, ter potem začel podrobno opisovati situacijo v kateri so sedaj: »…kot vsi veste, ste del odprave v Hedarth. Določeno skrinjo boste morali zamaskirano na vozu hrane prepeljati do vilinov, ki jo bojo potem spremljali naprej. Razdelili se boste v tri skupine. Glavna skupina bo pazila na voz, na katerem bo pošiljka, ostali dve pa bojo nekoliko pred tem vozom oziroma nekoliko za tem vozom. Da ne bo izgledalo preveč sumljivo, da je toliko ljudi okrog enega voza. Sedaj pa se začenja zabavni del. Kdaj se bo sploh začela ta odprava? Tega pa jaz ne vem, prav tako noben v Farthen Duru tega še ne ve. Datuma nismo določili iz prav posebnega razloga, ta pa je, da ne moremo biti predvidljivi. Karkoli pošlje Galbatorix predčasno sem, bo preveč ranljivo, zato ne bo mogel predvideti našega manevra. Ko se bomo odločili, da bomo pošiljko poslali, vas bo naš glavni mag takoj poklical po mislih in pričakujem da boste v roku ene ure že vsi na poti. Kdaj pirbližno bo to? Lahko bo čez pol ure, lahko čez en teden, lahko čez dva. Bodite pripravljeni vsako minuto prihodnjih dni, ter takoj ko dobite sporočilo, pridite do glavnih vrat za v Farthen Dur. Če ne boste prišli, se pripravite na močen pregled misli ter spominov. Posledice ne bodo lepe. Torej ste vsi vse razumeli?« Je povprašal, ter pogledal po sobi. Frostimir se je nekoliko zdrznil nad načrtom, ostali pa so ga izgleda navdušeno sprejeli, ter si med seboj šepetali vznemirjenje pred nalogo. »Torej s tem zaključujem današnji sestanek. Če bodo kakšne spremembe, vas bomo poklicali na kakšen dodaten sestanek, drugače pa pričakujte klic. Nasvidenje!« jih je odslovil, ter vstal in odšepal iz sobe. Skupaj z drugimi je Frostimir zapustil zgradbo, nato pa so se vsi razgubili po ulicah Farthen Dura, saj ima vsak najbrž nekje za prespat. Nekako si morem najti prostor, kjer bom danes lahko spal. Le koga bi povprašal? Vilinke so že odšle, ter za njimi ni bilo nobenega sledu, na srečo pa ga je potrepljal po človek, ki se je predstavil po imenu Aly. »Mene je poslal poveljnik Mont, da te pospremim do bližnje krčme. Tam boš lahko prespal nekaj dni na račun Nasuade, če sploh bomo kaj spali in nas ne pokličejo že danes« se mu je nasmehnil, ter mu ponudil roko, kot da se ljudje tako predstavijo. Frost mu je stisnil roko, ter se mu tudi sam predstavil. Potem ga je Frost še povprašal: »Od kje pa si sploh ti? Služiš za Vardne ali si samo preprost popotnik kot jaz?« »Seveda sem pri Vardnih, kako pa bi drugače prišel na tole odpravo. Saj najbrž ne zaupajo kar vsakemu tujcu. Saj res, ti sploh nisi naš. Kako si prišel v to odpravo?« mu je vrnil vprašanje, ter ga začel nekoliko z izbuljenimi očmi gledati, skoraj tako kot da bi pravkar odkril vohuna. Frostimir mu je začel pripovedovati svojo zgodbo, kako se je odpravil iz vilinskega gozda do Farthen Dura, ter komaj do polovice je prišel, ko sta že prišla do krčme, kjer naj bi Frost prespal. »Se opravičujem, da te morem prekiniti, ampak tukaj je tvoja krčma« je rekel Aly, ter mu pokazal na veliko, sivo krčmo, zidano iz mogočnega kamna. Bila je nekoliko strašljiva, a to predvsem zaradi velikosti. Najbrž je morala biti tako velika zaradi večjih škratovskih popivanj, ter kasneje zaradi njihove nezmožnosti, da bi lahko odšli domov. Pa je bilo bolj praktično, da vsi prenočijo kar v kaki sobi v krčmi, kasneje pa dobijo račun domov. Frost je povabil Alyja na pijačo, ampak ta jo je zavrnil. »Boš že kdaj drugič končal svojo pripoved. Doma me čaka lepa žena in če se ne motim, najbrž tudi topel obrok. Se vidiva jutri. Prav gotovo pridem mimo te krčme na eno pivo.« je dodal, ter potem izginil med hiškami.
