Tyr

Osebni podatki:

÷Ime: Tyros
÷Rasa: Človek
÷Starost: 21
÷Vzdevek: Tyr
÷Priimek: Danera

÷Ime očeta: Gedeon
÷Očetov vladar: Galbatorix
÷Ime matere: Liana
÷Materin vladar: Galbatorix
÷Imena bratov-sester: sestra Mei

Dobri ljudje:
÷Znanci: Maeve, Helga, Gronvak, Alysto, Dimia
÷Prijatelji: Nymeria, Duras,
÷Najboljši prijatelji:
÷Simpatije: Duras, Dominos, Selyna, Eliseo
÷Ljubezni:
÷Učitelji:
÷Učenci:


Slabi ljudje:
÷Tekmeci:
÷Škodoželjneži in zavistneži:
÷Sovražniki:

Posti:

Doma v Kuasti

Mali rjavolasi deček je švigal med mornarji v pristanišču in stekel na Ribiški trg, ki ga je iz ene strani omejevalo morje iz druge pa ribiške hišice. Malo bolj oddaljena in večja hiša, je bila njegov dom.
»Mama, mama! Stric Reuben se je vrnil z ulovom! Velik je!« je navdušeno seznanil mamo z najnovejšo novico. Hiša v kateri so živeli, je bila last Reubena, Lianinega samskega brata. Ker je bil njen mož reven, ji je brat pustil, da živita pri njemu. A zadnje tri leta, stric ni bil prav uspešen z ulovom in ni veliko prodal. Z zadnjimi denarci so v pritličju pripravili kovačijo za Gedeona, revnega Lianinega moža, ki je kot mlad fant opravil vajeništvo pri dobrem kovaču v Dras-Leoni. Pravzaprav jim je posel stekel. Kljuke in uteži, ki jih je naredil Gedeon so ribiči z veseljem uporabljali, saj je bila roba kvalitetna in kar poceni.

Nekaj let normalnega življenja je bilo mimo, ko se je osemletnemu Tyrosu rodila sestrica Mei. Bila je izrezana mati, svetli lasje, ovalen, mehek obraz, morsko zelene oči. Postala je očetova ljubljenka, drobna, nežna stvarca in Tyros je pristal na stranskem tiru. Očitno tudi to, da je bil prvorojeni sin ni pomagalo, Mei je bila preprosto prečudovita in je zamamljala vse okoli sebe. A fanič ni bil dolgo prepuščen samemu sebi, kmalu ga je začel oče Gedeon učiti kovaštva, stric Reuben pa ga je jemal s seboj na morje.

Z težaškim delom v očetovi majhni kovačiji, kjer je tolkel železo in sem pa tja nosil težke predmete, je pridobil na mišični masi in moči, ki mu je prišla še kako prav pri ribištvu, v boju z kakšno veliko ribo. Rad je imel morje. Reuben je bil osoren moški, a spoznal se je na veter, ribištvo, ribe, morje in barčice, čolne ter ladje vseh velikosti. Minili so dnevi lovljenja v popolni tišini, spet drugič je Tyrov stric razpredal o vozlih, najprimernejših za privez čolnov in drugačnih vozlih. Spet drugič je fantu porinil nezloženo vrv v roke in mu pokazal kako se najhitreje in najboljše zloži vrv. Nekega dne sta stric in nečak imela res dober ulov in dobrovoljen Reuben je fantu razložil značilnosti vsake ribe, ki sta jo kadarkoli ujela. Katere živijo globlje v vodi in katere bolj pri gladini. Katere je boljše loviti ponoči in katere podnevi. Uk o vrstah rib je trajal in trajal in značilnosti vsake je Reuben opisal do potankosti. Od oblike pravuti in telesa, do barve lusk. Nekega dne sta imela skoraj uro govora samo o tem, katere vabe so najrpimernejše za določene vrste rib. Tyru najljubši dan pa je bil, ko ga je stric podučil o vetrovih. Kateri so nevarni in kateri pihajo iz kje in kam. Gledala sta nebo in Reuven je nečaku skušal povedati nekaj značilnosti o podnebju in nekaj napotkov, kako lahko vsaj delno predvidiš vreme. Prav tako je bilo Tyru zanimivo, kakšno veliko vlogo pri plovbi in ulovu imajo tokovi, medtem ko je za plimo in oseko že skoraj od rojstva vedel, da sta pomembni. Fant je bil dober učenec, kljub temu da je bil mlad. In čeprav ga je morje veliko bolj zanimalo kot kovaštvo, je tudi pri očetu hitro napredoval.

