Tekmovanja in natečaji

TEKMOVANJA:

Natečaj za naj zgodbo: Lik v sedanjosti
Trajanje: 7.1. 2012 - 5.2. 2012
Nagrada: 2000 zlatnikov
Zmagovalec: Kitchi

Natečaj za naj zgodbo: Zimska pravljica
Trajanje: 14. 1. 2013 - 18.3. 2013
Nagrada: 1500 zlatnikov
Zmagovalec: Ain Saiph

Pisni izzivi
Trajanje: 13.3. 2012 - 4.5. 2013
Nagrada: 2000 zlatnikov
Zmagovalec: Kitchi

Natečaj za naj mit: Mit o Wylin
Trajanje: 23.3. 2013 - 7.10. 2013
Nagrada: 3000 zlatnikov
Zmagovalec: Tronir

Natečaj za naj zgodbo: In živeli so srečno do konca svojih dni
Trajanje: 1.2. 2014 - 30.7 2015
Nagrada: 2500 zlatnikov
Zmagovalec: Luxtas

Natečaj: Najboljša zgodba za Valentinovo
Trajanje: 11.2. 2016 - 16.2. 2016
Nagrada: 4000 zlatnikov, Valentinovo darilce: Vrtnica
Zmagovalec: Tyr

Natečaj za naj zgodbo: Zaporedje nesrečnih dogodkov
Trajanje: 8.4. 2016 - 15.4. 2016
Nagrada: 2000 zlatnikov, Žalno pokrivalo
Zmagovalec: Eliseo

Natečaj za naj zgodbo: Aberon, 15. marec leta 8020 po stvarjenju
Trajanje: 20.7. 2016 - 12.8. 2016
Nagrada: 2500 zlatnikov, Dnevnik
Zmagovalec: Maeveneth

Praznični natečaj
Trajanje: 23.12. 2016 - 14.1. 2017
Nagrada: 3456 zlatnikov, Omela
Zmagovalec: Gliviel

Natečaj za naj zgodbo: Lik v sedanjosti
Avtor: Kitchi

Tronir se je nenadoma znašel sredi visokih stavb. „Kaj za ene demonske magije je sedaj to,“ mu je misel šinila skozi zavest. Proti njemu je z izjemno hitrostjo drvelo nekaj. Izgledalo je kot velika škatla, iz katere sta sijali dve močni, zaslepujoči luči. V zadnjem trenutku mu je uspelo odskočiti. Pristal je na pločniku, ter se skorajda zaletel v neko dekle. Le ta ga je prijela za roko, ter ga povprašala, ali bi rad zabave. Otresel se je je, ter odšel naprej. Ozrl se je za trenutek, ter opazil, kako si je s šminko drgnila po ustih. Zaklical je zanjo, ter jo vprašal, kaj je to. „Šminka,“ je odvrnila, ter se obrnila stran.
Tronir je stekel po mestu, ter iskal karkoli, bi ga spominjalo na prostor, kjer je bil prej. Vsekakor ne ta kraj z rohnečimi štirikolesnimi pošastmi. Tekel je na vso moč, ter obenem poskušal zaznati um kakšnega čarodeja. Nekje daleč je zaznaval nekoliko močnejši um, toda razen tistega je bilo mesto polno šibkih umov običajnih smrtnikov, ki niso niti najmanj poznali magije. „To mora biti ta, ki je odgovoren, da sem se znašel tukaj,“ je pomislil, ter stekel v smer, od koder je zaznaval ta um. Med tekom je na plano potegnil meč, ter tekel še močneje. Ena izmed štirikolesnih pošasti se je ustavila, iz nje pa sta stopila dva možakarja z nekakšnima črnima cevama, glede na to, da sta ju umerila proti njemu, je domneval, da je to nekakšno orožje, ter v trenutku spremenil smer, in že je poletel proti njima. Brez večjih preglavic je oba spravil na tla. Za zmajevega jezdeca preprosto nista bila kos. Ni si vzel dosti časa, da bi užival v tej manjši zmagi, marveč je takoj krenil naprej.
Končno je prišel do neke stavbe, iz katere je zaznaval magijo. Na stavbi je pisalo Jasnovidka Zvezdana. Vstopil je v stavbo, ter zaslišal poznan glas: „Čakala sem te.“

Natečaj za naj zgodbo: Zimska pravljica
Avtorica: Ain Saiph

Sneg tiho pada s puhastih belih oblakov in se nežno svetlika v soju mesečine. Tvoje dolge črne lase lovi mrzel, a rahel vetrc, se igra z njimi in spleta tanke mreže črnine, medtem ko ti mirno stopaš po tej neskončni belini. Bosa si in čutiš mraz, a ta te ne moti, ko prodira po tvojem telesu in sega vse do dna tvoje duše. Uživaš, ko se majhne snežinke topijo na tvojem obrazu, božajo te, kakor hrapave roke nežnega ljubimca. Hodiš z zaprtimi očmi, da bi vpila vsako čustvo, ki te preveva v tej sivi noči. Tihi cvilež se prikrade do tvojih zašiljenih ušes, zato obstaneš za trenutek in odpreš oči. V snegu je, pred tabo, bel kot puhasta odeja, ki ga prekriva, tako da ga sprva skorajda ne opaziš. Njegove oči so ledeno modre, skoraj bele, prav take kakršne so tvoje same in tiho ti vrača pogled. Ne premakne se. Z mislijo sežeš ponj in takrat odskoči, da okoli frčijo snežinke. Počakaš trenutek, nato ponovno sežeš ponj in tokrat se ne upira, navadil se je tvoje prisotnosti in jo popolnoma sprejel. Pomaha z repom. Ti se nasmehneš. Tokrat tudi z roko sežeš ponj, da občutiš njegovo mehek, a moker kožuh pod svojimi premraženimi prsti in nenadoma ti je topleje. Ko se z obema rokama se sprehodiš skozi njegovo dlako vidiš, da se ti popolnoma prepusti in ti zaupa, prek miselne vezi pa začutiš ugodje in tisto spokojno vrsto sreče. Počepneš in ga vzameš v roke, on pa svojo glavo nasloni na tvoje prsi, ko plešeš skozi sneg, da se snežinke vrtinčijo za teboj. Ob debelem deblu razkošnega golega drevesa počepneš, psa odložiš na tla ter se še sama zviješ ob hrapavo deblo, ki ti nudi zavetje. Obraz položiš na puhasto belo mehkobo, malo kepo dlake pa stisneš tesno k sebi, da tiho javkne in te skoraj očitajoče pogleda. Ko zapreš oči, presenečeno ugotoviš, da te preveva toplina, celo tvoje premrzle noge so ogrete in mrzlote snega pod seboj sploh ne čutiš. Drug drugega grejeta s toploto svojih src. Zaspiš, po tolikih letih samote srečna, saj veš da bosta skupaj dočakala jutro.

