Selyna & Finavra

Naslov sporočila: Selyna & Finavra Sre Maj 14, 2008 7:02 am

.°Ime: Selyna Morduin Nemesis Lethenië Namerië
.°Leta: 351
.°Rasa: Vilinka - Zmajev jezdec
.°Vzdevek: Sely
.°Priimek: Elil' Nerin
.°Družina: Nihmedu

°Ime sina: Synar
°Rasa sina: polvilin
°Ime očeta: Finvara Karad
°Rasa očeta: Vilin
°Ime matere: Nie Selenia
°Rasa matere: Vilinka
°Imena bratov-sester: sestrica Sienna
°Sestrične: Gwyra, Wylin, Ain Saiph, Leassi, Lanei, Ester Clementina
°Krščenka: Kali

Zavezniki:

Znanci: Eäredien, Gelira, Gwyra, Maenic, Fallea, Lanei, Ester Clementina, Lyan, Dominos, Asturien Enailin, Delphine, Morskow, Allard, Saiaron Parawel, Mao, Duras, Nymeria, Tyr, Adrian, Helga, Alysto, Dimia
Prijatelji: Leassi, Sienna, Loki, Kali, Dominos
Najboljši prijatelji: Ain Saiph, Wylin

Simpatije: Avani
Ljubezni: Tronir

Učenci: Leassi, Tronir, Ester Clementina, Ankalime, Synar, Mao

Nasprotniki:

Tekmeci: Selyna nima tekmecev! Noben se ne more kosat z njo!
Škodoželjneži in zavistneži: Lanei, Ester Clementina (In večina preostale Alagaesije)
Sovražniki: Temni jezdec Tronir

Posestva:

Družinsko dedno posestvo: Selynino domovanje, Nadinel
Bivanjska posest: Selynino zemljišče, Obrobje Beorskega gorovja
Poletna pristava: Selynina poletna pristava, Ellesmera
Prodajalna: Selynina izdelovalnica lokov, Ellesmera

Zmaj Finnavra
Selyna & Finavra Rawr1

÷Ime:Finnavra
÷Leta: 315
÷Spol:Moški
÷Barva:Živo modra z določenimi predeli v srebrni.

÷Opis: Finnvara je sedaj že ogromen zmaj prelivajoče se temno modre a vendarle zelo žive barve, katerega rogovi se bleščijo v srebrnini. Srebrne so prav tako nežne, komaj opazne lise ali proge, podobne nekakšnim nenavadnim znamenjem, ki se pnejo preko vsega njegovega telesa. Po trebuhu je nekoliko vetlejše barve - a tako je pri vseh zmajih, saj je tam njihov luskinasti oklep najšibkejši.
÷Karakter: Finnvara je zelo podoben svojemu jezdecu. Je vihrav, nepredvidljiv ter ognjevit. Je pa tudi zelo brezčuten in celo krut, saj mu druga bitje ne pomenijo kaj veliko. Nenazadnje je zmaj. A do tistih, ki jih ima sam ali njegova jahačica rada je zmeraj nadvsem pozoren in nežen. Obožuje letenje, plavanje ter bojevanje a še najraje ima iskrive pogovore s Selyno.

Selyna & Finavra Loce-1

Kronika:

.°2008
Maj: Ellesmerski karneval, prihod, tekmovanje v lokostrelstvu (prestolna dvorana)
Junij: Ellesmerski karneval, lokostrelsko tekmovanje, ponovno snidenje z davno izgubljeno sestro Sienno (Prestolna dvorana)
Julij: Ellesmerski karneval, začetek romance z Avanijem (Eragonov trg)
Avgust: Ellesmerski karneval, izvalitev jajca, začetek uka z Leassi (Eragonov trg)
September: Prihod v Nadinel, prihod domov, nakup Saiev, urjenje Leassi (Selynino domovanje, Izdelovalnica lokov Aieadil)
Oktober: Urjenje Leassi (Selynino domovanje)
November: Potovanje v Ilio Feon, nadaljevanje uka z Leassi (Gostilna belih vod)

