Syrith

Osebni podatki:

÷Ime: Syrith
÷Rasa: Kullinja
÷Starost: 20
÷Vzdevek: Sy
÷Priimek: Draal

÷Ime očeta: Bálor
÷Rasa očeta: Urgal
÷Očetov vladar: Galbatorix
÷Ime matere: Üzgrath
÷Rasa matere: Urgal
÷Materin vladar: Galbatorix
÷Imena bratov-sester: /

Dobri ljudje:

÷Znanci:
÷Prijatelji:
÷Najboljši prijatelji:
÷Simpatije:
÷Ljubezni:

÷Učitelji:
÷Učenci:


Slabi ljudje:

÷Tekmeci:
÷Škodoželjneži in zavistneži:
÷Sovražniki:

ZGODNJE OTROŠTVO IN KATASTROFA

Syrith je pribrcala na svet skrbni materi Üzgrath in poglavarju vasi, odločnemu in srditemu Bálorju. Bila je težko pričakovan naraščaj, saj sta bila spočetje in porod vse prej kot lahka. Ime je dobila po dolgoletni družinski prijateljici in zaupnici vilinki Syrith Solvhĺr, katera je v bitki proti uporni Nasuado dala življenje, da bi obranila ranjenega Bálorja in nosečo Üzgrath.

Bila jima je v veliko veselje in ponos še posebno Bálorju, ki je hčer naravnost oboževal. Že kot mladič je Syrith kazala ogromno pozornost in predanost vsemu česar se je lotila, najsi je bilo to drobljenje žuželk ali izpolnjevanje nalog, ki so ji bile dodeljene in predstavljene. Zvedavo je raziskovala vas in čare narave in pomagala materi pri vsakdanjih opravilih kolikor je le mogla, očetu pa je rada nagajala pri pomenkovanjih s prijatelji, poglavarji drugih vasi in vojaškimi poveljniki. Tako je v radovednosti in brezskrbnosti živela prvih 5 let svojega Urgalskega življenja, nato pa je prišel usodni dan.