Tako Frostimir ni imel druge možnosti, kot da se počasi odpravi v krčmo, ter sede za mizo, v upanju, da bo dobil poceni in dober obrok. Krčma ni bila preveč polna, kvečjemu kakih ducat škratov je bilo notri. Bili so več ali manj v majhnih skupinicah, kjer so tiho jedli. Večina miz pa je bila prostih, to je pa dajalo prostoru nekakšen žalosten pridih. Hiša pa je bila zelo lepo okrašena, stoli in mize so bili narejeni kar iz kamna, ampak nekako so bili topli, čeprav bi si vilin mislil, da more kamen biti mrzel. Najbrž je to spet kak urok. Škrati gotovo uporabljajo nekaj magije v njihovem rokodelstvu. Najlepši v krčmi pa je bil velik kamin, v katerem je gorel tako velik ogenj, da je bil bolj podoben požaru kot ognju. Frostimir si je počasi razgledal celotno sobo, nato pa se usedel. Ni trajalo veliko, ko je že do njegove mize prišla starejša, a prijazna škratinja, ter ga nekako takoj prepoznala. »Ti si torej ta vilin, ki bo danes prespal tukaj, kajne? Dejali so mi, da si lahko izbereš karkoli hočeš za večerjo. Za plačilo pa ti seveda ni treba skrbeti!« je dejala z nadvse prijaznim glasom, njen stari in nekoliko zguban obraz pa je preplavil nežen nasmešek. »Uh, v tem primeru pa bi prosil za… Kak velik zrezek, če ga imate? Že veliko časa se nisem pošteno najedel.« je hitro dejal Frostimir, ter si v mislih že predstavljal velik zrezek, ki ga bo lahko pojedel za večerjo. Ta je tudi kmalu prišel in bil še večji, kot ga je Frostimir bil pričakoval. Hitro je zagrizel vanj, okus pa je bil nekoliko čuden. To pa gotovo ni nobena žival, ki bi živela tudi v vilinskem gozdu. Resda vilini v večini ne jedo mesa, ampak prepričan je bil, da je to kakšna žival, ki more živeti v Beorskemu gorovju. Njegovo tiho premišljevanje pa je zmotila krčmarka, ki mu je kar čez nekaj miz vrgla ključe njegove sobe, tako da so pristali na sredini njegove mize. Navdušen nad njenim metom je pogledal proti krčmarki, ta se je pa le nasmehnila, in mu dejala, da je njegova soba v drugem nadstropju levo. Tja je tudi pohitel takoj po večerji in navdušeno ugotovil, da je v bistvu njegova soba zelo lepo opremljena. Imel je lepo in na videz udobno posteljo, dve kamniti omarici, kamor bi lahko pospravil svoje stvari, če bi jih seveda sploh kaj imel pri sebi, vrh vsega tega pa je imel celo majhen kaminček v kotu, zraven pa naloženenih nekaj majhnih drv, s katerimi bi si lahko zakuril, če bi ga zeblo v sobici. Najboljše, da se kar spravim počasi spat. Dan je bil res dolg, najboljše pa bi bilo, če bi premislil vse, kar se je do sedaj zgodilo. Si je rekel, ter se počasi slekel, si prižgal kaminček, da se je počasi soba segrela na prijetno temperaturo, potem pa legel v udobno posteljo in začel premišljevati. Danes je bil res čuden dan. Še navsezgodaj zjutraj sem hitel do Farthen Dura, ter se bal za svoje življenje, sedaj pa sem na stroške Vardnov nastanjen v tako prijetni krčmi! Tako živega se počutim. Ampak kaj pa je s to nalogo, ko me že pošiljajo v Hedarth? Je mogoče res tako pomembna, kot vsi pravijo, ter imajo Vardni v posesti res nekaj, kar si tako močno želi Galbatorix? Kakšna pa sploh more biti ta stvar, da si jo hkrati zlobni kralj želi, hkrati pa jo zaupajo v roke Frostimirju? Premišljevanje o tem mu ni in ni dalo miru, krivo pa je bilo tudi tega, da ni zaspal še pozno v noč. Sumil je, da je za tem nekaj drugega, nekaj kar ni vidno na prvi pogled. Ampak tega najbrž ne bom nikoli izvedel, vsaj dokler se ne odpravim na misijo gotovo ne. Najboljše, da se s tem ne obremenjujem veliko, ter počakam, da se samo razjasni. Saj kaj drugega tudi tako ali tako ne morem storiti. Si je rekel, nato pa počasi zdrsnil v dolg spanec.