A njegova pozornost ni bila namenjena le temu. V pristanišču si je našel družbo. Ikka, sedemnajstletno dekle, ki je v osamljenem dečku videla lepoto, spretnost in lahko tarčo, ga je vzela pod svoje okrilje in ga vpeljala v slabšo družbo, kljub temu, da sama ni bila zlobna. Geth in Strap sta bila petnajstletna, nasilna sinova nekega mornarja, ki ga nikoli ni bilo doma. Komaj dvanajstletnega Tyra sta nekega večera napojila z toliko piva in žganja, da je noč preživel ležeč na pomolu, bruhajoč v morje pod seboj. Oba fanta sta jo smeje ubrala domov, medtem ko je Ikka ostala z mladim fantom, čisto zelenim v obraz. Zjutraj, ko mu je spanec povrnil moči in ko je izbruhal ves alkohol, se je osramočeno vrnil domov. Gedeon ga je vzgojno in nič kaj nežno pretepel s pasom, Reuben pa ga je premlatil huje kakor psa. Kaj se to pravi za mladega fanta iz sicer revne, a nekoč bolj ugledne družine srednjega sloja? Kako je mogel? Če bi imeli denar bi šel v uk, tako pa mu ni preostalo drugega, kakor da postane kovač ali ribič! Bo še to zavrgel zaradi pijančevanja in družbe?! Psovke so letele, klofute prav tako, a Tyra to ni odvrnilo od slabe družbe. Nasprotno. Jezen na očeta in strica, celo na mamo, ker ga ni branila je spet odšel k Gethu in Strapu in predvsem k Ikki.
::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

Neprijetna izkušnja

Naslednjič, ko je šel na potep z prijatelji, ni toliko spil. Domov se je sicer vrnil pozno, a dokaj trezen in starši so ga pustili pri miru. Dokler je šel zgodaj zjutraj na lov z Reubenom in je celo popoldne delal v kovačiji, so bili zadovoljni. Zvečer, nekega dne, ko je Tyrios že sam štel petnajst let, se je v družbi Ikke, Getha in Strapa, ter novega dekleta Alin, odtihotapil na eno izmed večjih ladij, ki so bile v pristanišču čez noč. Na palubi ni bilo nobenega in kar nekaj časa so se zabavali. Strap je prijel za krmilo in se pretvarjal, da je kapitan, Tyr pa je spretno splezal do gnezda na jamboru, ter se zazrl v daljavo. Ko je Alin zažvižgala, da je čas za tatvino, se je spretno obesil na bližnjo vrv in se spustil vse do tal, ne da bi mu groba vrv kakorkoli ožgala dlani. Bil je ponosen sam nase in z novim zagonom se je nato na isti vrvi še zavihtel naprej in se spustil v odprtino v spodnje nadstropje ladje.
Tihi, lahkotni najstniki, ki so odraščali na temnih ulicah Kuaste, naučeni spretnosti in neopaznosti, so se splazili v podpalubje, mimo pijanih, spečih, brkatih mornarjev. V zadnjem delu je bila zaklenjena soba in spretna Ikka je vlomila vanjo. Na mizi je stalo nekaj velikih mošnjičkov, ki so bili polni zlatnikov. Vsak od štirice je pograbil po dva mošnjička in tiho so se splazili nazaj na palubo. Tam pa jih je zalotil mornar, ki je prevzel nočno stražo. Pognal se je proti najstnikom in izvlekel velik nož. Tyr je prestrašeno okamnel. Ni mogel premakniti nog niti rok, oblival ga je pot in srce mu je bilo kakor bi ravnokar pretekel maraton. Geth, ki je ohranil trezno glavo, se je brez odlašanja pognal čez ograjo in pljusknil v morje, Alin pa mu je panično, a spretno sledila. Na palubi sta ostala še Strap, Ikka in Tyr. Mornar je pritekel do njih in z nožem zamahnil proti Strapu, ki se je izognil napadu in brcnil mornarja, da je telebnil po tleh.