.°2009
Januar: Prihod v Ilio Feon, uk z Leassi (Gostilna belih vod)
Februar: Nadaljevanje uka (gostilna belih vod)
Marec: Priključitev iskanju jajc (gostilna belih vod)
April: Popotovanje z namenom poiskati izgubljeno jajce, začetek prve bitke za zmajevo jajce (Pot ob reki Edda, Cesta proti Gil'eadu )
Maj: Bitka za zmajevo jajce, zmaga svetlostrancev, temnostranska pridobitev jajca (Cesta proti Gil'eadu )

.°2010
Junij: Spoznanje Tronirja, nakup biča, dvorjenje Tronirja, ki ga sama jemlje kot otroka, razhod, pričetek pivskega tekmovanja, ponovno srečanje Tronirja, ponovno srečanje bivše učenke Leassi z njenim učencem, pijanska afera s Tronirjem, začetek razmerja, začetek Skupnega popotovanja (Okolica Bullridga, Asinalova trgovina, Zlata krogla, Melian -> Pr'muh, Malian->Gozdič->Obrobje)
Julij: Popotovanje po puščavi s Tronirjem, postanek v vasi puščavnikov (Sipine, Vas puščavnikov)
Avgust: Začetek urjenja Tronirja, nadaljevanje s popotovanjem, srečanje in boj z lovci na sužnje (Izvirček v oazi, Votlina)
September: Razhod s Tronirjem, Srečanje z Ankalime, nakup konja za Ankalime, nakup loka, spoznanje, da nosi otroka (Votlina, Agaetí breoal, Perinova konjarna, Izdelovalnica lokov Aieadil
Oktober: Začetek uka s Kali (Selynino domovanje)
December: Prihod sestrične Ain in Lokija na dvorec (Sprejemnica)

.°2011
Januar: Druženje s sestrično in njenim partnerjem (Sprejemnica)
Julij: Druženje z Ain in Lokijem, skupna večerja, rojstvo sina Synarja (Jedilnica, Selynina spalnica)
Avgust: Pričetek zabave ob rojstvu Synarja (Dnevni prostor), Urjenje Kali (Vrt), Pogovor z bivšo učenko in prijateljico Leassi in njeno poročanje o novem jezdecu na temni strani – Tronirju (Knjižnica)
September: Urjenje učenke Kali (Knjižnica)
December: Zaključek urjenja, priprave na novo popotovanje po deželah po dolgih 10 letih. (Knjižnica)

.°2012
Januar: Prihod v Ellesmero, nakup novih kosov orožja, urjenje na vadbišču v lokostrelstvu in mečevanju (Rhunonina kovačija, Vadbišče za mečevanje, Vadbišče za lokostrelstvo)
Februar: Urjenje na vadbišču za magijo (Vadbišče za magijo), prenočitev v Ellesmerskem slavnem gostišču (Žvrgoleči ptič), nadaljevanje popotovanja - polet proti Kirtanu (Velik ploščad), urjenje Synarja v mečevanju (Velika ploščad)
April: Urjenje Synarja v lokostrelstvu (Velika ploščad), Nakup novih knjig, pot proti Farthen Duru (Kirtanska tiskarna)
Maj: Prihod v Trnijheim, urjenje Synarja, obisk vladarice Nasuade, poročilo o stanju vardnov, podatkih o temnemu jezdecu, dogajanju na viteškem turnirju, opozorilo na izgubo stika z vohuni na turnirju (Vladne dvorane Vardnov)
Junij: Umivanje in sproščanje v enem izmed vrelcev (Podzemni vrelci), navezanje stika in sporočanje slabih novic sojezdecem Wylin in Ain (Podzemni vrelci)
Julij: Kaznovanje Synarja zaradi pretepa s škrati (Kovačija->Izdelovalnica), urjenje Synarja v kovanju (Kovačija->Izdelovalnica), Vrnitev v glavno pisarno vardnov, pogovor z Nasuado, ki izrazi sožalje ob ugrabitvi Leassi, čakanje na prostovoljce za reševalno skupino za Leassi (Vladne dvorane vardnov->Glavna pisarna)
Avgust:Prihod bodočih sodrugov, Selyna jih ocenjuje, razdelitev orožja in konj, se odpravijo na misijo (Vladne dvorane vardnov->Glavna pisarna), pogod skozi predor, zapustitev Farthen Dura, jih pričakajo konji, pot po dolini (farthen Dur->Vrata v Farthen Dur), ježa po dolini Medvedjega zoba, klepet med člani misije, delitev nalog sodrugom, razmišljanje o prihodnosti (Zunanja stran gore->Reka medvedjega zoba), nadaljevanje popotovanja proti Gil'eadu, Kali uči člane misije jezditi, urjenje Allarda, Dominos začasno prevzame vodenje naloge, da ga Selyna preizkusi (Obrobje Beorskega gorovja->Divjina->Gozd)
September: Urjenje v bojevanju, Selyna vadi s Synom, prihod Lokija (Obrobje Beorskega gorovja->Divjina->Gozd)
Oktober: Pogovori, deljenje spominov ob ognju (Obrobje Beorskega gorovja->Divjina->Gozd)