Pisni izzivi
Avtor: Kitchi

5 let sem taval po svetu. Iskal sem marsikaj, toda bolj kot vse drugo, sem iskal knjigo. To ni bila nikakršna običajna knjiga. To je bila knjiga, v kateri je bila zapisana prihodnost nekega človeka. Mene. Sedaj sem knjigo našel. A je ne upam prebrati. Če jo preberem, lahko to pomeni smrt, obup, ali pa morda življenje in srečo. Toda tega nikoli ne bom vedel. Ker je nočem prebrati. Sedaj ko sem jo našel, je ne bo prebral niti nihče drug.
Sem Vladimir Nevihtnik in sem čarodej. In ne zgolj katerikoli izmed teh novodobnih čarodejev, ki se potikajo po svetu, ter si služijo denar s poceni triki. Ne, jaz sem popolnoma prav, pravcat čarodej. Toda nisem zgolj čarodej. Oh ne, sem mnogo več. Toda pustimo to sedaj ob strani. Sedaj, vam bom povedal zgodbo o knjigi, ki sem jo našel.
Kot sem že povedal, sem to knjigo iskal zelo dolgo. Pet let. Zakaj ta knjiga sploh obstaja je težko vprašanje, na katerega odgovor sicer poznam, a ga vi ne bi razumeli. Ko sem to knjigo iskal, sem prepotoval praktično ves svet. Bil sem v Evropi, Aziji, Afriki, obeh Amerikah, celo v Avstraliji. Morda se sedaj sprašujete, v čem je smisel iskanja knjige, če je ne nameravam prebrati. Smisel je v tem, da je ne bi prebrali drugi, da ne bi vedeli, kaj se bo dogajalo v mojem življenju. Če je že niso. Nekdo jo je v tem času skoraj gotovo prebral.
Na knjigo sem končno naletel na Madagaskarju. Kako je prišla tja? Očitno je tam živel človek, ki jo je napisal. Kako je prišel do poznavanja moje prihodnosti? Preprosto. Zvezde. V zvezdah se da vse prebrati. Zakaj je moje življenje zapisano v zvezdah? Življenje vsakogar je zapisano v zvezdah. Če ga veš razbrati. Danes vidite mnogo šarlatanov, ki govorijo o zvezdah, in o stvareh zapisanih v njih. Ti ljudje tega največkrat ne vedo razbrati. Toda nekateri ljudje, pa naj so še tako redki, imajo dostop do tega znanja.
Knjigo sem našel v majhnem antikvariatu. No, saj na Madagaskarju ni velikih antikvariatov. Trgovec je hotel zanjo cele 3 milijone ariarov. Človek je videl zgolj denar. Knjiga je bila pri njem, to sem izvedel po malce povpraševanja, že 30 let, a je kljub temu, da je bilo očitno, da pretiranega zanimanja zanjo ni, zahteval toliko denarja. Denar sicer praviloma ni problem, toda kar je pretiravanje je pa pač pretiravanje. Ko je videl, da sem že odštel toliko denarja, si je nenadoma premislil, ter ceno postavil na 5 milijonov. V tem trenutku mi je prekipelo. Čeprav sem čarodej, in praviloma ne rabim borilnih veščin z raznim orožjem, sem se jih v življenju mnogo naučil. Čarodeji živimo zelo dolgo in v tem času se lahko naučimo mnogo stvari. Zagrabil sem trgovca in ga vrgel v steno. V naslednjem trenutku, sem na njegov vrat prislonil nož. “Če si rekel, tri milijone, dobiš tri milijone, če hočeš več, dobiš srečanje z eno izmed mojih dobrih prijateljic. S smrtjo.” Izbral je življenje. Ko sem odhajal iz antikvariata, se je zaslišal pok. Trgovec me je ustrelil. Zgrešil je srce, zgrešil glavo, zgrešil vse vitalne organe. Toda bolelo je vseeno. Počasi in z veliko bolečino sem se obrnil. Vprašal sem ga zakaj je to storil.
“Ker boš ubil mojega sina.”
“Torej si prebral knjigo?” Prikimal je, sam sem pa nadaljeval: “V tej knjigi ni prostora za spremembe. Lahko me ustreliš kolikokrat hočeš, če je zapisano, da bo tvoj sin umrl od moje roke, se bo to tudi zgodilo.”
S preprostim urokom sem iz sebe izvlekel kroglo, ter si zacelil rane. Na hitro sem okrog sebe še vzpostavil ščit. Če bi me slučajno hotel ustreliti še enkrat. Tega ni storil. Zgolj sesedel se je na tla, ter jokal. Morda sem bil prekrut, toda konec koncev si je bil sam kriv. Ne bi smel prebrati knjige. Poznavanje prihodnosti je težko breme. Obrnil sem se, ter ga vprašal, če je še kdo prebral knjigo. Ničesar mi ni odgovoril. Odšel sem.
Tisti dan, ko sem zapuščal mesto, se je pred mojim avtom znašla žoga. Zavrl sem, a prepočasi. Zbil sem nekega fanta. Domnevam, da je bil sin trgovca. Trgovec morda le ni videl zgolj denarja, morda je videl zgolj družino. Morda sploh ni bil tako ozkogled, kot sem sprva pomislil da je. Toda na koncu je bilo nekaj gotovo. Prebral je knjigo.
Sedaj, ko to pripovedujem, vidim, da je ta trgovec tukaj. Kaj se bo zgodilo sedaj, on že ve. Prebral je knjigo. Jaz je nisem. Morda je prišel iskat maščevanje. Morda mu bo celo uspelo. A trenutno me to ne zanima. Zanima me zgolj, zakaj sem sam za knjigo izvedel pred 5 leti, če jo je trgovec imel 30 let. Je morda še mnogo starejša? Je šla skozi roke mnogih ljudi? Koliko ljudi ve, kaj se bo zgodilo?
Morda je zgolj ta trgovec. V tem primeru bom storil nekaj popolnoma pričakovanega.

// Nebo se je nenadoma zmračilo, in v trgovca je udarila strela. Umrl je.

Vedel je, da bo umrl, a je kljub vsemu prišel za mano. V iskanju maščevanja? Kdo bi vedel. Pogreb bo čez tri dni. A mene tam ne bo. Iskal bom odgovore.


“We have lingered in the chambers of the sea
By sea-girls wreathed with seaweed red and brown
Till human voices wake us... and we drown.”
- T. S. Eliot

Dokler se ne zbudimo; in umremo. Življenje so navsezadnje zgolj sanje. Želim da pomislite, a je kadarkoli kaj resničnega v sanjah, ko se iz njih zbudite. Ne? A je torej življenje resnično, ali so zgolj sanje? Zakaj sem torej še sploh tukaj? Zmeraj sem užival življenje, hodil po zabavah, delal v službi, ki me je veselila, zmeraj sem bil srečen. Toda, stvari se spreminjajo, službe sem se naveličal, naveličal sem se zabav, naveličal sem se vsega. Vse kar mi je ostalo je tale meč. In z njim si bom vzel življenje. Morda bo pa naslednji svet boljši, naslednja reinkarnacija boljša, naslednje karkoli boljše. Katerakoli religija pač ima prav. Če pa ne bo nič sledilo temu življenju, bo pa itak v vsakem primeru boljše. Odločil sem se, da bom danes stopil na trg, ter se pokončal. S tem mečem. Če mi ga uspe spraviti do tja. Včasih je bilo vse lažje, pomnim še 20, 30 let nazaj, ko smo imeli drugačno vladavino, naj bi bila demokracija, a to ni bila, a vsekakor je bilo boljše od policijske države, v kateri živimo sedaj.

***

Oh, ta služba, vedno bolj naporna. Včasih ni bilo toliko samomorov, danes moram vsak dan odpeljati vsaj tri trupla. Srečati vsaj tri vdove ali vdovce, otroke, starše. Vsaj tri, ponavadi več. Če bi vsaj država videla, da se vse to dogaja zaradi slabih ukrepov, ki so jih sprejeli. Toda njim je navsezadnje vseeno. To se ni spremenilo. To je že od začetka časov enako, in bo tako tudi ostalo. Vodilnim je zmerom vseeno za življenja drugih. Najraje bi verjetno izbrisali vse ostale, toda takrat bi ne imeli nikogar, ki bi jih hranil. Med njimi ne prihaja do samomorov. Dwyerjevega morda starejši še pomnijo, to je pa tudi to. Vedno več mrtvih, vedno manj rojstev, politiki ostajajo. Morda bi bilo bolje, da se jim pridružim. Ne politikom, bog ne daj. Mrtvim. Danes, na trgu. Nekje imam meč. Zadnje čase je to najbolj popularno orožje za pobijanje. Vse odkar je ta država uvedla strog nadzor nad strelnim orožjem. Vsaj ena stvar, ki so jo storili prav. Toda ena prava stvar ne odtehta vsega gorja, ki so ga povzročili z drugimi odločitvami.

***

Včasih sem imel sanje, vizijo. Prihodnost. Sedaj je nimam. Država mi je vzela vse. Iz preprostega razloga. Ker so se me bali. Politiki so se me bali, ker sem imel govore, in prepričal ljudi. Ljudje so mi sledili, kakor njim niso nikoli. Bali so se me, in so me dali odstraniti. V tako policijski državi ni nikoli bila težava odstraniti političnega nasprotnika. Še vedno pa imam nekoliko upanja. Uspelo mi je mobilizirati nekaj ljudi. Danes bomo zavzeli trg. Vzeli ga bomo policiji in nagovorili ljudstvo. Če obstaja volja, je možno ustvariti novo prihodnost v še tako zaprti državi. In nam bo uspelo.


“So man cried, but with God’s voice.
And God bled, but with man’s blood.”