»Skoči, skoči!« je siknila Ikka in porinila Tyrosa proti ograji. Tresoče roke so se mu potile, ko je skušal splezati čez ograjo, kajti ni imel dovolj moči v tresočih nogah in rokah, da bi jo preskočil. »Pojdi že!« je vzkliknila Ikka in ga trdo porinila, da je čofnil v vodo in presenečen izpustil mošnjička. Ni še prišel do zraka, že se je obrnil in splaval navzdol v temo, kjer je pretipal dno in našel denar. Le kaj bi z njim storili Ikka in ostali, če bi po vsem tem izgubil mošnjička? Odrinil se je od mehkih, muljastih morskih tal pristanišča tal in se pognal na površje, kjer je vdihnil sveži zrak in glasno zastokal, ter pritajeno zakašljal in izkašljal nekaj vode, ki jo je popil med padcem v vodo. Strap in Geth, ki sta čakala na pomolu, sta mu pomagala, da se je še sam dvignil nanj.

»Kje je Ikka?« ju je vprašal šepetaje. Strap je zmajal z glavo. »Noga se ji je zataknila v luknjo v podu in tisti napadalec jo je ujel.« je dejal in potegnil Tyra za seboj po pomolu. »Govoril je nekaj o tem, da bodo mornarji veseli zabave in zastonj užitka. Sploh nočem vedet, kaj vse bodo delali z njo. Pojdimo.« je dejal Geth in dodatno potisnil rjavolasca naprej, saj mu je od groze zastal korak. »Lahko bi jo rešili!« se je upiral, a niso ga poslušali, sam pa si ni upal na ladjo, zdaj polno budnih mornarjev. »Ti se kar vrni ponjo, midva ne greva nazaj.« je rekel Strap. »Da bi se po uspešnem ropu vrnila nazaj zaradi neke kurbe? Ne hvala!« je dodal Geth in tesneje stisnil mošnjička z denarjem. »Izdajalca!« je obupano siknil petnajstletni fant. »Nočem vaju več videti!« je zastokal. Želel je oditi, pa sta ga prisilila, da jima je dal enega od svojih dveh mošnjičkov, z obljubo, da ju ne bo več videl. Od tistega dne dalje, se res ni več družil z Gethom in Strapom in tudi videl ju ni več, prav tako, kakor sta rekla. Kadarkoli je pomislil nanju, je v mislih videl podobo prijazne Ikke, ki ga je božala, ko je skorajda ležal v lastnem bruhanju. Podobo Ikke, ki ga je porinila čez ograjo palube in z tem rešila. Podobo Ikke, ko se je nekega dne, ko je štel le trinajst let, ona pa dvajset, z njim gola kopala v morju, nato pa ostala z njim še celo noč in je bila prijazna do njega. Bila je prva ženska, z katero je bil. Občudoval jo je kakor boginjo in jo spoštoval skoraj bolj kakor mamo. Bil je zaljubljen v njo. In zdaj je bila nekje, sama, prestrašena, Strapa in Getha pa to sploh ni mučilo. Njega pa je počasi razjedala krivda in strašen bes, da ni premogel prav nič volje in moči, da bi se vrnil ponjo. Kadarkoli se je odločil, da jo bo rešil, je stisnil rep med noge in se prestrašeno zatekel v kakšno pivnico. Po dveh tednih se je odtihotapil do pomola, tiste ladje pa ni bilo več tam. Nikoli še ni oblutil hujšega gorja.
::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

Minevali so tedni od Ikkinega izginotja in petnajstletnega Tyra je krivda bolj in bolj razžirala. Vstajal je zgodaj in odhajal na ribolov s stricem Reubenom. Pomagal mu je kot še nikoli, saj si je želel misli zaposliti s čimerkoli, da le ne bo prostora z krivdo in žalost. Nadgrajeval je svoje znanje o ladjah in čolnih. Vetrove je določal že skoraj nagonsko, brez pomisleka je vedel, ali je plima ali oseka, tudi če ni bil ob morju, vrvi je zlagal in čistil spretneje kot le kdaj. Po nekaj mesecih, ko je mlad fant dopolnil šestnajsto leto, ga je stric na morje pošiljal samega, tako zelo mu je zaupal. Tyr pa se je vsakič vrnil z dobrim ulovom in kmalu mu je Reuben začel dajati majhen delež zlatnikov, ki sta jih zaslužila od prodaje rib. Fante pa denarja ni zakockal ali zapil, kot bi to storil včasih. Ne, odkar se je ločil od Getha in Strapa je bil veliko boljši, ni se mu bilo treba dokazovati pred nikomer, razen pred samim seboj. Ampak Tyr se ni izboljšal samo pri ribolovu. Tudi v očetovi kovačiji mu je šlo vedno boljše in oče mu je prepuščal vedno več opravil. A kljub temu, da se najstnik ni več zapijal in se ni več družil s sovrstniki, je pozno ponoči odhajal na potepe po mestu. Nase se je lahko zanesel bolj kot na kateregakoli pajdaša in tako je spet začel krasti. Tokrat uspešno. Nihče ga ni nikoli dobil, saj si je res previdno izbiral nepozorne žrtve in nihče ni nikoli posumil.