.°2013
Januar: Nadaljevanje potovanja, prihod do roba puščave (Obrobje Beorskega gorovja->Divjina->Gozd)
Februar: Težavno popotovanje po puščavi, utaborijo se v Niši v gorovju (Srce puščave->Rdeče skalovje->Salovje)
Marec: Približevanje skupine lovcev na sužnje, spoznanje da bo prišlo do bitke, delitev nalog, bujenje sodrugov, priprava zasede, prvi Synarjev boj, prihod jezdeca in Selynine sestrične Ain Saiph, začetek bitke, klanje, prvy Synarjev uboj (Srce puščave->Rdeče skalovje->Salovje)
Maj: Nadaljevanje potovanja proti Gil'eadu, Kali j puščavi posadi brezo, slovo od konj (Glavna cesta)
Junij: Flirtanje med Lokijem in Selyno (Glavna cesta)
September: Prihod do hriba Marna, utaboritev, konflikt z Lokijem
Oktober: Sestavljanje načrta za rešitev Leassi, (Marna)

.°2014
Januar: Sprememba videza članov odprave, da bi bili bolj človeški, (Marna)

Naslov sporočila: Re: Selyna & Finavra Sob Nov 15, 2008 3:36 am

Prolog: Beg

Bilo je zarana, ko je ogrnjena v grobo sivo ogrinjalo, tiše kakor umirajoči dan švignila skozi stara vrata domovanja njenih staršev… Njenega domovanja… nekdaj… a sedaj temu več ni bilo tako. Bila je sama. Bolj sama kakor kadar koli do sedaj v svojem osamljenem življenju. Edino sestro, ki jo je kadar koli ljubila so dali v zamož in brez sledu je izginila. Ni ji mogla zameriti. Tudi sama bi zbežala pred vilinom, slepim in izgubljenim v svojem samoveličanju. A skupaj s sestro je izginila tudi zadnja vez, ki jo je vezala na ta puščobni kraj.
Hladni veter, prinašajoč vonj zime, jo je s svojo ostro dlanjo gladil po nežnem obrazu, ki me ga je nastavila v skrb. Pljuča ji je napolnil ledeni zrak, jo obudil nazaj v življenje, ki ga je izgubila tako davno nazaj… Bila je svobodna. Nihče je ni mogel vezati z željami, pričakovanji, katerim se sama nikdar ne bi zavezala. Bose noge so letele po hladnih tleh, roke so kakor plesale, ko je iz hoje pospešila v tek. Temni lasje so kakor meglice prebujajoče se noči vihrali za njena krhko belo pojavo v somraku dne. Poslovila se je od rodnih planjav, dreves in cvetja, kateri so predstavljali ves svet, ki ga je doslej poznala. A ni čutila domotožja le neko skrito melanholijo.
Travne bilke se upogibale svoje glave pred njeno letečo postavo, drevesa so se poslavljala. Ni zapuščala vse kar je do slej poznala… Zapuščala je vse kar je do sedaj bila… Ostalo je le malo… A to je bilo tisto, kar je bilo najbolj njeno. Svoboda. Prečkala je reko, obdano s svečami ledu in kakor so kapljice pršele za njo, tako se je z neba začel usipati sneg. V slovo … ali v spodbudo… Tedaj je zadnjič za hip uzrla rodno mesto. Ovila se je v ogrinjalo teme ter nadaljevala svojo pot v neskončen gozd. Na obleko ji je kapnila ena sama solza. Spolzela po topli koži ter se spremenila v led, čim se je od nje ločila.
In videla je novo obzorje. Odpravila se je v dom, ki ga še ni poznala. Sneg je prišel, da bi ji dal solze, ki so prinesle olajšanje. A spremenile so se v steklo preden so dosegle tla. Plesala je, pela in tekla. V neznano. S snežnim viharjem, ki jo je obdajal.