- Ted Hughes

Prihajam na trg. Meč imam skrit znotraj jakne. Nočem umreti doma, na skritem, hočem da me ljudje vidijo ko umiram. Hočem, da ljudje spoznajo, da ni vse tako preprosto. Hočem poslati sporočilo. Kakšno sporočilo pa še sam ne vem. Politično? Nikoli nisem bil za politiko. Kulturno? Nikoli nisem bil kulturnik. Vse kar sem bil - običajen zemljan s službo. In dokaj uspešno zapravljal ta denar, toda nikoli več. Vedno sem se držal pozitivne ničle. Užival sem svoj čas, a to ni to. Morda sem imel preveč časa. Morda je bilo včasih boljše, pa ne v časih naših očetov, ampak še prej. Do nekega leta si hodil v šolo, in doma pomagal, nakar si šel v vojsko, kjer si imel urejen urnik, da je bilo prostega časa bolj malo, nakar si šel domov in si delal, našel punco, delal še malo več, se morda poročil. Dandanes je preveč neurejeno vse skupaj. In zato imamo čas iskati nek smisel, ki ga na koncu itak ne najdemo, oziroma se ne sprijaznimo z njim, če ga najdemo. Navsezadnje, a imajo sanje smisel?

***

Prihajam na trg. Meč imam skrit znotraj jakne. Nočem umreti doma, na skritem, hočem da me ljudje vidijo ko umiram. Hočem, da ljudje spoznajo, da ni vse tako preprosto. Hočem poslati sporočilo. Sporočilo, da tako ne gre več naprej. Sporočilo, da morajo politiki pasti, kajti če ne bodo, se bodo ponavljale iste stvari. Znova in znova. Vedno se imajo ti naši politiki za bogove, že od nekdaj, toda, da smo prišli tako daleč, da so prav res nedotakljivi, in da so kakor bogovi v oziru, da se sploh ne zanimajo za smrtnike, to je pa preveč. Svetu je treba pokazati, da obstaja pot iz tega. Pa če je ta pot smrt, naj bo ta pot smrt. Tokrat moja, upajmo pa, da bo naslednja, od nekoga z vrha. Tudi oni so smrtniki.

***

Prihajam na trg. Neobrožen, toda obdan z mnogo bolj smrtonosnim orožjem. Mojimi privrženci, in mojimi besedami. Svet mora dobiti sporočilo. Sicer se ljudje zavedajo, da tako življenje ni vredno piškavega oreha, toda brez apela k uporu, se upor ne bo zgodil. In jaz sem poklican da to storim. Sprva sem bil prepričan, da mi bodo ljudje takoj sledili. Verjetno zato, ker sem si v prejšnjih letih, preden so mi vzeli vse, ustvaril kar zvesto publiko. Toda morda jih je prestrašilo, da sem sam bil ob vse. Toda ne, vsekakor se bo ljudstvo odzvalo mojim besedam. Morajo se, navsezadnje niso slepci,


“Rulers who neither see, nor feel, nor know,
But leech-like to their fainting country cling,
Till they drop, blind in blood, without a blow,-- ”

- P. B. Shelley

Oh, zanimive sanje so bile, to moje življenje. A vsake sanje se enkrat končajo. In sedaj se končujejo moje. Na trgu sem. Na plano potegnem meč, in ga nastavim na svoje prsi. Skozi oblačila čutim njegov smrtni hlad. Sunem. Hlad meča se pomeša s toplino krvi. Prsti omagajo, noge omagajo, padem po tleh. V možganih se mi med umiranjem sprosti DMT, še poslednji trip pred smrtjo in vsekakor eden boljših. Zaprem oči, in že čez nekaj sekund, ki se mi zaradi DMTja zdijo kot večnost. me več ni na tem okrutnem svetu.

***

V življenju nisem izpolnil vseh dolžnosti do družbe. Upam, da jih bom s smrtjo. Vsaj politiki več ne bodo živeli na moj račun. Nekateri bi rekli, da se s tem zgolj izogibam dolžnostim do družbe, toda raje storim to, kot pa opravljam dolžnosti, ki najbolj množičnim članom družbe ne pomagajo prav nič. Nedaleč stran opazim nekoga, ki ima meč prislonjen na prsa. Očitno nisem edini, ki je izbral ta dan za smrt. Na njegovem obrazu je obup, toda kljub temu izžareva neko mirnost. Tudi sam prislonim meč na svoja prsi, ter se zabodem. Nekaj trenutkov še opazujem, kako mi s krvjo odteka življenje. Morda pa ideja o smrti, le ni bila tako dobra. Vid se mi zamegli, in čez nekaj trenutkov več ne vidim ničesar. Skušam odpreti oči, toda spoznam, da so odprta. Nato ne čutim ničesar več. Umrl sem.

***

Ko pridem na trg ne najdem tam običajne mirnosti. Očitno je nekomu uspelo narediti samomor med toliko ljudmi. In to ne enemu, marveč kar dvema. To precej dobro odraža stanje duha v tej družbi. Ljudem je vseeno za sočloveka. Obkrožen s svojimi zvestimi privrženci, ki delujejo kot osebni stražarji, se podam do neke nekoliko višje platforme, na stopnice pred neko stavbo, in ogovorim ljudstvo. Nekateri poslušajo drugi ne, toda ne govorim dolgo, kajti kaj kmalu so tukaj policisti. Verjetno niso prišli zaradi mene, ampak zaradi samomorilcev, toda kljub vsemu, se sedaj osredotočijo name. Človek tu več ne sme izraziti svojega mnenja. Ne sme nagovarjati ljudi. Napadejo me, in grem v zapor. Toda že čez nekaj tednov bom spet zunaj. Ne morejo me utišati, dokler me ne ubijejo.

"Lasciate ogne speranza, voi ch'entrate"
- Dante Alighieri

Prišel sem iz zapora, kamor so me poslali na tisti turoben dan, ko sem videl dve trupli še preden se je pokol sploh začel. Nato sem jih videl še več, ko so se moji privrženci spopadli s policisti. Nima smisla, da še naprej počnem to. Ljudje umirajo, in to ne ljudje, za katere bi želel, da umirajo. Umirajo nedolžni, umirajo revni, umirajo ubogi. Umirajo ljudje, ki me podpirajo. Morda me politiki res ne morejo utišati, toda lahko se utišam sam. Lačen sem. Odpravim se do trgovine. Vstopim. V njej zagledam enega izmed bolj vplivnih politikov. V meni se zbudi srd. Sveta jeza. Z bližnje police vzamem nož, ter ga zabodem. V trenutku so na meni njegovi stražarji. Pretepejo me. Krvavim. Toda krvavi tudi politik. Oba krvaviva, in oba umirava. Ko zaprem oči, se na moje ustnice prikrade nasmešek vedoč, da ne bom edini, ki bo danes umrl. Moja smrt ni bila zaman. Morda so me utišali za vedno, toda tudi moje dejanje bo ostalo za vedno. Morda bo že takoj vzpodbudilo ljudi k uporu, morda bo pa tlelo v njih kot žerjavica, dokler ne bo nekega dne prižgalo plamena.

