Taslamëi Yaimar

****

Njen oče, Saag, jo je danes prvič v njenem življenju odpeljal s sabo na delo. Delal je v kovačiji. Počutila se je zelo pomembno, saj je bila stara komaj sedem let. Njuni koraki so odmevali po tlakovani ulici. ''Danes ima oče zelo pomembno delo. Najbrž mu bom pomagala'' je v mislih poskušala najti razlog, zakaj jo je vzel s sabo. Bila je zelo navdušena.

Prispela sta do kovačije. To je bila velika,vegasta zgradba, izklesana iz lesa. Imela je samo dva okna. ''Oči, zakaj ima kovačija samo dva okna?'' je radovedno vprašala. ''Tas, preveč sprašuješ. Še sreča, da ima kovačija vsaj dva okna. Vsi smo ju veseli. Notri je namreč peklensko vroče in primanjkuje zraka. Ta okna nam pomagajo, da se ne zadušimo in nas vsaj malo obvarujejo pred vročino.'' je odgovoril Saag. Potem je Tas zagledala vrata. Bila so lesena in malo ukrivljena. Do vrat so vodile stopnice. ''No, pa vstopiva'' je predlagal oče, ko sta stopila na zadnjo stopnico. Tas je vesela odprla vrata.

Vroč zrak je kar puhnil vanjo. Pogled ji je hitro šinil od enega kote delavnice do drugega. Kovačija se ji je zdela prijetna. Saag jo je potisnil naprej, saj je stala na pragu kot vkopana. V desnem kotu je bila ''čakalnica'', kjer sta čakala dva škrata. Na tiho sta se pomenkovala. Ostali kovači so že bili na svojih mestih in so z vso vnemo delali. Tas si jih je podrobno ogledala. Tam so bili štirje ljudje in štirje škrati. ''Z mojim očetom vred je škratov pet'' si je mislila Tas. Čudila se je velikosti te zgradbe. ''Če pogledaš od zunaj, se ti sploh ne sanja, kako prostorna je ta zgradba.'' Oče ji je pokazal klopco na katero se je usedla. ''Punčka, jaz imam veliko dela. Očitno sem slabo preračunal. Danes sem ti želel razkazati kovačijo, pa me čaka še veliko dela. Saj boš pridna, in pustila očka pri miru? Tako bom prej končal z delom, in morda ti jo lahko vseeno razkažem. Ne glej me tako žalostno Tas. Ti tvoji pogledi…'' sedaj se je še on razžalostil. Vstal je in se počasi napotil k svojemu delovnemu mestu. Očitno ga je pekla vest. Tas pa je medtem že začela opazovati druge. Pogled je zapičila v delo enega od škratov. Šele začel je z delom. ''To bo še zanimivo'' si je Tas vsa navdušena mislila pri sebi. ''Pa kaj zato, če oče nima časa zame. Saj se lahko sama zabavam.'' Vzravnala se je na klopci, da ne bi zdrsnila z nje. Zazehala je. Tukaj je bilo tako lepo toplo, pa še klopca je bila udobna. Nekaj časa je uspešno premagovala spanec, potem pa se vdala. Objel jo je valj sanj in jo ponesel nekam daleč stran, proč od kovačije in očka, proč od mame…

***

''Tas, zbudi se, zaspanka mala. Čas je, da greva domov.'' Oče jo je že pet minut neuspešno budil. Počasi je odpirala oči. Z očetom sta bila edina, ki sta se še zadrževala v kovačiji. ''Kaj…Kako…A že…Zakaj me…'' so vprašanja kar letela iz njenih ust. ''Počasi, princeska, počasi. Zaspala si, medtem ko sem imel jaz delo. Tukaj čepim in te budim že celih pet minut. Čas res hitro mine. Ura je že šest, Tas. Čas je, da se odpraviva domov. Danes ti ne bom mogel razkazati kovačije. Morda kdaj drugič.'' Saag jo je pomiril. Še vedno pa ji ni bilo jasno, kako je lahko zaspala. Zdrknila je s klopi in se zaspano odpravila za očetom. Tako jo je zanašalo po stopnicah, da jo je Saag vzel v naročje. ''Kar zaspi, princeska moja, kar zaspi'' Čez nekaj trenutkov so se ji veke ponovno povesile in utonila je v globok spanec.

Prebudili so jo kriki. Z mirnimi očmi je pogledala očeta. Na obrazu se mu je pisala groza. Potem je sledila njegovemu pogledu in obnemela. Stala sta pred neko hišo. Okoli in okoli je bilo vse polno škratov, škratinj in ljudi, ki so tekali z vedri polnimi vode. Hiša je bila ujeta v ogenj. Plameni so objemali že celo hišo in lizali vrh strehe. Potem pa je Tas zagledala vrt. Videla je igrače. Tam je bil medvedek. Njen medvedek. Solza ji je spolzela po licu. To je bila njihova hiša. In bila je v plamenih. Potem jo je preletelo spoznanje. ''Mami…Oči, mami je v hiši.'' Cukala ga je za rokav. A neuspešno. ''Oči, mami je v hiši! Oči!!! Najina Tannra! OČI…'' Sedaj je že kričala. Skočila mu je iz naročja in se pognala proti hiši. Saag tega sploh ni opazil. stal je tam, kot okamnel. Potem je soseda zagledala Tas, kako teče proti goreči hiši. Zakričala je, naj jo že kdo ustavi. In res jo je naslednji trenutek za rokav ujel tujec. Bil je velik in močan. Tas ga je pogledala z žalostjo v očeh. Vedela je, da sočustvuje z njo. Potem pa se je iz ozadja zaslišal glasen tresk. Hiša se je sesula na drobne koščke. ''Mami, o mami…''Vrgla se je v tujčev objem. Tannra je bila v hiši. V to je bila prepričana. Zaradi bolezni je redkokdaj pomolila nogo iz hiše. Čeprav je to vedela, se Tas ni mogla sprijazniti s tem. Le kako bosta zdaj živela? Samo ona in očka, brez Tannre. Iz oči se ji je vsul plaz solz. Tujčeva majica je bila popolnoma mokra. Okoli so se še vedno slišali kriki. Vendar so pojenjali. Pojenjali so, kot tudi tujčev glas, ki jo je miril. Ostala je sama, sama na svetu. Ko bi le ostala doma. Lahko bi prepričala Tannro, da odideta iz hiše. Lahko bi…

***

Počasi je stopala po vlažni zemlji. Bila je bosa. Minilo je že eno leto, odkar je izgubila mamo. Bila je tako žalostna. V roki je nosila bele nageljne. To so bile Tannrine najljubše rože. Hodila je naprej in končno prispela do mesta, kjer je tistega usodnega dne, ko je izgubila mamo, zagledala medvedka. Tukaj je sedaj stala čisto nova hiša, njuna hiša, ki sta si jo delila ona in oče. Oče… Oče, ki jo je odpeljal v kovačijo. Bila mu je hvaležna. In hkrati je krivila samo sebe, da je odšla z njim. Rešil jo je. Rešil pred smrtjo. Nosila je eno od Tannrinih sivih ogrinjal, ki jih je posodila svoji sestri. Sestra jih je vrnila in sedaj se Tas ni mogla več ločiti od njih. Na mestu, kjer je položila nageljne je zagledala kamen. Pa ne navaden kamen. Bil je rdeče barve. In odseval je moč. Pobrala ga je s tal. Potežkala ga je. Naenkrat ni bila več tako žalostna. Ni bila več tako sama. Imela je kamen. Kamen, ki ji je vlival moč in upanje. Pospravila ga je v žep in se počasi odpravila v hišo.