Naslov sporočila: Re: Selyna & Finavra Sob Mar 28, 2009 6:54 am

1. Poglavje: Rojstvo

10 let pozneje
***

Nežnih vilinjih nog je tekla po travniku. Bilo je pozno poletje. Povsem drugačno od zime med katero je nekoč, tako dolgo nazaj, v solzah zapustila dom.
Tokart okoli nje ni pršel gladen sneg, temveč mehki kosmi odcvetelih regratovih cvetov.
Tokrat njen obraz ni zaznamovala žalost temveč nasmeh. A s kančkom zaskrbljenosti v pradavnih vilinjih očeh. Prveda otroka je izgubila. Prelepega dečka z le rahlo zašiljenimi ušesi. Le nekaj ur po porodu je izdahnil v svoji mali zibeli, ki jo je njen Karad dolge zimske dneve rezljal v njuni mali hišici, ki sta si jo postavila povsem sama. Mu do tokrat lahko prinesla otroka, ki si ga je tako želel? Bo lahko dala življenje tej prelepi deklici, ki je zorela v njej? Kajti čutila je, da bo dekle. Prelepa vilinka, ki bo podedovala najboljše po očetu in materi. To si je vsaj želela. Zapihal je močnejši veter v katerem se je že čutilo hlad prihajajoče jeseni. Vzvalovil je njene dolge temne lase ter vanje zapletel drobne bele puhke, ki so plesali v zraku. Temna senca je zaplula preko vilinkinega obraza, ko je sonce zagrnil nevihtni oblak. Bil je teman in zlovešč, da je Nie vztrepetalo srce. Trdno je upala, da ne gre za slabo znamenje. Pogladila je napet trebuh, ki ga je prekrivala tanka v vetru plapolajoča tančica rečne barve.

Kmalu se je opazno shladilo in nežni poletni veter se je spremenil v bučečo grožnjo. Deževalo bo. Kljub temu, da se je poletje že prevešalo v jesen so bile poletne nevihte še kako pristotne.
Vrniti se je morala domov preden bi reka praplavila bregove in ji preprečila vrnitev v njuno ljubko hišo, se je zavedala. Tako se je zasukala ter se pognala v dir v nasprotno smer. Vilinska moč jo je gnala hitreje kakor bi kadar koli zmoglo teči človeško bitje. Veter ji je bičal obraz in tančica je plapolala za njo kakor listje med nevihtvo. Kljub velikemu trebuhu je bila neverjetno okretna. Bila je začudena ko je spredvidela, kako daleč od doma jo je prignala njena pustolovska narav. Tedaj jo je resnično začelo skrbeti.
Ne bo se vrnila pravočasno!

Stemnilo se je. Nebo presekal en sam parajoč blisk. In za njim je prišel grom. Vlilo se je.
Svoj tek je še pospešila, ko so jo poleg vetra začele bičati v obraz še ogromne kaplje šele razodevajočega se naliva. Grozeče zračne gmote so divjale po nebu, razkazujoč vso moč narave, medtem ko je po prostranih poljanah, med dolgimi bilkami trave, ki so v vetru divje poplesavale, hitela osamljena postava.Zaslišala je reklo, mogočno bučanje v daljavi, ki se je hitro približevalo. A bilo je preglasno, premogočno!
Ustavila se je na bregu ogromne reke, ki se je med divjanjem nevihte vrtinčila in pljuskala preko robov. Komaj je opazila droben otoček, skorajda skalo, ki je reko razmejeval na pol. Bil je to skalnat otoček, ki je bil še med dobrim vremenom izredno težko dostopen, saj so bile njegove stene strme in kamenje ostro, le na vrhu je bila majhna ploščad, razbrazdana od zmajevih krempljev, ki so priletali in odletali iz tega kraja. Nekoč je bilo tu vališče zmajev. Nie je želela svoj dom prav v biližini tega spomenika.