Natečaj za naj mit: Mit o Wylin
Avtor: Tronir

Tiho rezgetanje konj je rezalo skozi spečo pokrajino, pokrito s temnim plaščom noči. To in svetoba, ki jo je oddajal zakurjeni taborni ogenj. Bitja širokih ramen in bokov so s kopiti, spodvitimi pod svojim trupom, spala na rjavkasti zemlji. Zgolj eden izmed bikov je z enim očesom opazoval trojico ljudi, ki se je grela ter komunicirala v njemu neznanemu jeziku. "Še dva dni pa bomo prišli domov." Najmlajši izmed jezdecev, čigar koža je bila proti ostali dvojici še najbolj gladka ter lasje najbolj gosti, a obenem tudi svetle barve, je navdušeno opazoval svoja sopotnika. Arnstein je bil poprvikrat na odpravi zaradi česar je tudi posedoval toliko zagnanosti, ki je pri starejših dveh z leti že splahnela. Kar ni in ni mogel utihniti. "Vesta kaj, jaz ne mislim prenašati tišine nenehno." Čeravno je moški v srednjih letih še pokazal kanček zanimanja za gobezdanje pa najstarejši kmet ni premaknil svoje zakoreninjene pozornosti niti za najtanjši las. "Sta za zgodbo, ki nam bo pomagala prebiti ure?" Odziva ni, kar pa ni pomenilo, da je Arnestein vzel kakor nestrinjanje. Nasprotno. "Torej." Odkašljal se je in spil požirek iz čutare, da je omočil usta.
"Mnogokrat se kakšen gostilničar odloči, da si bo razširil krog gostov ter napravil reklamo za svojo krčmo s pivkim tekmovanjem. Čeravno takšna poteza pusti kar dobro luknjo v mošnjičku ter sprazni, če ne celo razbije kar nekaj sodov se nato govori o tej gostilni še kakšen mesec, morda dva po vsej bližnji okolici. Pijančki so veseli, lastnik pa ravno tako saj se mu izgubljeno kaj hitro povrne z obrestmi. Vendar pa se takih dogodkov radi udeležijo tudi tisti, ki se drugače težje pomešajo med nas, navadne ljudi. Tako sem nekoč, ko smo s kolegi ravno praznovali neko nepomembnost v gostilni, ko se je nek bard odločil pripovedat zgodbo. Enega izmed tekmovanj, ki sem jih opisoval malo višje zgoraj, v ne vem več ali pokrajini pod cesarstvom ali uporniki, naj bi namreč obiskala skrivnostna oseba, še nikdar videna v tistih krajih. Glasovi so znižali in pogledi so sumničavo gledali proti prišleku. Kdo bi bil to? Vendar pa je nova merica alkohola preusmerila pozornost in kmalu se je glasno veselje vrnilo. Pivci, vajeni težkih vek ter praznenja želodca, so ležali vsepovsod po tleh in glasno žagali skozi svoje sanje. nekaj trdovratnih borcev se je še borilo za naslov zmagovalca in ja, prav je kapnilo, med njimi tudi neznani prišlek s kapuco čez obraz. Vsi so se že majali zgolj to bitje je še kar trdno sedelo na svojem stolu. Obraza se nihče ne more spomniti kakor, da bi bila posredi kakšna višja sila. Še celo krčmar, ki je bil od vseh prisotnih še najbolj trezen, si ni mogel vtisniti v spomin nič drugega kakor zgolj rdečkastega pramena las, ki je med enim izmed nagibanj prilezel izpod kapuce. Še zadnji izmed mož, velikih kakor medved, je bil premagan ter je bil prisiljen priznati premoč bolj treznemu. Rdeči pramen, kakor so kasneje domačini poimenovali neznanega pivca, pa se je brez najmanjšega majanja v svojem premikanju dvignil, pobral namesto nagrade vrček za spomin ter stopil v hlad noči. Šele kasneje, ko so se vsi že streznili, so pričele krožiti naokrog govorice, da ni šlo za nikogar drugega kakor samo zmajsko jahačico Wylin. Je bilo res? Je sama priznala udeležbo? Ali je šlo zgolj še za eno samo dobro postavljeno reklamo?" Zamigal je s prsti kakor da bi strašil otroke po zraku, ki ga je osvetljeval še komaj živ ogenj.

Skupina se je premaknila bližje domu. Dan je bil naporen saj živina nikakor ni hotela slediti navodilom. Marsikdaj je konj nastradal, ko ga je jezdec spodbodel močneje kakor bi bilo potrebno zgolj zato, da ne bi katera izmed živali ušla. Vendar pa se je stanje proti večeru umirilo in čeravno se je zaradi tega potovanje podaljšalo za en dan so vsa bitja zvečer ponovno počivala. Zvezd ni bilo mogoče videti toliko kakor prejšnje dni saj se je po nebu podilo nekaj oblakov, ki so bele pike skrivali pred pogledi. Spet je ogenj lizal zrak in se je trojica gnetla okrog le tega, da bi se naužila toplote. Besede so spet v največji meri prihajale iz ust najmlajšega, ki nikakor ni dal miru s svojimi zgodbami. Težil in težil je dokler ni kmet srednjih let privolil v pripovedovanje. Brage si je kakor govorec prejnšnjega večera odprl čutaro in spil iz nje požirek. Vendar ne vode vendar žganja, ki bi nevajenim iz oči spustil kapljico ali dve. "Sam sem slišal veliko bolj častno pripoved." Tihi glas je pričel govoriti. "Nekoč naj bi nekaj upornikov poskušalo zbežati iz nekega cesarskega mesta saj je nekdo izdal njihovo gverilsko pridobivanje na svojo stran vojakom. Iz smrtonosnega objema obzidja se jim je uspelo izviti z manjšimi poškodbami in še te so nastale zaradi padca. Vse je kazalo že na to, da se jim je nasmehnil sreča in so jih bogovi vzeli pod svoje okrilje. Vendar pa so proti večeru, ko je naselje že izginilo za hribi ter drevesi, zaslišali zvoke trobente, ki je kakor kosa same smrti rezala po bobničih. Pot se jim je pričel nabirati na čelah in hitro so pograbili svoje reči ter se pognali v tek. Mišice so jih bolele vendar se niso vdali saj se je šlo za njihova življenja. Kljub trudu pa se je glasbilom pogube pridružil še vedno močnejši pasji lajež, ki je grozil s prihajajočimi čekani. Nesrečnik, ki je med begom že doživel manjšo nezgodo, je sedaj ponovno prišel v navzkrižje interesov z lastno srečo. Nerodna podlaga in napačen korak pa si je zvil gleženj. Ker niso želeli pustiti svojega tovariša na nemilost zasledovalcev se je skupina obrnila in poprijela za uborno orožje, ki ga je posedovala. Čeravno je bilo dejanje povsem brezupno in neumno se niso nameravali kar mirno predati. Ne, raje so dali svoj zadnji dih za boj in pri tem po možnosti ustavili še srce katerega izmed sovražnikov. Zmolili so tako že za hitri konec in v daljavi celo ugledali konjenike ter pse pred njimi, ki so kakor morilsko rezilo proti vratu obtoženega hiteli proti njim. Tedaj pa je skozi jasno nebo zagrmelo rjovenje in kopitarji so se, čeravno vajeni najverjetneje bojnega trušča, povzpeli na zadnje noge. Cucki so spodvili repe in se razbežali vsak na svoj konec ne meneč se za klice lastnikov. Eden izmed oblakov se je utrgal in iz njega je proti zemlji poletela gmota. Kar je sprva zgledalo kakor gora, ki je prišla z drugega sveta, je kmalu dobilo obliko. Krila, tace, še celo barvo lusk se je dalo razpoznati. Nobena izmed skupin ni vedela ali naj beži ali naj obstane kjer je. Kakor začaradni so stali vsi, z očmi uprtimi proti prihajajoči neznanki v enačbi. Kar bi moral biti enostavni lov na upornike se je razvilo v bežanje proti morda varnemu zavetju mesta, ko je nova nevarnost pograbila kapitana straža ter ga brez milosti ali napora raztrgala. Prizor ni bil prav nič prijetne in čeravno je bilo vse izvedeno nadvse brutalno je bilo rešenih kar nekaj življenje. No, če ne upoštevamo nesrečnega bojevnika. Sama jahačica je ubranila begunce, ki so si zgolj želeli boljšega življenja, pred bičem kralja. Rdeči lasje, ki plapolajo v vetru in širok nasmešek je še dolgo, dolgo bivalo v zgodbah o begu, ko so preživeli pripovedovali ter prepevali o Wylin ter njenem dejanju." Oblak je zakril mesec in če ne bi bilo ognja bi se tedaj zgrnila na trojico taka tema, da ne bi videli niti lastnega telesa.