Syrith se je ravno potikala po bližnjem gozdu, iskala sladke gozdne jagode in lovila veverice, ko so njena ušesa zastrigla in zaznala oddaljene krike. V njej je zazvonil alarm in karseda urno je začela teči proti vasi. Noge so jo tako hitro nesle v dorečeno smer, da se je nemalokrat skoraj spotaknila ob koreninje in je njeno srce razbijalo v istem tempu, kot so švigale njene nogé. Kmalu se je pred njenimi očmi pojavil grozljiv prizor. Njena vas je bila vsa v plamenih in slišala je srce-parajoče krike bolečine in strahu. In tam jih je zagledala. Deseterica v črno oblečenih, bledih in do zob oboroženih ljudi je s sekirami in meči sekala vsakega Urgala, ki je ušel ognjenim zubljem in želel pobegniti ali se jim zoperstaviti. Te črni ljudje niso prizanesli niti mladičom. Syrith je bila tako presenečena in tako vznemirjena, da je kar zmrznila, in se ni mogla ne premakniti, ne zakričati. Tako je tičala za majhnim trnovim grmom in nepremično opazovala krvavi masaker. V tistem trenutku, pa je zaslišala in zagledala svojega neustrašnega in od ognja opečenega očeta, ki se je v besu pognal nad deseterico. Preden so ga opazili je Bálor že uspel zasaditi svojo sekiro v enega izmed njih, kateri se je kmalu zatem zgrudil na tla. Trije od deseterice so se takoj odzvali in po kratkem boju, mu je eden izmed njih uspel odrezati desno roko, v kateri je držal sekiro. Držal jo je tako trdno, da se jo je tudi po tem, ko je odrezani ud padel na tla in se ločil od telesa, njegova pest še kar oklepala. Bálor je v agoniji padel na kolena in zakričal tako glasno, da se je krik odbijal prav od vsakega lista na drevesih. Ta krik in prizor, sta se Syrith tako močno vtisnila v spomin, da so jo še leta in leta tlačile more. Očetov krik je bolj kot bolečino od izgubljenega uda predstavljal bes, poraz in zavedanje, da je izgubil vse za kar se je trudil in delal desetletja, zdaj pa so jim postavili zasedo in jih poklali kot divjačino, on pa svoje vasi niti ni imel priložnost obraniti. Ko je tako klečal na kolenih in kričal kakor norec, katerega peljejo na poslednji pohod smrti naproti, je eden izmed trojice stopil proti njemu, ga zagrabil za njegove od znoja in krvi prepojene lase ter ga nagnil naprej, drugi pa mu je z mečem odrezal glavo. Še zmeraj nepremični Syrith so se kakor slap usule grenke solze, ko je črni človek držal očetovo glavo in jo spustil na tla, da je padla poleg trzajočega telesa. Ne dolgo zatem je tudi ostalih šest ubilo zadnjega mladiča, ki  se je želel odplaziti stran in vekanje ter kričanje je kar naenkrat ponehalo. Takrat je nastala smrtna tišina. Preostalih 9 se je zbralo v krogu in po, kar se je zdelo kratkem pomenku, so zagrabili padlega tovariša, ter se hitro in tiho odpravili stran, nevedoč za Syrith, ki je čepela v trnovem grmovju in potiho hlipala. Še kar nekaj časa, se ni upala premakniti iz svojega skrivališča. Šele ko se je prepričala, da teh črnih ljudi ne bo nazaj, se je splazila iz grma in se počasi in opotekajoče napotila v vas. Ognjeni zublji še kar niso ugasnili, a niso tako hudo divjali kot prej. Večina zavetij je bila požganih do tal in popolnoma uničenih. Toliko krvi ni videla še nikoli. Ko je stopala med trupli, je nemalokrat stopila v luže krvi, v katerih ji je skorajda spodrsavalo, in vsak korak je bil bolj krvav in bolj boječ. Syrith je bila navajena živalskih trupel, krvi in mesa, a ta pogled je bil zanjo vseeno preveč. Najhuje pa so jo zadeli trpeči in prestrašeni obrazi, ki so zrli vanjo z negibnih telesih na krvavi zemlji. Mrzlično se je ozirala okoli sebe in jo nazadnje le zagledala. Njena mati je ležala pri vhodu v enem izmed bivališč, in okoli nje se je razprostirala črna mlaka krvi. Njeno truplo je bilo tako hudo poškodovano in opečeno, da je skoraj nebi prepoznala, če nebi poleg nje opazila železne palice, na katero se je opirala že vse od kar je Syrith pomnila. Težak porod hčere jo je najbrž tako zaznamoval, da je pri hoji potrebovala podporo. Stekla je do mame in padla na kolena. V obupu je stresla mamino truplo in jo poskusila zbuditi, a zaman. Tako je še nekaj zadnjih trenutkov prejokala ob njej, nato pa segla proti železni palici, da bi jo vzela kot spomin na mamo. Ko pa jo je zagrabila, je vroče železo zacvrčalo v njeni dlani, začutila je nenadno bolečino in brž spustila palico na tla. Železna palica ji je pustila kar precejšen vtis na pordeli in razboleli koži, a pekoče bolečine skorajda ni čutila, saj jo je bolečina izgube vsega ljubega in poznanega mnogo bolj razjedala. Naslednji trenutek, se je spomnila očeta in njegovega pogumnega dejanja ter besnega krika, zato je tako hitro stekla v njegovo smer, da se je spotaknila in padla v bazen krvi. Zaznala je topel in slankast okus te lepljive in goste tekočine, ter vonj krvi in opečenega mesa. Postalo ji je slabo zato se je panično in hitro dvignila, zaradi česar se je svet okoli nje za trenutek malo zavrtel. Takoj ko se je zavedla, je stekla v očetovo smer. Ležal je malo stran od ostalih trupel. Njegovo telo je bilo kakor klada, odrezana roka se je še kar močno oklepala sekire, glava je osamelo ležala tri korake stran, na njej pa je še kar odmeval očetov smrtni krik. Takrat so jo zagrabila tako močna čustva bolečine, strahu, besa in samote, da je obraz zakopala globoko v svoje dlani, njeno telo se je začelo neustavljivo tresti, iz nje pa ni prišel noben zvok. Mladič kot ona, ni bil sposoben popolnoma razumeti, kaj se je pravzaprav zgodilo in zakaj je do tega prišlo. Nič razen tega, da je izgubil bitja, ki jih je na tem svetu najbolj ljubil, in ki so najbolj ljubila njega. Čez nekaj neskončno dolgih trenutkov, je Syrith umaknila dlani z obraza in počepnila poleg očetovo glave. Vzela jo je v roke in očeta poljubila na čelo, kakor jo je on rad poljubil ob marsikateri priložnosti. Medtem ko je čepela in v rokah držala očetovo glavo, pa se je blizu nje v zemlji nekaj zasvetlikalo. Še zadnjič je pogledala očeta, previdno odložila njegovo glavo poleg telesa in se namenila proti izvoru skrivnostnega lesketanja. Ko je prišla bližje, je na tleh zagledala ovalen vijoličen prstan. Pokleknila je, ga vzela v roke in si ga podrobneje ogledala. Ogrodje prstana je bilo železno in je predstavljalo nekakšne vzorce in spirale, katerih ni razumela in še nikoli prej ni videla. Kamen prstana, pa je bil nekaj posebnega. Bil je vijolične barve in neizmerno gladek na otip. Ko ga je natančneje pogledala, je v njemu zaznala neznatno premikanje in utripanje. Približala ga je očesu in skorajda onemela. V njemu se je lesketalo nešteto drobnih luči, zdelo se ji je da vidi v njemu nočno nebo, katerega zvezde so se premikale sem in tja. Očarana nad skrivnostnim prstanom, ga je pospravila v svoj žep, saj je bil prevelik za njene drobne prste in takrat je nekaj blizu nje zašumelo. To ji je nagnalo strah v kosti, zato se je pognala v beg, brez da bi se ozrla nazaj. Če bi se vsaj enkrat obrnila, bi videla da je iz grma prilezla mala mesojeda veverica, katero je privabil vonj krvi.