Ko je tako z zastrtimi očmi od dežja zrla v otok, jo je nenadoma preplavila topa bolečina. Krč ji je prestregel telo, da se je stresla ter sesedla.
"NE!!!" je odmeval krik v nevihti!
"Ne, sedaj! Ne dovolite, da mi umre še ta otrok!" je zajokala preplašena vilinka, ko je prepoznala vzrok bolečine. Porod se je začenjal.
Njen ljubki otročiček, bi prav lahko umrl še preden bi dodobra zadihal, če bi se bil primoran roditi na tem dežju. Otrok o katerem je razmišljala podnevi in sanjala ponoči. Ni smela umreti!
Vrgla se je v reko. Mora jo preplavati! Priti mora domov, da bo lahko rodila to ljubljeno bitje na suhem in toplem. A reka je bila premočna. Odnašala jo je in jo potegnila v svoje globine. Obupno se je borila za svoje življenje, za življenje svojega otroka. Mogočnim dlanem reke se je bilo nemogoče upreti. Grebile so po njej in ostala je brez lastne volje. Premetavalo jo je kakor list. Tedaj je prišel drugi krč. Potegnilo jo je pod gladino a se je znova pognala na površje. Ne bo izgubila otroka! Iz gubljala je že zavest, ko jo je tok treščil ob nekaj trdega. Kopno!
Odprla je oči, ter jih brž spet zaprla.
Brezupno...

Bil je to otoček, ki ga je predtem opazovala.. Ne bo se mogla povzpeti nanj. A morala je! Morala je poizkusiti! Obup ji je dal moč. Povzpela se je na spolzko skalo ter začela plezati, drzelo je, reka jo je poskušala iztrgati in jo potegniti nazj v svoje globočine, veter jo je terjal zase. Plezala je. Pa čeprav se je ostro kamenje zabadalo globoko v njene vilinske dlani. Zavihtela se je na vrh. Obležala je med ostanki jajc, ki jih niso odplaknila mnogotera neurja in odnesli lovci na te priljubljen spominke.

Tako so se prvi kriki novorojene deklice pomešali z divjanjem nevihte, bučanjem reke in tuljenjem vetra. Popkovino je prepezala z lupino zmajevega jajca. Lahko bi uporabila tudi oster kamen, ki jih je bilo tu obilo, a čutila je da je prav kakor je storila. Dolgo pozneje, se je razodeta divjost narave pomirila in izpod oblakov je pokukal mesec. Tedaj je Nie Selenia prvič uspela zbrati svoje moče, se zvigniti dovolj da je lahko pogledala otroka, deklico obsijano z mesečino. Kljub bučanju reke, tuljenju vetra, mokroti in hladu je sladko spala. A njeno srce je enakomerno bilo. Bila je živa in zdrava. Preživela bo! je mlada mati vedela. Nie se je čisto potiho zasmejala in njen glas je bil od prestanih skrbi hripav.
"Ime ti bo Selyna. Selyna kot mesec. Ime ti bo Morduin. Morduin kakor nevihtna reka." je zašepetala.
"Selyna Morduin."

Naslov sporočila: Re: Selyna & Finavra Pon Avg 22, 2011 3:17 am

2. Poglavje: Otroštvo

»Selynčica!« je preko travnikov odmeval melodični moški glas. Drobna deklica z razmršenim šopom vranjih las spetih na temenu je kakor poparjena izpustila upirajočo se ribico nazaj v rečico iz katere jo je bila poprej izvlekla. Urno je vstala in si strepla prah z ohlapno zavezanih hlač, ki so bile videti, kljub očitni kakovosti in spretni izdelavi videti malone uborno saj so se madeži na njih borili za prevlado nad luknjami, ali pa je bilo morda obratno. V tem je preko travnika, ki je rečico ločeval od njihovega mirnega doma, prineslo visokoraslega moža, prav takih las kakršni so bili dekličini. Lahkotnih nog je premagoval razdaljo urneje in elegantneje kot bi se bilo pripisalo navadnemu smrtniku in njegova koža se je bleščala kakor najfinejši alabaster, mladosten obraz pa je polnil par oči, razodevajočih spoznanja in izkušnje starodavnega bitja.