»AH!« je zastokal, ko je trdo padel s strehe, naravnost na trde tlakovce temne in zapuščene ulice. Le kako je lahko padel? in kako je lahko dopustil, da ga je kdo videl? Na začetku ulice je namreč stal mož srednjih let. Osramočeno je sklonil glavo in skušal vstati, pri tem pa mu je noga klecnila in s stokom se je spet sesedel. »Fant počakaj!« je vzkliknil moški. »Ne, ne, saj sem dobro!« se je s krhkim, z bolečino prežetim glasom zlagal Tyr. »Daj, samo do bližnje krčme ti bom pomagal.« je prijazno rekel moški. »Oh, prav.« se je nazadnje šibko strinjal rjavolasec in vso svojo težo naslonil na možaka, ki ga je podprl. »Kaj si pa počel tam zgoraj?« ga je pobaral vaški ribič v srednjih letih. »Zdelo se mi je da sem videl našo muco, ki nam je pred tednom zbežala, pa ni bilo nič…« je dejal Tyr z razočaranjem in žalostjo v glasu. »Pob, saj bo no... Te tako boli noga?« je vprašal nato, ko je Tyr prav očitno klecnil, kljub temu, da se je držal za debelo ribičevo roko. »Ja… ampak dvomim da je zlomljena, predvidevam da je le močan udarec.« je odgovoril fant in se stisnil tesno k možaku. »Čaki fante, a si ti Tyros? Tvojega ta starega pa poznam!« je vzkliknil ribič in ko ga je fant boljše pogledal je v njem prepoznal Blara, očetovega pivskega prijatelja. »O! Gospod Blar, šele zdaj sem vas prepoznal!« je z nemalo zmedenosti v glasu rekel Tyr in potlačil grozo. »No, če je tako, te lahko kar do doma pospremim.« se je odločil Blar, fant pa se je vztrajno upiral in nazadnje prepričal ribiča, da si tako ali tako želi do krčme, kjer si bo naročil nekaj za jesti.

Ko ga je prijazni ribič le zapustil, se je Tyr skril za vogal in našel skrivni prehod do neke hiše z nizko streho. Spretno je splezal na streho, skočil na drugo in se oprijel majavih strešnikov. Noge je spustil na ozko kamnito poličko in tako počasi prečil širino hiše, na koncu pa je mirno sestopil na nekoliko manjšo kolibo. Sklonil se je, da bi bilo manj možnosti za padec in se previdno odplazil po strehi navzgor, tam je vstal in se oprijel trdnega kamnitega zidka. Zajel je sapo in stisnil ustnice, potem pa se je dvignil na zid. Končno se je lahko brez problemov zavihtel skozi okno v svojo sobo. Vrgel se je na trdo slamnjačo in stresel žepe. Ven so popadali kovanci. Zdaj, ko je vedel, da je pretental in oropal Blara, mu je bilo malo žal, a ne toliko, da bi nakradeno vrnil. Z nasmehom je preštel kovance in se kar nasmehnil za vsoto, ki je bila kar precejšnja za navadnega ribiča. Novi zaklad je skril v že tako poln mošnjiček pod posteljo in z nasmehom na ustnicah se je zazrl skozi okno ven, v zvezdnato nebo. Ukana, ki jo je uporabil, da se približa Blaru, je bila že izrabljena. Skoraj vse svoje žrtve je okradel prav na tak način. A prvič je to izvedel odkar je praznoval svoj sedemnajsti rojstni  dan in počutil se je še bolj odraslo in uspešno. Ikko je počasi utonila nekam globoko v fantovo podzavest, krivda, ker ji ni pomagal pa se je še kar držala na površju, zato je porabil vse svoje moči, da je vso krivdo in razočaranje potlačil nekam daleč, daleč stran v neznane kotičke svojega uma.