Čeravno so se zadnji dan nad njih zgrinjali temni oblaki in so se pomikali naprej dokler je bilo to možno jim je ostala vseeno še ena noč za prespat na prostem. Vsi so bili slabe volje na ta dan, ko bi morali že spati doma v objemu žena. Namesto tega pa jim je grozila že nevihta in dež, ki bi jih dodobra premočil do kosti. Celo gostobesedni mladec je ta večer kar malo potihnil. Ko je že izgledalo, da bojo vso noč preživeli v spancu se je dvignil najstarejši izmed njih, Arngeir. Dregnil je v ogenj, da so po zraku poletele iskre. Kakor je zadnja izmed njih padla ter ugasnila je možakar zgubanega obraza že sedel nazaj na svojem mestu. V ozadju, v daljavi je strela razjasnila nebo brez zvezd, ko je pričel pripovedovati svojo zgodbo. "Nobena skrivnost ni, da Wylin rada pogledala v vrček. Bolj kot bi se pa spodobilo za jezdeca, pa naj bo na strani upornikov ali cesarstva. Je pa večja skrivnost, da se je skupaj s svojo prijateljico vdajal alkoholu tudi zmaj. Ni pojasnjeno kako se je taka zver nalila s toliko omamne substance, da se ji je poznalo. Če je jahačica po čem legendarna potlej je po tem, da prenese več pijače kakor katerokoli drugo bitje v vsej deželi in ne po svojih dobrih delih, če jih je bilo sploh kaj. V eni izmed svojih avantur, ko je ropala vrče od gostilne do gostilne, je naletela na prav posebno zalogo. Nek gostilničar je trdil, da je njegova pijača tako zelo močna, da bi še zmaja vrgla na hrbet. Pijanka je vzela besede preveč resno in resnično poklicala svojo pošast k sebi. Vnaprej je odkupila vso pijačo, ki je bila tako zelo reklamirana in zasebna veselica se je lahko pričela. Iz bližnjega hleva so prinesli korito, ki je služilo luskarju kakor vrček jahačici. Tekočina je tekla in tekla. Nihče ne pomni, da bi kdo kdaj moral toliko delati, da bi lahko postregel tako malemu številu, zgolj dvema. Sta pa bila ta dva zato zahtevna za dvajseterico. Sprva so gledalci opazovali, se veselili nad dogajanjem in polagali stave kaj se bo zgodilo. Vendar pa so se obrazi pričeli resniti, ko je izginjal sodček za sodčkom. Kam izginja ves alkohol? Kje so posledica? Magija ni bila navadnim ljudem nikoli všeč saj je veliko preveč tuja, ne s tega sveta. In tukaj je očitno moralo biti vsaj nekaj te posredi. Kako bi si drugače zdrava pamet lahko razlagala videno? V koritu je že skorajda zevala luknja tako zelo je hrapavi jezik zveri požrešno drgnil ob les. Še gostilničar je dognal, da bo moral kar krepo požreti slino saj ni prav nič kazalo, da bi njegove besede kaj držale. Končno se je odprl še zadnji sod. Dvojica se je že rahlo majala, to se je lahko videlo, vendar pa ni obupala. Ni minilo nekaj minut, ko je zmanjkalo tekočine. Z izzivalnim pogledom je Wylin s prstom ujela poslednjo kapljico ter jo zapeljivo, kakor znajo to le čarovnice, ponesla v usta. Jezik je zlobno použil darilce. Telo se je dvignilo in priče so prisegale, da je bilo mogoče tedaj slišati zlobno hehetanje. Vsem je bilo zaukazano, da se vrnejo v svoje domove in niti enega ni bilo, ki bi si drznil ugovarjati opiti jahačici. Čeravno je krčmar modeloval za milost, ponujal vse svoje imetje in še v nekem trenutku celo lastno ženo mu ni bilo pomoči pred zahtevo, ki jo je postavila požrešnica. Naslednjega dne, ko so se prvi pivci upali vrniti v prostor, so našli nesrečnika, ko se je pozibaval v kotu. Zblazel je in vse, kar je ponavljal je bilo nekaj o groznih očeh, ki so skrivale demona. Posel je kmalu propadel in prostor je bil v neki naravni nesreči porušen. Lastnika ni nihče več videl od takrat čeprav je bojda mogoče sem ter tja na prostoru, kjer je nekoč stala gostilna, še slišati otožno jokanje in moledovanje za milost. Redki naj bi celo videli duha, ki naj bi bila nadvse podoben izginulemu čeravno naj bi imel obraz skrčen v grozni agoniji. Wylin od tedaj ni bilo več v tiste kraje in rdečelasci so postali v okoliških vaseh otroci demonov, ki so prodali lastne duše za nepredstavljive reči." Še črička ni bilo mogoče slišati, ko je starec zaključil s pripovedjo. Kakor cel čas govorjenja je o svetlobi ognja pritegnila oddaljena nevihta. Vendar pa je tokrat razkrila še kaj več kakor le pokrajino za sekundico ali dve. Za Arngeirjem se je namreč izrisala podoba bika v vsej svoji grozi. Pod morilskimi rogovi, debelimi za pest, se je odbijala svetloba skorajda ugaslega ognja v nezemljeskem lesku oči.

Natečaj za naj zgodbo: In živeli so srečno do konca svojih dni
Avtor: Luxtas

Dan nad Gil`eadom se je že prevešal v večer, ko se je Luxtas odpravil iz gostilne, v kateri je jedel kosilo, ki ga je seveda poplaknil z nekaj vrčki piva. Zaradi slednjih je bil njegov obraz, kolikor se ga je seveda videlo izpod brade, brkov ter košatih obrvi, rahlo rdečkaste barve, precej podobne barvi oblakov nad mestom, ki so se kopali v pojemajoči sončni svetlobi. Tako se je škrat, rahlo vesele volje, podal na mestne ulice v iskanju nove krčme ali bordela, pred katero koli izmed dveh stvar bi ga škratje noge prej zanesle. Zamišljen v zelo globoke misli, in sicer kaj bo najprej naročil v krčmi, medico ali vrček piva, je zavil levo okoli ovinka in se na njegovo presenečenje zaletel v deklico, ki je kot posledica srečanja pristala na njeni zadnjici. To je Luxtasa privleklo iz sanjarjenja in takoj ko se je zavedel situacije je deklici ponudil roko ter se je začel opravičevati: "Joj, oprosti deklič, ni bilo namenom, nasledn.." A deklica škratu ni pustila dokončati tega kar je ta nameraval povedati, z zamahom roke butnila ponujeno škratovo roko stran, se sama postavila na noge in začela z kričečim glasom nadirati Luxtasa: "KAKO SI NAM DRZNEŠ TO STORITI, TI NEOLIKANI PRITLIKAVEC!" Ker zaradi presenečenja škrat ni imel nobenega odgovora, je med tem ko se je odločal kako odreagirati, z nadaljnim opravičevanjem ali z smehom, je dekle nadaljevalo, tokrat z malce bolj umirjenim in vzvišenim glasom: "naše telo je delikatno kakor rododendronov cvet, lahko bi nas poškodoval ti ničvredni stvor. Ali sploh veš kdo stoji pred tvojimi ubogimi očmi?! Za tako žalitev našega visočanstva bi te lahko dali usmrtiti veš!" Luxtas je bil iz trenutka v trenutek bolj zmeden.. ta človeški mladič, ki je visok kakor jaz kriči name... pravi da je kraljevega porekla.. saj nisem spil več kakor mislim in se mi vse to le sanja ne? Ne, Ne mislim da je to precej realno, moje sanje so veliko bolj zabavne kot to, nisem pa prepričan glede resnice tega kar je deklič rekel. Po nekaj trenutkih tišine in dekličinega strmenja v škratov bradati obraz, se je Luxtas le prišel nazaj do besed: "Glejte vaša rodendrondskost, rekel sem ti oprosti, sedaj pa če bi mi oprostila, moram najti najbližjo krčmo, tako, da se tukaj od tebe poslavljam." Ne da bi počakal na odgovor je škrat obšel deklico mimo njenega ramena in z pospešenimi koraki pohitel naprej po ulici ne meneč se za grožnje, ki so iz dekličinih ust letele proti njemu in njegovih starših, sorodnikih, bodočih otrocih, znancih in spisek bi se lahko nadaljeval a se je škrat škrat na srečo dovolj oddaljil, da je bilo njeno kričanje že nerazumljivo. Tako je Luxtas naprej iskal krčmo in se vsakih nekaj trenutkov vprašal ali se je to res zgodilo ter se tej misli vsakič kratko nasmehnil. Ko je tako škrat hitel novi pijači naproti, se je vanj zaletela neka visoka z črnim ogrinjalom prekrita postava, ki je bila z dolgimi, hitrimi koraki, zgleda namenjena proti kričoči se deklici...

