Wrei

Tla so se zatresla. Zunaj debelih kamnitih duri je zaropotalo. Wrei si je mel dlani, bil je v skrbeh za očeta. Nato je pograbil mogočno očetovo sekiro in s treskom odprl mogočne duri. Zunaj je vladala prava zmeda. Mogočni kamniti strop na rudarsko četrtjo se je pričel rušiti. Majhni, pa tudi večji kamni so se pod sunki potresa usipavali v množico žensk in otrok, ki so brezglavo bežali na zahod, proti osrednjem delu mesta. Wrei je pokašljal in se napotil v obratno smer kakor brezglava množica. Napotil se je v rudnike, kjer je delal njegov oče. Po nekaj minutah teka se je znašel ob ozkem predoru, kjer ga je ustavil zaripel in prestrašen škrat:
>Voda!!! Voda!!! Voda zaliva!! vse je šlo po juhi!!!! Voda!<
Nato je škrat brezglavo zatulil in stekel za drugimi. Wrei je potresel glavo, kihnil, ter se znova stekel na vzhod. Tedaj je lahko že slišal žuborenje vode pred seboj. Nato je prišel do prvega trupla. Bil je mlad škrat z močno stilizirano brado. Pokončal ga je velik kamen, ki mu je priletel v prsi. Malček naprej se je na enega zrušil strop. Sledil mu je mož z razčesnjeno glavo, nato je Wrei prišel do naglega prepada - rudnika. Spodaj je bila poplava. Skozi vrzel v zidu se je vlivala voda. Gigantska stopnišča znamenita za rudnike pod Farthen Durom so se sesuvala sama vase.
Toda Wrei je moral biti gotov. Stekel je k ustju stopnišča in se pognal navzdol proti poplavi. Preskakoval je vrzeli v razpadajočem stopnišču, čeprav se je zavedal, da morda ne bo poti nazaj. Ko je prispel do dna, je našel obilico mož utopljenih. Začel je brosti in popadal ga je vse hujši gnev. Njegovega očeta ni bilo nikoder. Začel je mlatiti s sekiro po truplih.
Nato pa je opazil premik. Med tupli se je zabliskalo. Iz vode je skočil škrat, na kratek meč je imel nabodeno gnusno bitje.
>Oče?...Urgal!< je zavreščal Wrei.
Dvignil je sekiro k prsim. Oče je spustil meč in se sesedel nazaj v čedalje višje segajočo vodo. Ko Wrei ni več mogel stati je potegnil očeta k sevi in s sekiro v eni in očetom v drugi roki odplaval k stopnicam. Oče je začel bljuvati vodo. Na boku je imel globoko ureznino. Vdihoval je plitvo in odrezavo. Siv pramen las mu če padel čez obraz, segal pa je vse do njegove mogočne brade. Nabral je dovolj sape za zadne besede.
>Sin vzemi mojo sekiro,...maščuj brate in sestre svojee krvi, maščuj svojega očeta. Nosi moj poslednji blagoslov,...moj sin...<
Wreiu so solze privrele v oči. Zaslišal je hrup. In jeza ze mu je vnela v globini oči. Dvignil je sekiro in zatulil. Urgali so bili blizu...


Wreijev oče, Yat je bi rudar. Bil je časti vreden mož in delovodja v rudniku Zlata. Yat je imel do zlata in drugih kovin poseben odnos. Častil jih je in nasplošno jih je imel nad Guntero. Veren ni pravzaprav bil nikoli.

Liaro je spoznal na enem izmed svojih izletov iz globin zemlje v Trojnheim. Namreč takrat je ravno prejel plašo in je bil s seboj zelo zadovoljen. Šel si je
kupit nov lepši kramp in dal vgraditi železne pesti. Liaro je prvič zagledal v krčmi Priostreni Meč. To vse kakor ni bila ena tistih zgodb ljubezen na prvi
pogled. Tisi večer sta se OBA napila in spočela Wreia. Liara je nato pobegnila, čeprav jo je Yat iskal.

Yat se je v svoji depresiji vrnil v podzemlje, v svojo v živo skalo skopano hišo. Vedno bolj vneto je rudaril, saj ga je le ta poklic pomirjal.

Čez nekaj mesecev je pred svojimi vrati našel otročička zavitega v belo svilo. Na pismu ob svili je pisalo: >Wrei, najin sin.<

Yat Liare ni nikoli razumel, toda Wreia je začel vzgajati. Z veliko ljubezni ga je učil o vsem, kar je vedel o kovinah, predvsem zlatu.

Wrei je pri 12-ih znal rudariti in se je pridružil očetu v njegovi skupini.

Ljubezen je bila kratko-trajna, namreč Yat je umrl v nesreči, ko je v rudniku prišlo do poplave. Wrei je takrat imel 21 let. Zaradi boleče preteklosti je Wrei venomer mrkogled.