Tekla je kakor veter, po edini poti, ki jo je poznala. Pot je vodila k bližnji vasi, v kateri se je nahajal očetov brat in vrhovni vojaški poveljnik Grymr. To vas so velikokrat obiskovali, saj je Bálor obiskoval tako poglavarja Kungarja, s katerim se je tudi dobro razumel, kot tudi svojega brata. Tako je bil to edini kraj, kamor se je mala Syrith lahko zatekla, poiskala pomoč in sporočila novico.

STRIC GRYMR

Urgali in Kulli vasi Aelle so tistega dne opravljali svoja vsakdanja opravila, ko je prag vasi prestopil mali okrvavljeni in blatni mladič. Kri in solze so se posušile in ustavile, prav tako pa so v trenutku obnemeli tudi vsi ostali. Mladič je počasi in strahoma stopal med njimi, medtem ko so bile vse oči uprte vanj in so se prebivalci pomenkovali med seboj. Kmalu je nasproti pritekel poglavar Kungar in zaskrbljeno počepnil k mladiču. Za njim so stali poglavarjevi svetovalci, poveljniki in zaupniki. Poglavar je bil visok in spoštovani Kull in prav priljubljen med prebivalci. Bil je zelo izoblikovane postave, prijetnih obraznih potez in rumenih okroglih oči. Takoj ko je poglavar pogledal mladiču v oči, je vedel, kdo stoji pred njim. Prijel je Syrith za njene male in okrvavljene rame in se zazrl globoko v njene strte in žalostne rdeče oči. Poskusila je opisati kakor je vedla in znala, kaj se je zgodilo z njeno vasjo, prebivalci in družino. Kungar jo je ves čas zaskrbljeno gledal, na koncu pa jo je rahlo pobožal po glavi in vstal. Odkorakal je do skupine Urgalov in Kullov za njim in nekaj časa so se tiho pomenkovali, sem in tja se je zaslišal le kaki glasnejši vzklik. Kmalu zatem, se je poglavar obrnil in nagovoril vse navzoče. Povedal jim je, kaj se je zgodilo v vasici njenega očeta in zaslišalo se je zaskrbljeno in razburjeno vzklikanje in pomenkovanje. Poglavar je poskušal pomiriti prebivalce, nato pa je zopet pokleknil k mali Syrith. Povedal ji je, da bo zdaj živela z njimi in bodo oni poskrbeli zanjo. Pokazal je na njenega strica Grymra, kateri je stopil v ospredje in ji povedal, da bo od zdaj naprej on skrbel zanjo in jo vzgajal. Stric je bil kar velik za Urgala, a vseeno Urgal. Tudi on je bil izklesane postave in poln brazgotin bojnih ran. Ostre obrazne poteze in sive oči, so izražale njegovo jezo in nezadovoljstvo, njegova stroga in ravna drža, pa je dajala vtis odlično izurjenega bojevnika.