Natečaj: Najboljša zgodba za Valentinovo
Avtor: Tyr


Dekleti sta se spoznali v Du Weldenvardnu. Ptičje petje, nežen vetrc, zeleni vršički na iglavcih, rumeno sonce je toplo, a ne prevroče sijalo. Vse je bilo v čudovitem ravnovesju. Dan je bil kakor pesem. Poln harmonije in usklajenosti. To je bil dan, ko je Eliseo, vilinka, ki ni živela vilinskega življenja spoznala dekle, ki ji je seglo do srca. Lasje tega dekleta so se v neverjetnih, simetrično skoraj popolnih rjavih kodrih spuščali po elegantnem hrbtu. Rjava barva je bila polna, čudovita, kakor z soncem obsijano deblo drevesa. Njen obraz, morda običajen, ampak prav zato tako čudovit, saj je Eliseo, ki je živela med vilini neprenehoma zrla v tako popolne obraze, da se jih je naveličala. In oči… tako intenzivno zelene, kakor zelena luč na semaforju, so se kar bliskale izpod skoraj preveč simetrično usločenih obrvi. Eliseo se je to dekle vtisnilo v spomin in v srce. In kako je hodila… z belim volkom ob eni in z belim žrebcem ob drugi strani. Kakšna bojevnica! In nato sta skupaj jezdili, galopirali, se smejali, preživljali noči in Eliseo ne bi mogla biti srečnejša. Imela je čudovito prijateljico.

Nekega dne, sta sedeli v krčmi in vilinka je pogledala svojo nepopolno-popolno sopotnico.
»…nekaj ti moram priznati. Nikjer še nisem videla lepših oči.« je dejala nežno. Prvič v življenju jo je bilo sram. Kako bo Neli sprejela to pohvalo? A dekle se je zazrlo v vilinko. »Nikjer nisem videla las, ki bi bili bolj podobni ognju.« je ta dejala z žarom v zelenih očeh. »Oh Neli! Nikdar nisem videla dekleta, z tako povezanim gibanjem in z toliko elegance.« je rekla, se nagnila naprej in naslonila komolce na mizo. »In ti? Tvoje obline so… nimam besed. Uau.« še Neli se je naslonila na komolce. Z obrazi sta bili čisto skupaj. Še kakšnih pet ur sta si dekleti izmenjevali pohvale in komplimente. In ni ga bilo pridevnika, ki ga Eliseo ne bi uporabila za opis svoje sopotnice in ni ga bilo stoka, ki ga Neli ne bi dahnila med hvaljenjem vilinke.
»mislim, mislim, da te ljubim.« je nazadnje izdavila Neli, z solzami v očeh. Končno je spoznala, zakaj je bilo toliko bridkosti v njej. Nikoli ni namreč vedela, da jo privlačijo ženske! »in jaz, jaz zagotovo ljubim tebe.« je dahnila Eliseo in približala ustnice k Neli. Nato sta se poljubili. V poljubu je bilo vse. Ljubezen, bridkost, vdanost, upanje, želje, hrepenenje. Takrat pa se je nekaj vlažnega dotaknilo Nelinega lica. »Eliseo, ti porednica!« se je zahihitala in odmaknila, takrat pa je videla krčmarja, ki je z mokro krpo skušal pobrisati mizo. »Dekleti, čas je da se spokata. Tu ne trpimo istospolnih parov!« je rekel sitno, z mokro krpo plosknil še vilinko po licu in spet začel zagreto brisati mizo. Dekleti sta se ogorčeno pobrali iz krčme. Nekako je ves žar izginil, Neli pa je ugotovila, da istospolna usmerjenost prinaša preveč komplikacij.

EDIT: Po odhodu deklet iz krčme, se je iz temnega kota zaslišalo hihitanje. Tyr, ki se je naslajal nad lezbičnim združevanjem je bil že čisto zagret. "To pa je blo kul!" si je šepnil in globoko vdihnil, da bi umiril svoje razburjenje.

Natečaj za naj zgodbo: Zaporedje nesrečnih dogodkov
Avtorica: Eliseo

Hladna, vlažna noč. Tišina objema pomol kot davno izgubljena ljubimka in morje se oglaša še posebej vabljivo, valovi drsijo proti obali z eleganco same vilinske kraljice in luna… luna se nasmiha, in v njenem nasmehu je nekaj zloveščega. Prvi sončni žarki pobožajo obzorje, ob pomol zadene majhen čolnič, mir v jutro prevešajoče noči pa prav groteskno pretrga smrad po ravnokar nalovljenih ribah in pritajen šepet treh fantov. Mladi ribiči so in domov so pripeljali plen noči. Uspelo jim je. Ne bodo lačni. Vsaj danes ne.

Pogovarjajo se, ali, bolje rečeno, blebečejo. Da so slišali za neke ruševine globoko v Hadaraški puščavi, pravijo, in da nihče razen njih samih ni dovolj pogumen, da bi jih raziskal. Da bodo šli sami, pravijo. Da bodo domov prinesli zaklad, ki se zagotovo skrivam tam notri, naivno trdijo. »Bedaki.« Zdrznejo se – starca, sedečega na pomolu le nekaj metrov stran od njih prej niso opazili, zdaj pa jih je pozval iznenada in direktno. Njegov obraz so same gube in njegove oči vodene, brada dolga, osivela, prav tako lasje. Vsaj tisti, ki so še ostali na njegovi ostareli glavi. Zares izgleda star – starejši od časa samega. Na njem je nekaj nedopustnega in trdega. Bil je to mož ki je umrl že zdavnaj, njegovo telo pa je bila le še šibka lupina izsušeni duši. Spregovori. Njegove besede so presunljivo mogočne. Ribiči poslušajo. Nočejo, a se jim zdi, da morajo.

»Naj vam prihranim neprijetno potovanje in poslavljanje od svojih domačih – pa vse prazne obljube, da se boste vrnili domov, bogatejši kot kadarkoli prej. Vidite tiste kamne tam? Privežite si jih na noge in skočite s pomola. Ne boste preživeli - prav tako kot boste pogubljeni tudi v trenutku, ko prestopite prag ruševin.« Zmaje z glavo. Za trenutek zapre oči, jih nato spet odpre in ugotovi, da ga fantje poslušajo odprtih ust, zadržujoč zrak, kot da jih starec pripoveduje najbolj razburljivo pripoved, kar so jo kadarkoli slišali. In morda so imeli prav. »Slišal sem zgodbo o skupini popotnikov, ki so se podali tja, da bi rešili tiste, ki so jih ruševine že za vedno vzele za svoje. Bili so hrabri in srčni in prekleto bolj sposobni od vas, nespoštljivi pamži hobotničarski. Ne spomnim se njih imen, so pa zato njihovi zadnji trenutki vtisnjeni v moj spomin tako močno, da sem prepričan, da bi prej pozabil lastno ime kot pa njih. Brat in sestra, človeška mladiča so jima pravili – njega so razcefrali, razčetverili, umrl je hitro, imel je srečo. Njegova sestra? Skozi prsi si je potisnila svojo piratsko sabljo. Morda se temu z drugimi besedami reče, da človeku poči srce od žalosti. Tri mačkodlakinje so izdihnile zasute s kamenjem. Menda so poginile od lakote in se je še daleč od njih dolgo razlegalo obupano mjavkanje. In kričanje, seveda. Trije škratje. Pravijo, da škratje sami so kamen, in ti so postali prav to. Zdaj okameneli čakajo, za vse večne čase strmeč v srebrn kristal pred njimi. Tri rdečelaske. Njihovi lasje so prvi zacvrčali, ko so jih pogoltnili plameni, prav tako rdeči in strastni kot njihove neukrotljive duše. Dekle očarljivih oči in belolasa vilinka, prebodeni. Kri je iztekala iz njiju dokler je ni bilo toliko, da bi lahko napolnila vse struge, jezera in morja Alagaesiji, in dokler njuna obraza nista izgledala kot dve bledi, sneženi prikazni. Zmajeva jezdka, bojevnica. Zemlja se je stresla ko je, blodnjava od napora in bolečine, z zadnjimi izdihljaji kričala 'Svartr, svartr, svartr!'. Bila je mogočna, najmogočnejša. Vas tri bi strla, brez da bi vas sploh pogledala – a spodaj, v ruševinah…« Starec zdaj zmajuje z glavo. Je lahko nadaljeval?