»Očka!« je vzkliknila deklica in z nožico kakor mimogrede razdrla ogrado v katero je nalovila bleščeče ribice, a drobni obrazek ni mogel da ne bi razodeval krivde, kateri pa se je moški le namuznil.
»Ljubica te ribice so žive tako kot jaz ali ti. Ne smeš jih zavajati z obljubami, da jim ne bo žalega, četudi je to res. Si jih povprašala kaj o tem ako njim godi, ko jih takole po svoji volji uloviš in zapreš, da ne morejo svobodno plavati? Jezik, ki ti je bil v zibel dan je mogočen in ne bi bilo prav če bi ga uporabljala nespametno.« se je mož mehko nasmehnil in pokleknil k dekletcu na bele prodnike zbrušene v dolgih letih rožaljanja in premetavanja po dnu reke. Zmajala je z glavo, da so temni koderci zaprhutali kakor peroti kake ujete ptice, z očmi uprtimi v tla in lici rahlo zardelimi od zadrege, ker je bila ujeta.
»A ne pustiva čakati mamice, pridi,« je trenutek strogosti minil in oče je lahkotno dvignil dekletce ter si ga zadegal na ramena. Rahlo brundajoč si je tako pohitel nazaj preko travnika proti hiški, deklica pa je med svojo zabavno ježo razmišljala o ribicah in njihovih bleščečih luskinicah in pa o tem kako kakor brez teže režejo vodo, skorajda kakor bi letele. Kako ptice. Te so jo vsakič znova očarale, a bila je zgolj drobna deklica, ki je v njihove razprostrte peroti občudujoče zrla z domačnega zavetja tal daleč spodaj.

Prva ju je pozdravila nežna melodija, prežeta z magijo in odpeta z glasom kateremu bi še ptice pevke zavidale, če se ne bi bile že pridružile muziciranju in sedaj zadovoljne žvrgolele napev. Končno je deklica z očetovih ramen ugledala znan odblesk temnih las in se zadovoljno zahihitala.
V ljubkem vrtiču, ki bi ga od gozda lahko ločili le po nenavadni obilici cvetic, ki so vse naenkrat cvetele duhteč polnile vrt s svojim omamnim vonjem. Drevesa so se sklanjala in stegovala veje, kakor ljubimec svoje roke proti ljubljeni, in potok je žuborel po sredi tega malega raja in se razširil v ribnik, preraščen z lokvanji in vodno krešo ter poln živo pisanih ribic. Sredi vsega tega je na tleh klečala črnolasa lepotica v preprosti beli tuniki in prepevala mil napev, da se je zdelo da vse cveti in živi samo njej na ljubo.
»Selynčica!« ju je tedaj opazila in s širokim nasmehom ter lahnih nog, ki so se tal dotikali nežneje kakor topli sončni žarki zarana, pohitela proti ljubemu in deklici, ki je bila plod njune ljubezni. Pogladila je deklico po laseh in poljubila svojega druga nato pa snela deklico z njegovih ramen in jo popeljala do s cvetjem okrašene klopce na katero jo je posedla. Nekaj trenutkov je še ljubeče opazovala moškega nato pa se obrnila k mali Selyni.

»Kje sva ostali?« je povprašala in se nasmehnila ob dekličinem mencanju. »Daj no, saj veš, ko to opraviva si prosta,« ji je pogladila uporni koder in ga zataknila za uho. »Naštej mi vse uroke zdravljenja, nato pa bova nadaljevali z zgodovino naših dežel,« deklica je vajeno odgovarjala po utečeni rutini. Bila je bistra učenka že od najranejših let vajena učenja o svetu in še vsem ostalem.
Kljub temu, da je vajeno in brez napake odgovarjala na vsa zastavljena vprašanja in taktno reševala probleme, ki so ji bili zastavljeni pa je ves čas opazovala očeta, ki je izvlekel svoj sijajni meč ter zavoljo pripravljenosti vadil z njim smrtonosni ples, ki pa je bil obenem elegantno tekoč in sijajen v njegovi izvedbi, rezilo pa se je svetilo kakor vodne kapljice v soncu, da je Selyna očarano gledala. Ko je bila mati zadovoljna z znanjem svojega otroka in napredkom, ki ga je le ta pokazala, je soplesalka možu tako v življenju kakor v boju, privlekla na dano svoj meč ter se mu pridružila. Hči ju je gledala očarana in otožna, zdelo se ji je, da spadata v nek svoj svet, mogočen in skrivnosten, kamor pa sama ni spadala. Četudi se je zavedala ljubezni, ki sta jo starša čutila do nje pa se ji je zdelo, da jo njuna čustva drug do drugega tu in tam tako prevzamejo, da pozabita nanjo. Taka je bila običajna dnevna rutina. Deklica je vihtela svoj razum a nikdar meča, kajti starša sta ji želela miroljubno življenje, prepričana, da jo bosta lahko večno branila pred svetom. Tako je sedela in ju opazovala ob plesu rezil in si želela, da bi sama nekoč izgledala tako elegantno in močno, hitro in smrtonosno in predvsem tako zaverovano vase.