Od takrat naprej, je bila Syrith pod oskrbo in budnim očesom njenega neusmiljenega in strogega strica. Njeno odraščanje je bilo težko, napeto in naporno. Stric jo je že od začetka, začel vzgajati z zelo strogim pristopom, saj je iz nje želel napraviti bojevnico. Grymr ni imel nobenega mladiča in ne življenjske sopotnice. Izbral si je življenje osamelca, puščavnika in bojevnika, in prav dobro bi mu uspelo, če mu pot nebi prekrižala bratova hčerka. Nekoč je živel z bratom v njegovi vasi, a velik prepir med njima je povzročil, da se je Grymr ločil od brata in se napotil v vas Aelle, kjer je postal poveljnik in dobro uspel. Kmalu se je zamera ohladila in brata sta se spet pogovarjala in obiskovala drug drugega, a nikoli se ni ohladila prav do konca. Ko je Grymr izvedel za bratovo smrt, je bil dolžen prevzeti skrb nad njegovo hčerko, kar ga ni niti malo veselilo, a vseeno je to naredil za pokojnega brata.

Syrith se je skozi leta razvila v izjemno ter močno bojevnico. Neusmiljeno, nepopustljivo, zadržano, vzdržljivo in nezaupljivo. Občudovali in spoštovali so jo z vseh strani. Stric ji nikoli ni izkazoval ljubezni in naklonjenosti, bil je brezobziren, trdosrčen, nepopustljiv in skorajda krut. Posebno trd je bil do nje, ko je ugotovil, da mala Urgalinja raste in raste, ter se spreminja v Kullinjo. Takrat je od nje zahteval še več in jo še bolj gnal in uril. Ponosen je bil nanjo edino takrat, ko je zmagala v bojih in bila najboljša, pa še takrat ji je večinoma namenil le mrki nasmeh in kakšno spodbudno besedo. Ko so Syrith začeli rasti rogovi in se je morala napotiti v divjino, ubiti eno žival in se z njo dokazati, je bila že izredno dobro pripravljena in krvoločna. Večina mladih Urgalov ali Kullov se ponavadi dokaže s tem da ubijejo male volkove ali gorske koze, Syrith pa se je spravila nad ogromnega in grozovitega jelena, katerega rogovje je bilo tako razvejano in tako veliko kot on sam. Ko je prinesla nazaj v vas njegovo truplo, jo je obletavalo precej presenečenih in občudovalnih pregledov. Rogovje so odrezali in obesili v poglavarjevo bivališče, Syrith pa je to seveda prinesla neizmerno strahospoštovanje in mnogo prijateljev. Dokaj kmalu se je začela udeleževati tudi raznih bitk in akcij, ki so jih bili ali z ostalimi plemeni Urgalov, ali z ostalimi bitji. Nekega dne, ko se je končala ena izmed bitk, pa je njen stric Grymr izginil brez duha in sluha. Niso našli njegovega trupla in niso ga videli oditi. Tako je Syrith ostala sama. Brez učiteljev in brez družine.

Syrith je zaradi svoje grozovite izkušnje in stričevega prepričanja razvila posebno mržnjo in nezaupanje do ljudi. Pri zaupanju in izbiri prijateljev je bila vedno previdna, a ko se je prepričala o nekom, je svoje mnenje redko spremenila, in ko je našla prave prijatelje in zaupnike, jim je ostala izjemno predana in lojalna. Kmalu je tudi razvila poseben hobi in svojo značilnost. V boju je padlim nasprotnikom začela rezati skalpe, kot znak zmage in premoči nad njimi. Nekajkrat, je tudi po bitki z ljudmi, nasprotnike, ki jih je izjemno sovražila in prezirala, skuhala ali spekla in se pogostila z njihovim mesom. Kmalu ji je okus človeškega mesa prešel v navado in velikokrat si ga je rada privoščila in se posladkala z njim. Po stričevem izginotju je tudi postala precej zajedljiva in postala še bolj osamljena in samotarska kot prej. Razvila je poseben smisel humorja, sarkazem in črni humor, katera sta se ji lepo podala ob njene črne misli in srce. Izjemno predana je tudi ostala vladarju Galbatorixu, kateremu sta sledila tako njen oče, kot njen stric, slednji pa jo je še posebno vzgajal v vladarjevem duhu in spoštovanju do njega.