Ankalime

Naslov sporočila: Ankalime Sob Jun 26, 2010 1:52 am

Osebni podatki:

Ime: Ankalime Meadhros
Vzdevek: Kali
Rasa: Surdijka
Ime očeta: Alatas Asierin
Rasa očeta: Surdijec
Ime matere: Araedien Adenien
Rasa matere: Surdijka
Imena bratov-sester: /
Starost: 23

Dobri ljudje:

÷Znanci: Katara, Dawin, Orlin, Asturien Enailin, Avian, Morskow, Delphine, Leassi, Sygneia, Aethor, Allard, Synar, Loki, Dimia, Nymeria, Tyros, Eliseo, Naorin, Gronvak, Helga
÷Prijatelji: Alysto, Ain Saiph, Elentari, Dominos
÷Najboljši prijatelji: Selyna Morduin
÷Učenci: Duras
÷Simpatije: /
÷Ljubezni: /
÷Učitelji: Selyna Morduin

Slabi ljudje:

÷Tekmeci: /
÷Škodoželjneži in zavistneži: /
÷Sovražniki: /

Razz

Konj:

Ime: Na'ima Mahari
Vrsta: Hadaraški vranec

Značaj in videz:
Prelepa črna samica, po imenu Na'ima Mahari ima 12 let in je že od drugega leta dalje z svojo gospodarico. Je Hadaraška vranka, izjemno vzdržljiva in hitra kobila, ki je ne prestraši niti trušč bitke. Morda je malce premalo ukročena, saj je ni preprosto jezditi, a če poznaš nekaj trikcev, zna postati zelo vodljiva kobila. Sicer pa popolnoma zaupa samo svoji lastnici Kali. Ni moč ukrotiti njene želje po dirjanju in izkazovanju svoje hitrosti in moči. Je zelo živahna in v nekaterih trenutkih tudi preveč vihrava. Zna oceniti položaj in v težkih primerih bo poskrbela za svoje in gospodaričino življenje. Mahari je kobila, z sorazmernim telesom z vitkimi nogami in elegantnim vratom. Nos ni čisto raven, nagiba se k ščukasti obliki. Oči ima črne kakor noč, vranje črno grivo svilnato in gladko, žametna dlaka pa je bleščeče črne barve.

Sokol:
Ime: Peregrin
Vzdevek: Rin

Videz in značaj: Po hrbtu ima čudovito, svilnato, modrikasto-sivo perje, značilno za sokole selce. Barva je na trenutke zelo temna, skoraj črna. Glavica je tudi poraščena z temnim perjem, oči pa so čisto črne, obrobljene z živo rumeno. Tudi kljun se začenja v rumeni barvi, vendar se je preko modrikasto sive preliva v črno na konici. Že pod kljunom in seveda vsa sprednja stran, ter spodnja stran kril je zlatkasto – krem barve, umazano bele, dokaj odvisno od svetlobe, ki jo prekrivajo temno sive pege, ki so bile proti nogam posajene vedno bolj na gosto in se že povezujejo v vodoravne proge. Noge so bile delno poraščene z perjem, ostali del pa je bil živo rumene barve, kremplji pa črni in ostri.
Peregrin je star približno 3 mesece, tehta ne niti pol kilograma, a ima težek karakter. Vzljubil je gospodarico, ki mu piha na dušo in ga zasipa z komplimenti, pa vseeno jo kdaj pa kdaj kljune, kar tako, brez razloga. Rin se tudi hitro užali. To se vidi po tem, da se naščeperi in vzvišeno obrne stran. Če hudo prizadaneš njegova čustva, lahko tudi odleti.

Ankalime Tumblr_inline_ns7si5DMs81s71wp9_500

Volk:

Ime: Ilian (v davninščini pomeni Veselje)
Vzdevek: An

Videz in značaj: Ilian je je videti zelo puhast, saj je logično, saj je star le 2 meseca. Je kot ena velika sivkasto-rjava kepica, ki ima seveda bel trebušček in bel nos in črn smrček. Pravzaprav je klasičnih volčjih barv, le da je malce temnejši, kar je značilno za mladičke. Tačke so prevelike za njegovo telo, jantarni učki pa svetita kakor dva svetilnika. Ilian je dobrovoljen volčič, ki je poln energije in rad nagaja. Njegova strast je nežno grizenje in lizanje, ter lovljenje svojega repa. Hitro zaspi in tudi rad dolgo spi. Zaenkrat je zelo zaupljiv in čisto ne-nevaren.