Skupaj s sončnim vzhodom, ga je kakor vedno zbudila mati in mu na mizo položila kos sveže spečene pite. Topel zajtrk se je fantu zdel samoumeven, zato se materi še zahvalil ni. Ko je zmetal hrano vase, je pograbil lično zavit kos kruha in ga zatlačil v nahrbtnik. Navlekel si je hlače in golih prsi stekel ven. Na čolnu ga je že čakal Reuben. Tyr je brez ustavljanja skočil s pomola v čoln, da se je divje zamajal. Ujela sta ravnotežje in se odpravila na jutranji lov.
Ko sta se vrnila je imel Tyr ravno dovolj časa da si čez glavo povezne usnjen predpasnik in se pridruži očetu v kovačiji. Sonce še ni doseglo zenita, ko je v kovačijo vstopil mlad fant. »Je tu kovačija?« je vprašal tiho in Gedeon mu je pritrdil. Tyr je sledil fantu ven in pred vrati ju je čakal urejen moški na velikem vranje črnem konju. Rjavolasec je široko razprl oči in se umaknil korak nazaj. Konji! Vitez pa je brez zavlačevanja elegantno zdrsnil iz sedla in konjeve vajeti podal svoji oprodi. Vrgel mu je nekaj zlatnikov, fantič pa je s konjem vred izginil za bližnjim vogalom. Tyr je še zmeraj očarano strmel v vrhunsko opremljenega in čistega moža, kakršnega skoraj nikoli še ni videl, da je vitez stopil mimo njega v kovačijo, se nekaj zmenil z Gedeonom in stopil ven iz prostora, ne da bi se mladi rjavolasec premaknil. In ta plemič je popolnoma obvladal tistega konja! Kako? Konji so se Tyru zdeli izjemno veliki, nerodni in nevarni. Kako lahko navaden mož obvlada tako veliko žival? Kako lahko zaupaš tuji zavesti? Saj ne veš, kakšen način razmišljanja ima konj. Lahko samo čaka na priložnost, da vrže jahača iz sedla.
Očitno je plemič popazil Tyrovo buljenje, zato se je obrnil h Gedeonu. »Zgleda da fant cele dneve dela, naj se malo odpočije.« je rekel kovaču in mu vrgel nekaj zlatnikov. »Hvala.« je ganjeno dahnil Tyros in se obrnil k očetu. Ta je skomignil z rameni in dal sinu prost dan.