Ne. Ne. Ne. Ne. Ne.

A je moral. Ni ga mogel zamolčati. Ne njega, nikoli.

»In tam je bil še en vilin. Belolas, bleščeč, prelep. Nazadnje so ga videli kako se je, ves oslabljen, ko so vsi drugi že obležali mrtvi, plazil po tleh do trupla mladega rjavolasca. Vsaj mislil je, da je bilo truplo – ko je opazil, da fant še diha, se je vilin nasmehnil in sreča je poblisnila njegovih očeh. Niti za trenutek ni pomišljal. Iz njegovih razpokanih, okrvavljenih ustnic je zdrsel urok, za katerega je že vnaprej vedel, da je premočan zanj, a to ga ni skrbelo. Njegovo izčrpano telo je omahnilo na fantovo in ta se je sedaj dokončno prebudil, globoko vdihnil in vztrepetal, ko se je zavedal, kako blizu mu je bil belolasi vilin. A spet se mu je stemnilo pred očmi v trenutku, ko je iz vilinovih ust zaslišal njegove zadnje besede: 'Eka astar ono'.«

Je to solza na starčevem licu? Iskri se v skrivnostni svetlobi jutranje zarje. »No. Tako sem vsaj slišal v zgodbah,« zaključi svojo pripoved ter zgubani obraz za mimobežen trenutek skrije v svoje dlani. Prekrite so z brazgotinami – cel je prekrit z brazgotinami. In njegovo srce ni prav nič drugačno.

Natečaj za naj zgodbo: Aberon, 15. marec leta 8020 po stvarjenju
Avtorica: Maeveneth

Saj bi otvorila ta zapis z »Dragi dnevnik«, pa se mi zdi skoraj nespodobno tako priliznjeno nagovarjati takle papirnat zvežčič, še posebej, ker omenjeni zvežčič ni ravno moj, temveč   ukraden    izposojen    za nedoločen čas  v uporabi s strani moje malenkosti. Dragi dnevnik. Komu sploh pride na misel takšna traparija? Višek otročje neumnosti, če mene vprašaš. Sploh pa bo nekoč, ko bom že zdavnaj zapisana v zgodovino kot najboljša vojaška poveljnica, kar jih je kdaj poznala Alagaësia, ta zapis verjetno razstavljen v vitrini kakega muzeja, in poveljniki, vredni svojega naziva, si res ne smejo privoščiti takšnih razneženosti, kot je naslavljanje lista papirja z »dragi«. Sicer pa je to postranskega pomena in že samo iz spoštovanja do morebitnega najditelja tega dnevnika bo verjetno najbolje, če začnem še enkrat lepo od začetka. Bolj sistematično. Da ne bo prevelike zmede.


Roka za trenutek obstane. Svetle oči v barvi mandlja zdrsnejo po sobici, nelagodno premerijo rjavkast madež na zavesi (neverjetno, kakšni pujsi znajo biti nekateri), nato pa obstanejo na veliki stenski uri. Dekle, ki sedi za mizo, zamišljeno pokima in že se ponovno zasliši škrabljanje peresa.


08.47
Sedim v podstrešni sobi, nahajajoči se v tretjem nadstropju meni neznanega poslopja. Kar takoj bi rada dodala, da  tega žal ne počnem prostovoljno. Ne, bila sem ugrabljena. JAZ, UGRABLJENA! In to brez kakršnega koli utemeljenega razloga. Vse, kar sem hotela, je bila skodelica mleka za lep začetek dneva. Drznem si trditi, da bi se vsi strinjali, da je to preprosta, skromna in nesebična želja. Ena sama skodelica. In sem jo tudi dobila, tega ne morem zanikati. Kako naj bi vedela, da je bila to zgolj brezsrčno in premeteno nastavljena past! Miroljubno pijem svoje mleko, pa me tisti slinasti in brezzobi človeški mladič preprosto zgrabi in me odvleče v hišo. Da bom zdaj njena mucka, je rekla, in da bova najboljši prijateljici, ampak naj bom kar tiho in počakam tule, da naju njena mama ne zasači. In potem me meni nič, tebi nič, zaklene sem gor. Saj bi se ji brez težav iztrgala, da ne bo pomote (čeprav me je nosila tako, da sem imela trebuh preščipnjen na dvoje in sem komaj dihala, kaj šele, da bi se premikala), ampak nad otrokom bi se bilo res nečastno znašati, in ubožica bi lahko še izkrvavela, če bi se je lotila s svojimi kremplji. Če bi se ji pa pokazala v svoji človeški podobi, bi lahko od šoka kar umrla, neizkušena in nevedna, kakršni so ponavadi osebki njene vrste pri teh letih. Tako sedaj čakam na pravo priložnost za pobeg. Alternativa bi bila kvečjemu skakanje skozi okno, ampak upoštevajoč dejstvo, da me je zaprla v tretje nadstropje, sem to možnost izločila. Še dobro, da sem v omari našla tale dnevnik, sicer bi bila verjetno jaz tista, ki bi v tej zgodbi umrla, in to od samega dolgčasa.

Pero negibno obvisi nad listom. Izza vrat se zaslišijo koraki, ki se počasi približujejo po škripajočem stopnišču navzgor. Mlado dekle previdno zapre zvezek ter ga skupaj s peresom in črnilnikom skrije v predal. Potem se pomembno vzravna in trenutek kasneje na njenem mestu že stoji nekoliko okrogla tigrasta muca. Ravno pravi čas, kajti čez kratek hip v sobo že pokuka majhna kodrasta glavica.

09.53
Slinasto bitje je ravnokar zaključilo svoj obisk. Prineslo je še več mleka in celo košček prekajenega mesa, tako da se ne morem ravno pritoževati. Kljub temu bi me lahko malo manjkrat poljubilo, moja dlaka je vsa zlepljena, pa se že lep čas umivam.

12.55
Bitje se nič več ne oglasi. Ljubezen pa taka, samo to bom rekla. Poleg tega tukaj ni ene same miši, tako da sem za malico morala loviti muhe. Nikoli ne bom razumela mačk, ki to počnejo, okus je bil izjemno nezadovoljiv.

13.38
Z zaskrbljenostjo opažam, da mi je cvilimili očitno pozabila nastaviti mačje stranišče.

15.05
Res bi mi prišlo prav kakšno stranišče!

15.48
Moja ječarka je bila spet tukaj. Mislim, da je bila malo jezna name, ker je soba smrdela in je morala čistiti. Tako je pihala name, da bi se je kakšna navadna pocestna mačka zagotovo ustrašila. Če bi ta punčara vedela, da bom postala pomembna poveljnica, si že ne bi upala tako govoriti z menoj. Potem je sicer končno prinesla nekaj, kar naj bi v prihodnje verjetno predstavljalo moje stranišče, ampak notri sploh ni bilo peska. Prihajam do zaključka, da so ljudje včasih grozljivo neizobražena bitja. V šolah bi nujno moral obstajati predmet Kako ločiti mačka od mačkodlaka in kako kar najbolje poskrbeti za mačkodlakovo udobje, če ste kljub temu dovolj neumni, da ga zamenjate za mačka in si ga poskusite prisvojiti.

17.08
Čas v ujetništvu nedvomno teče veliko počasneje. Gotovo nekje obstaja znanstvenik, ki to lahko dokaže.

19.03
Vedno temneje postaja. Videti je, da me nihče ne bo prišel rešit, pa tudi ta zapis postaja vedno bolj nezanimiv, tako da je očitno prišel čas za dejanja. Načrt je sledeč:
1. Človeški mladič zaspi.
2. Jaz odidem.

Ne bi smelo biti preveč težko. Ta dnevnik bom najbrž vrnila nazaj v omaro. Kraja bi mi bila pod častjo. Poleg tega sem prepričana, da ga bo ob pravem času že nekdo našel, morda celo moja nadebudna mlada gostiteljica. In morda se bo iz tega celo kaj koristnega naučila. V tem primeru verjetno ne bi bilo slabo, da ta zapis zaključim s kakšno poučno mačkodlakovsko modrostjo.

Zgodovino pišejo zmagovalci, ne poraženci.

Cilj opravičuje sredstva.

Homo homini lupus.

Mijau.