Izkazalo se je, da je prespal celo noč, potem pa še pol naslednjega dne, vse do kosila. Najbrž bi prespal še tega, če mu nebi začelo kruliti v želodcu. Pa saj sem jedel že včeraj toliko. Kako da sem spet toliko lačen? Se je vprašal, nato pa se spomnil, da tudi celotno pot do Farthen Dura, ni dobil primernega obroka, s to mislijo pa je nekoliko hitreje pohitel v krčmo na kosilo. Skoraj dobesedno ga je pričakalo kosilo na mizi. »Dobro jutro vilin, si se kaj naspal? Slišala sem že, da ste vilini veliko starejši od škratov, nisem pa še slišala, da tudi spite dvakrat toliko kot mi!« mu je krčmarica zakričala tako, da jo je slišalo pol krčme, ki je bila očitno veliko bolj polna kot prejšnji večer. Škrati v krčmi so se zarežali, Frost pa se ni kaj preveč zmenil zanje, saj mu je krčmarica pokazala na njegovo kosilo, ki je ravnokar prihajalo iz kuhinje. Nosila ga je dokaj mlada, a ne preveč lepa škratinja, ter ga odnesla do iste mize, kjer je prejšnji večer sedel. Pohitel je za njo, ravno toliko hitro, da je počasi vdihoval vonjave, ki so navdušeno zapuščale njegov zrezek. Tokrat je spet dobil neko škratjo specialiteto, torej meso, polnjeno z nekakšnimi gobami. Do sedaj ni okusil niti ene stvari te kombinacije, ampak obe sta mu bile izjemno všeč. Ravno ko je končal, ter se napotil proti vratom krčme, ga je poklicala krčmarica: »Hej vilin! Pozabila sem ti omeniti. Danes zjutraj te je obiskala neka druga vilinka, ter te hotela videti. Ampak ko sem ji povedala, da se nisi danes še prikazal iz sobe, je samo žalostne volje zapustila krčmo.« in s tem zbudila Frostimirjevo zanimanje za neznano obiskovalko.
»Kdo pa je bila?« je Frostimir začudeno vprašal, ter pogledal proti krčmarici. »Ja, kako pa naj jaz to vem? Misliš da poznam vse te viline, ki se dandanes šetajo tu okoli po Farthen Duru? Sploh ne vem, kaj vas je toliko te čase tukaj okoli.« je neprijazno odvrnila, ter naprej brisala ravno umite kozarce. Frostimir je bil nekoliko zmeden, ker ni vedel, kaj hoče povedati med vrsticami. Odločil se je za nekoliko bolj prijazen pristop, da bo povečal verjetnost, da izve več o obiskovalki. »Torej hm… Mi lahko vsaj poveš kako je izgledala? Taka poznavalka obiskovalcev, kot si ti, si je gotovo morala natačneje ogledati novega gosta v svoji krčmi.« ji je prijazno dejal, ter upal, da ji povrne voljo do pogovora z neprisiljenim komplimentom. Skoraj gotov je bil, da ga je obiskala tista vilinka brez imena, ki je spremljala njegovo odpravo vse do Farthen Dura. Ampak takoj ko se je krčmarica odločila, da ji je bil Frostimirjev kompliment všeč, ter da bo razkrila nekoliko več, je ugotovil, da se je bridko zmotil. Opis ni niti približno ustrezal grobi, starejši vilinki, ki je prestala že mnogotere bitke in se odločila za življenje v samoti, temveč mladi in svetlolasi vilinki, blagega in nežnega obraza, ter prikupnega glasu. Ampak, saj to je lahko samo ena oseba! Ravno tista vilinka, ki se mi je tako nežno nasmehnila med pregledom spomina. Zakaj pa bi ona mene iskala tu v krčmi? Res mi ni jasno, saj me sploh ne pozna, jaz pa prav tako ne nje. Čudno in zanimivo hkrati! Odločil se je, da jo poišče, če je še kje v bližini, zato se je brž zahvalil škratinji, ki mu je ravno opisovala vilinko, ter odhitel iz krčme.