Leta je bilo tako in Selyna je že preživela prvih ducat svojih let, ko je opazila prvo spremembo v tej mirni, od sveta odtujeni, vsakodnevni rutini. Njena mati se je vse redkeje pridružila očetu pri mečevanju in vse pogosteje sedela ob hčeri na klopici ter občudujoče opazovala njegovo mojstrstvo. Selyna ni vedela ničesar in ni spraševala četudi je bila še tako radovedna. Pri starših ni do nobenega odgovora prišla zlahka, vedno se je mogla sama dokopati do tistega kar je želela vedeti. In tako je čakala. Šele materin iz dneva v dan bolj zaobljen trebuh ji je razodel resnico. Ko se je tako soočila s staršema in ju povprašala ali naj pričakuje še eno dete sta ji smeje pritrdila prav nič v zadregi, da sta ji bila vse zamolčala.

Čutila se je skorajda zavrnjeno in si obljubila, da si od sedaj naprej ne bo jemala k srcu kapric staršev in jih ne bo po ničemer spraševala. A zaskrbljeni obraz očeta nekaj tednov kasneje je spodkopal njeno odločenost. Čutila je , da je nekaj narobe, njen oče ni bil nikdar zaskrbljen. A ko ga je tokrat povprašala ji je začuda takoj odgovoril in jo zaupno prosil naj ne obremenjuje s tem matere. Teža je legla nanjo in brž je preklela vse trenutke, ko si je srčno želela, da bi ji bila starša kdaj zaupna. Vojska se je bližala njihovemu domovanju a mati je bila visoko noseča in ne zmožna potovati, kaj šele bojevati se, sama pa orožja še v roki ni držala.

Naslov sporočila: Re: Selyna & Finavra Sre Apr 02, 2014 11:52 pm

3. Poglavje: Družina in Dediščina

V dneh, ki so sledili je Selyna pogosto opazila svoje starše kako se, napol skrivaj pomenkujeta. V njunih glasovih je slišala nujnost, tesnobo, zdelo se ji kakor bi se prepirala a to ni bilo mogoče kajti njena starša se nista nikdar prepirala. Bila sta preveč srečna, preveč zaljubljena, popolna… Tako je nekega dne, četudi je imela zaradi tega zelo slabo vest, kajti bila je dobro vzgojeno dekletce in se je zavedala, da prisluškovanje ni pohvale vredna dejavnost, storila prav to. Pritihotapila se je do sobe iz katere je slišala glasove in se prihulila za vrati. Kasneje ji ni bilo jasno kako to, da je nista odkrila, navsezadnje sta bila oba vilina, dobro izučena v umetnosti magije in tudi nadarjena zanjo. Seveda je bila tudi Selyna vilinski otrok, zato magično bitje že sama po sebi in poleg tega še izjemno nadarjena. Magija je k njej prišla kakor dihanje, ko je čutila potrebo po njej je le segla, s tistim skrivnim delom sebe navzven in jo pograbila. Bilo je lahko, preveč lahko in verjetno zato ni nikdar cenila svoje zmožnosti. Dosti bolj jo je zanimalo fizično bojevanje, še posebno lepi, bleščeči meči. A kakor koli, tistega dne je slišala starša prepirati se in verjetno je zaradi vročice pogovora v katero sta bila zajeta nista začutila. Njuna glasova sta bila pridušena. Oče je mamico prepričeval, da bi bilo najvarneje umakniti se v Du Weldenvarden k njegovim staršem, tedaj so namreč živeli na obrobju Beorskega gorovja, a mamica se je na vse kriplje branila. Pravila je kako niti slučajno ne želi živeti pod isto streho s staro veščo in prenašati vzvišenost nje in njenega moža, in kako se imajo še za služabniki za boljše od nje.