Natečaj za naj zgodbo: Praznični natečaj
Avtorica: Gliviel

Demonske luči v strastnem plesu

Sonce se še ni vzdignilo, ko jo je ponovno prebudilo tiho, grozljivo ječanje, ki je prihajalo iz globin njene graščine. Sprva ni vedela, kaj že tretji dan zapored pokonci počne tako zgodaj, nato pa so se dlake na njenih rokah počasi, čisto počasi, postavile pokonci in začutila je drget, ki se je širil po njenem okostju. Šele takrat se je zavedla škripanja, hladnega škripanja, ki je prihajal izpod nje.
Preplavila jo je nenavadna želja, da bi se čez glavo pokrila z mehko odejo, se skrila pred morebitno nevarnostjo, a opomnila se je, da mora ta šibki del sebe, tega neumnega otroka v sebi, prikriti, ga skriti pred radovednim očesom ostalih. Kot grofica se je morala obnašati primerno, biti je morala hladna, neobčutljiva. Pa čeprav je bila zgolj mlada vilinka, ki je pravkar izgubila starše in po njih podedovala plemiški naziv.
Bosi nogi je spustila na gladka kamnita tla, roki pa sta segli proti sveči, ki je nemo čakala na nočni omarici poleg z baldahinom prekrite postelje, in jo v drugem poizkusu prižgali – razsvetljujoč sobo z blago, a zanesljivo svetlobo je v prostor prinesla nekaj topline. Razgledala se je bila po sobi, iščoč vir zvoka, ki jo je priklical iz dežele sanj, iščoč tistega, ki si je drznil premotiti njen počitek. A soba je bila, z izjemo nekaj presušenih pajkov, prazna.
Od nekod se je nenadoma priplazil hladen vetrič in zaobjel njeno bledo telo; najprej ji je nežno obliznil desno lice, nato pa preko polnih, rdečih ustnic kot roka zdrsnil navzdol, preko dolgega vratu, se trenutek pomudil na njenih drobnih prsih in povzročil, da so ji izstopile bradavičke, preko bokov vse do mednožja, kjer se je igrivo, navihano zavrtinčil in nato odšel tako sunkovito, kot se je prikazal. Pustil jo je samo, vzburjeno; pregnal je še tisti najmanjši drobec strahu, ki se je poigraval v njej.
Zaječala. Želela je več, hrepenela je. Potrebovala je. Ne vedoč, kaj naj stori, se je zazrla v tiho, s snegom prekrito pokrajino, ki je bila zazibana v spanec. Z nežnim ukanjem se je v daljavi oglasila sova, volkovi so zatulili v polno luno. Šele tedaj je bila opazila, da je v graščini vse potihnilo, da je ječanje prenehalo. A želja v njej je bila zato le še večja. Za njo so bili dolgi meseci žalosti – potrebovala je nekaj, kar bi njene misli odvrnilo od misli na samoto.
In kot bi nekdo razumel to hrepenenje, kot bi nekdo vedel, kaj potrebuje, se je ponovno oglasilo ječanje. A tokrat to ni bilo hladno ječanje, ampak nežni klici polni strasti; glas jo je klical, vabil jo je in kot hipnotizirana se je, ne premišljujoč o posledicah, ki bi jih njena dejanja morebiti lahko imela, odpravila proti njemu. Ni vedela, kam gre, ni vedela, od kod glas prihaja, a vedela je, da mu mora slediti, vedela je, da jo bo pripeljal na kraj, kjer je morala biti, vedela je, preprosto vedela je, da ji bo nudil tisto, kar je potrebovala, pa čeprav še sama ni vedela, kaj je potrebovala.
Čas je zanjo izgubil pomen in ni vedela, kdaj je prispela tja dol, dol v temne, prašne grajske ječe, kjer že leta ni bil nihče zaprt. Navadno bi jo motila grozljivost prostorov, navdajala bi jo s strahom, a ne tokrat. V njej je bilo preveč strasti, preveč hrepenenja; poželenje je nadvladalo ostala čustva. Motile je niso niti srhljive drobne, pisane lučke, nedvomno plod črne magije, ki so v demonskem ritmu plesale med smrekovimi vejami, niti zelene veje s tankimi lističi in belimi semeni, ki so visele nad njim.


Stal je njej na sproti, noseč ničesar razen divjega nasmeška in svilenega rdečega traku, spletenega v veliko pentljo in zavezanega okoli vratu. Zasrbeli so jo prsti, preplavila jo je nezadržna želja, da bi trak odstranila, ga vrgla v umazan kot ječe, nato pa zakopala svoje dolge, tanke prste v njegove goste črne lase, preplavil jo je vzgib, da bi planila nanj in si ga prisvojila.
Take se ni poznala, ni poznala divjih, prvinskih čustev, ki so divjala v njej. A kljub vsemu so ji bila tako domača, tako prijetna, kot bi bila v njihovem naročju rojena in je nanje pozabila, sedaj pa je bila končno spet opomnjena, končno spet vrnjena v njihovo naročje. In oh kako je uživala v njih! Vsaka celica njenega telesa je kričala po še, kričala je po spustitvi zavor in res je bilo čustva z vsakim trenutkom težje nadzirati – ni jih več želela nadzirati.
Zazrla se je v njegove oči, oh, koliko teme, koliko zlobe je bilo v njih, in videla je vihar podobnih čustev, videla je demonsko željo, videla je … Oh ni več mogla gledati, ni več prenesla pogleda nanj in na njegove visoke ličnice, na njegovo visoko postavo, ožarjeno z milijoni pisanih lučk. Ni več prenesla njegovega poželjivega pogleda, ki jo je puščal golo, tako golo in ranljivo, a tako nepotešeno.
Prej dolgo prikovana na mestu sta se končno, najprej počasi, nato vedno hitreje, hitreje, premaknila, zletela sta drug proti drugemu in premagala nekaj metrsko razdaljo, ki ju je ločevala. Stegnila je roke proti svilenemu traku in ga grobo potegnila z njega; skoraj ga je že zabrisala v kot, ko ga je prevzel on in ji ga med strastnim poljubom zavezal preko oči. Svoje dolge, ostre nohte je zarila v njegov hrbet, čutila je njegovo kri, ki ji je stekla med prsti, in ga povlekla, divje potegnila bliže in nenadoma, morda s pomočjo magije, sta se zašla na tleh, zadihana in uročena, ujeta v brezkončen poljub strasti.
Ločevala ju je le še tanka plast njene bele spalne srajce, predstavljala je pregrado, edino ločnico med njima. Kmalu je tudi ta izginila, raztrgana je obležala v kotu, zapuščena in pozabljena. On ju je med čutnim raziskovanjem njene deviško mehke polti, prevalil in znašla se je pod njim - potreboval je nadvlado, prav tako kot je ona morala čutiti njegove roke, njegovo telo, kako se premika v njeni bližini, kako ji prinaša užitke, ki jih prej ni poznala.
Bil je grob, a bila je preveč zatopljena, da bi čutila, opazila dolge, globoke praske, ki so jih povzročali njegovi vedno daljši, vedno ostrejši nohti. Opazila ni niti njegovih zob, ki so se podaljševali in ostrili, ki so bili kmalu prekriti z njeno krvjo, s krvjo, ki je prihajala z ranic na njenih ustnicah, na njenem vratu. Bila je ujeta pod urokom strasti, preveč globoko pod njegovim demonskim ovojem, da bi opazila, v kaj se je spreminjal njen spremljevalec.
A tudi če bi opazila; ni bilo veliko, kar bi še lahko storila. Ni bila izučena v magiji, ni bila pripravljena na kaj takega …
Ko je po končani predigri prodrl vanjo so iz nje izginile še zadnje misli in zaječala je od ugodja, njene oči je prekrila koprena užitka in bila je, kot poprej, slepa za okolico. Njegove oči so rdeče zažarele in še nekajkrat je sunkovito, brez ritma pritisnil vanjo, z rokami držeč jo, da ne bi zdrsnila od naslade. Vzel je njeno nedolžnost, vzel si jo je celo, dvakrat, trikrat … Devetkrat si jo je vzel in jo nato, še zadnjič, a tokrat nežno, z občutkom, poljubil na ustnice. Tam, pod belo omelo. Še zadnjič.  
Našli so jo naslednjega jutra. Prekrito zgolj s krvjo, z večno strastjo na licih.