Njegov val navdušenja, da bo spet videl svetlolaso vilinko je kmalu izginil. Že je imel v mislih, da je najbrž vilinka takoj za vogalom, ter da ga kje opazuje, ampak ko je prišel na cesto v Farthen Duru, je kmalu uvidel, da temu ni tako. Ceste so peljale dobesedno v vse smeri in nikakor si ni mogel zamisliti, da bi lahko nekako vilinko našel. Nič, če bom samo tu sredi ceste stal, je nikakor ne bom našel. Prav tako najbrž ne, če ostanem v krčmi. Najboljše, da naredim en sprehod po mestu. Mogoče bom že našel kaj zanimivega, če ne že kar nje. Morem pogledati malo v škratje kovačije pa tudi kako vadbišče bi si tudi lahko pogledal, ko sem že tukaj. Si je mislil, ter se počasi odpravil na pot po Farthen Duru. Hodil je počasi, ter se vse čas toliko obračal okoli, ter si ogledoval arhitekturo, da si je skoraj vrat lomil. Bil je skoraj toliko navdušen nad mestom, kot škratje, ko so videli njega. Najbrž je bil eden prvih vilinov, kar so jih videli, prav tako pa je bil najbrž najvišji med njimi, kar se je še toliko bolj poznalo med tako drobnimi škrati. Kljub njihovi velikosti, so se mu zdeli nadvse zanimivi. Včasih so ga celo kaj povpraševali, ko se je toliko obračal okoli, ter mu ponudili informacije, kje lahko najde kako kovačijo ali kje lahko vidi druge bojevnike se uriti. Z njim so bili po večini povsem prijazni. Zaradi tega se je počutil zelo toplo sprejetega, skoraj tako, kot bi bil doma. Vstavil se je pri dveh kovačijah, ter si pogledal, škratje rokodelstvo. Opazil je dve zanimivi sekiri, ter eno veliko kladivo, ki so bili vsi na prodaj, pa bi si jih lahko omislil. Ampak sekiri sta bili celo nekoliko premajhni za njega. Bili sta mišljeni bolj za kakega škrata srednje rasti, ne pa za prevelikega vilina. Kladivo pa je imelo čisto drugačni problem. Čisto brez kakršnegakoli problema bi ga lahko vihtel v bitkah, ter z njim tolkel Urgale in Kulle, edini problem je bila njegova cena. Ko je slišal trgovca koliko hoče zanj, je padel skoraj skupaj. Še njegova hiša doma v vilinskemu gozdu ni bila toliko vredna, kot eno samo kladivo. Bilo je resda izjemno lepo, popolno uravnoteženo, na obeh straneh pa trdo kot sama stena Beorskega gorovja. Vrh tega pa še posebno okrašeno najbrž s kakimi redkimi kamni. Zanimivo pa je bilo videti trgovca, ki je izgledal osupel nad tem, da je bilo kladivo vilinu predrago. Najbrž je mislil, da se v vilinskemu gozdu vsi vilini kopamo v zlatu. Si je sam pri sebi dejal Frostimir, ter pohitel proti vadbiščem. Prišel je ravno pravi čas, da je videl nekaj manjših bitk, ampak kaj ko je bila ura že tako pozna, da so bili vsi na vadbišču že precej izmučeni, ter so komaj stali na nogah. Vseeno pa si je ogledal bitko med dvema zelo dobro izurjenima škratoma, ki sta pritegnila kar veliko množico gledalcev. Ko je gledal njun tepež, je uvidel da se škrati borijo čisto drugače kot vilini. Veliko večji poudarek imajo na moči, kot izgleda. Vilini vse damo v hitre reflekse, izmikanje napadom, pariranje, ter hitrim udarcem, ki nasprotnika le razorožijo, oziroma mogoče toliko poškodujejo, da ne more več nadaljevati borbe. Izgleda pa, da škrati hočejo ločiti glavo drug drugemu od telesa. Nebi bilo dobro, da bi eden teh udarcev mene zadel, pa čeprav s topo sekiro.
Počasi je izza svojega hrbta izvlekel bojno sekiro, ki jo je izmaknil Kullu na zadnji bitki po poti v Farthen Dur, in si jo natančneje ogledoval, medtem ko je počasi spet stopal proti krčmi, kjer bo še eno noč prenočil. Dan je izgledal čisto kratek, ampak kaj ko je imel toliko za videti po celotnem Farthen Duru! Prav nič mu ni bilo žal, da je tako zapravil cel dan, sploh pa ne, ko je za večerjo dobil spet en slasten zrezek. Tukaj pa se bom še zredil. Si je mislil, ko se je nasproti njega usedla neka druga krčmarica, ki je do tedaj še ni videl. »Počasi si boš mogel kakega služabnika omisliti gospod vilin. Že drugič si dobil obiske medtem ko te ni bilo doma. Saj bi jo napotila za teboj, ampak kaj ko nisem vedela v katero smer si odšel« mu je dejala, ter razložila, da ga je skrivnostna vilinka od prejšnjega dne že drugič danes iskala.
To pa more biti res nekaj pomembnega, da me išče, ter me ne pokliče po mislih, če je že tako dobra v magiji. Si je mislil sam pri sebi… Mogoče pa je kaj narobe…