Selyna je bila pošteno zmedena. Le zakaj bi kdo gledal na mamico vzvišeno? Njena mamica je bila vendar čudovita! Najlepša ženska kar jih je Selyna kdaj videla in bila je odlična bojevnica in prijateljica jezdecev. Še manj ji je bilo jasno kdo naj bi bila stara vešča. Ali nista mar govorila o babici in dedku? Ko je očka Selyni pripovedoval o njima sta bila vedno prelepa, plemenita in starodavna. Bila sta vilinska plemiča in to zelo pomembna. Babica je bila celo zaupnica in bližnja prijateljica same kraljice in je pogosto kako leto ostala na njej pri obisku v Ellesmeri medtem ko je dedek ostajal v Nadinelu in skrbel za, menda ogromno, družinsko posest. Pa saj ne da so imeli samo eno. Selyna je bila zelo ponosna na svojo družino. Bili so zelo pomembni in zelo bogati in očka ji je celo nekoč povedal, čeprav ne točno s takimi besedami kot si je to Selyna kasneje domišljala, da bi, če bi se kraljica stegnila bili oni eni od kandidatov za prestol. In to se je zdelo Selyni zelo, zelo pomembno in še veliko bolj zabavno. Veliko kasneje je šele spoznala, da njeni stari starši res niso marali mame. Mamina mama je bila namreč polvilinka, njena babica je bila jezdec in zato v stiku z vsemi rasami in ko je tako nekoč spoznala človeškega očarljivca se je z njim zapletla in zanosila. Njena hči in vnukinja pa sta trpeli zavoljo te napake. Saj ne, da bi vilini zavrnili otroka. Še celo samo polkrvnega vilina ne bi nikdar zavrnili, otroci so bili namreč sveta zadeva. A vilini so bili že tako hladna rasa, v čustvih pogosto oddaljena od drugih, in polvilini so bili deležni še več tega hladu in odmaknjenosti saj se preostali vilinski svet preprosto ni znal obnašati do njih, poleg tega pa so bili tudi oni sami pogosto v veliko pogledih drugačni. In četudi je bilo v Selynini mami le četrtina človeše krvi, pa se je vseeno smatralo za sramoto ko se je zavezala in rodila naslednika edincu iz ene najbolj ekskluzivnih vilinskih družin. A vse to je bilo jasno Selyni šele veliko, veliko pozneje, takrat ko je tudi spoznala pomanjkljivosti in nečimrnost svojega rodu, ter se je njeno mnenje o celotni rasi precej spustilo.

V obdobju po prepiru med staršema, kateremu je skrivaj prisostvovala, ji vse to še ni bilo jasno. Zdelo se je da je mamica v prepiru zmagala kajti ostali so na odmaknjenem posestvu pri Beorskem gorovju, mamičin trebuh je bil vsak dan večji, novice ki so prihajale do njih vsak dan bolj zaskrbljujoče in očetov obraz je bil vsak dan bolj bled. Vedno redkeje se je smejal in vedno več časa je preživel z mečem v roki. Vadil je in vadil. Selyna se je pogosto skrivala za grmovjem in ponavljala gibe za njim a nikdar ni bila zadovoljna, bili so namreč površni in zdeli so se ji nedodelani in niti približno ne tako elegantni in podobni plesu kot takrat ko jih je očka izvajal. Med temi njenimi skrivnimi vajami se ji je pogosto zdelo da jo bo očka vsak trenutek poklical k sebi, jo hudomušno okaral češ zakaj se skriva v grmovju kot kak tat in jo pozval naj raje vadi z njim. A to se ni nikdar zgodilo. In Selyni se je zdelo da ne zato ker ne bi vedel da je tam v grmovju in se skriva.