::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

Škornji

Ni vedel ne kako, ne kdaj se je znašel na neurejeni in neobljudeni divji obali kakšno uro hoje stran od Kuaste. Bil je tako zatopljen v misli, da niti ni vedel kam hodi. Zmedeno se je namrščil, potem pa se vdano v usodo sprehodil po neposeljeni obali. Bilo je videti, kot da sem ni stopila človeška noga. A se je motil, kakor vedno. Na koncu skalnate plaže, je namreč za nekim velikim drevesom zagledal veliko kočo. »Le kdo živi tu?«je sam sebi tiho rekel rjavolasec in stopil bližje h kolibi. Zdaj je lahko opazil, da je to že zelo dolgo zapuščen dom kakšnega ribiča. Ob eni strani koče je namreč ležal polomljen čoln, čezenj pa je bila nemarno odložena ribiška mreža, ki je imela zdaj nešteto lukenj. Vrata so bila vržena s tečajev in so osamljeno ležala na kamnitih tleh. Stopil je naprej, pa se mu je stopalo zataknilo v kljuko vrat, ki je prej ni opazil. Telebnil je na tla, tokrat za res, to ni bila nobena prevara in ker je bil sam, si je dovolil otožno zastokati, kar ni delovalo prav nič možato. Usedel se je in pokrčil k sebi koleno, na katero je padel. Hlače je imel strgane, na kolenu pa je bila tudi za skoraj pol dlani velika odrgnina. Iz majhnih zarezic v odrgnini je mezela temna kri. Bilo je več krvi, kot bi Tyr pričakoval za tako rano, zato se je odločil, da si jo bo prevezal… a najprej bi j bilo dobro razkužiti, zato se je fant odpravil do morja. Kot nalašč se mu je tam noga zataknila v luknjo med dve skali in ko je stopalo potegnil k sebi, se mu je sezul čevelj in padel v luknjo. »Pa to ni res!« je vzkliknil razdraženo in skočil v vodo, ki mu je segala do stegen. Stisnil je zobe in puhnil sapo, ko je morska voda oblila rano na kolenu. Nato je šel nazaj do hiše in tokrat previdneje stopil vanjo. Prišel je v prostor, ki je nekoč moral služiti kot kuhinja. Ognjišče v kotu, pult, porušena miza ter zlomljeni stoli in nekaj krožnikov. Odprl je eno od omar in se zagledal v zbirko prtov. Nasmehnil se je in pograbil dva. Spodnji  je bil bel z izvezenimi rumenimi sončnicami. Drugi je bil svetlo zelen in cel preluknjan. Odtrgal je trak in si ga zavezal okoli kolena. Kri je še kar mezela in rane in povoj je bil kmalu umazan in krvav. Sončnični prt si je dal pod roko in se odločil, da ga bo odnesel mami. Potem se je počasi odpravil v druge prostore in v preostanek zelenega prta nametal kakšno dragocenost. Srebrno vazo, cel krožnik, neko figurico v obliki medveda… prišel je do starih in razmajanih stopnic.
Tyros je tvegal svojo srečo in se povzpel po njih v zgornje nadstropje. Prišel je v malo večje podstrešje. Culo iz zelenega prta je odložil na tla in se sprehodil med lesenimi skrinjami in sem ter tja kakšno odprl. V eni je našel oblačila in izbrskal si je čudovite usnjene škornje. Bili so iz lepega rjavega usnja in čeprav so morali biti stari, so delovali celi in uporabni. Sezul je svoj čevelj, in ga položi nazaj v skrinjo, sam pa si je obul škornje. »Končno malo sreče.« si je rekel zadovoljno. Potem pa je zaslišal ropot in oglušujoč krik. Srce mu je za sekundo nehalo biti, vsaj tako se mu je zdelo in presenečeno se je iz počepa prevrnil na zadnjo plat in se ritensko plazil stran od napadalca.
Z roko je segal naokoli v upanju, da zgrabi nekaj, kar bi mu lahko služilo kot orožje. Končno je pograbil dolgo palico, na njenem koncu je bil zarjavel kovinski kavelj. Ravno zadnji trenutek je dvignil pripomoček pred obraz, da mu se mu ne bi napadalčeva palica zapičila v obraz. Tyr se je nato pobral in skočil za naslednjega od lesenih zabojev. Videl je, da je v tem zaboju nek kič in zagrabil je polno pest vsebine. Vrgel se je k svoji culici iz zelenega prta, jo zgrabil in se skoraj zakotalil po stopnicah navzdol. Stekel je ven, takrat pa ga je napadalec ujel. Zdaj na svetlobi dneva, si ga je Tyr šele lahko dodobra ogledal. Napadalec je bil dokaj mlad in zelo umazan in poraščen moški v razcapanih oblačilih. Morda brodolomec… je pomislil Tyr, ko ga je razcapanec spet napadel. Rjavolasec se je uspešno obranil napada. Tyr je bil zadovoljen z uspehom, zato je palico s kavljem prijel v eno roko, ter sunil s kavljem naprej. Ni točno vedel kaj počne, ampak če ga je ta razcapanec napadel, se bo moral tudi boriti. Tyrova mladost, spretnost, moč in prožnost gibov sta pripomogla k temu, da je kljub neznanju glede bojevanja dejansko držal varnostno razdaljo. Ampak uspešnost je mladeniču stopila v glavo in tako ni predvidel razcapančevega naslednjega giba. Z svojo palico je namreč potisnil Tyrovo palico k tlom, ker pa je Tyr pri tem sunil, se je kavelj zaril v tla. Tako je zdaj ostal brez orožja. Umazanec ni počakal, da bi se mladec rešil iz zagate.
»Vrni škornje!« je kriknil in brez pomisleka je spet zamahnil s palico proti rjavolascu. Tyr se je sklonil, in prisegel bi, da je ob sunkovitosti giba zaslišal pokljanje vretenc. Zravnal se je in močno brcnil razcapanca, da ga je odneslo korak nazaj, Tyr pa je izdrl palico s kavljem in jo spet dvignil predse. »Kdo si? Kaj delaš tu?« je vzkliknil Tyros in s kavljem na vso moč zamahnil proti nasprotnikovi glavi in zadel je. Razcapanec pa se je sesedel. Mladenič je skočil k nezavestnemu in preveril če je še živ. Olajšano, ker je bil živ, je Tyr odvrgel palico s kavljem in pograbil culo, ki jo je bil prej odvrgel na stran. Stekel je domov, kot da bi mu bil sam vrag za petami.
::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::