.

Naslov sporočila: Re: Ankalime Ned Maj 04, 2014 9:33 pm

1. ALATAS IN ARAEDIEN MEADHROS

Alatas Asierin je šel od doma. Zapustil je Aberon, svoje starše, svoj rodni kraj pri rosnih petnajstih letih. Prepotoval je Hadaraško puščavo in celotno Surdo po dolgem in počez. Nikoli ni šel do mest pod Galbatorixom in nikoli ni šel do Du Weldenvardna ali Beorskega gorovja. Vmes se je pridružil raznim bitkam, ki so bile boj proti Cesarstvu, v katerih je navezal marsikatere stike z pomembnimi in manj pomembnimi ljudmi. Pri devetnajstih letih se je vrnil k staršem ki sta ga radostno sprejela nazaj. Kupila sta mu konja. Alatas je nato redno zahajal v vasico Reavstone ob morju, kjer se je potapljal, nabiral školjke in jih nosil materi. Užival je preprosto življenje na soncu in ob morju. Ljubil je morje.

Nekega dne, ko je nabral že lepo število barvnih kamenčkov in školjk za materino zbirko, je na skalah zagledal rdečelaso lepotico. Sončila se je in prepevala. Odsotno je gladila nabrane školjke ob sebi. Zagorelih in dolgih nog so se še držale kapljice, kakor da bi ravnokar prišla iz morja. Odskakljal je po skalah do nje.
»Mladenka, kaj pa tule samevaš? Na trdih skalah na žgočem soncu?« jo je povprašal.
Lepotica mu je nazaj zabrusila da je dovolj trdoživa da lahko sama sedi na skalah, da lahko prenese prijetno vročino sonca. Rekla mu je, naj se pobere z njene skale in naj ji izgine izpred oči. Njena tako očitna zavrnitev je mladega Alatasa še podžgala da ji je z govoričenjem in šopirjenjem popestril dan.

Minevali so tedni. Navezala sta se drug na drugega. Kmalu sta se zaljubila. Alatas je vzel svojega belega žrebca, šel je do Araedinih staršev, prosil je za njeno roko in jim podaril lastnega konja ter skrinjico najlepših školjk in barvnega kamenja. Njena starša se nista ozirala na darila. Konja nista sprejela, sprejela sta skrinjico školjk in kamenja. Alatasa sta povabila na kosilo. Po kosilu sta rekla.
» Če se boš tako lepo obnašal do najine hčere, da boš še naprej tako ljubezniv do nje in ji boš vsak dan izkazoval ljubezen, ter jo boš čuval in jo varoval. Potem je lahko tvoja. Konja vzemi. Najina Araedien rada jezdi. Pelji jo na potovanje. Tvoja je.«
Alatas se je srečen njenima staršema priklanjal do tal. Odpeljal je njuno hčer na potovanje. Jezdila je bolje kakor on, bolje od kogarkoli ki ga je Alatas kadarkoli srečal. Bila je rojena za jezdenje. Ko sta se vrnila s potovanja sta si kupila majhno zemljišče na robi vasi Reavstone. Zelo blizu morja, ki sta ga oba ljubila. Uredila sta si majhno hiško.

Čez nekaj let se jima je rodil sinček. Prišli so njuni starši in si ogledali vnučka. Čez teden dni je umrl. Alatas in Araedien sta žalovala nekaj let. Smrt otroka ju je čisto potrla in celo morje ju ni več razveseljevalo kot nekoč. Zgubila sta že svoj zagon v življenju, ko se jima je rodila deklica. Rdečelasa po materi in modrooka po očetu. Poimenovala sta jo Ankalime.

Naslov sporočila: Re: Ankalime Ned Maj 04, 2014 9:35 pm

2. ZAHVALJUJOČ MAGIJI

V tednu dni je tudi ta deklica zbolela, Araedien je bila obnorela v žalosti da izgubi še enega otroka. Alatas, ki je ljubil svojo ženo in si je tudi želel otroka in šel v Aberon kjer je slišal da je nekje v Surdi Selyna Morduin. Zmajev jezdec, ki obvlada magijo. Mogočna bojevnica, ki jo je spoznal v eni svojih bitk proti Cesarstvu.

»Araedien, grem po njo! Le ona lahko reši najino Ankalime!« je dejal, zajahal konja in oddivjal. Seveda je bil prepričan da jo bo našel in da mu bo pomagala. Njen dedek in Alatasov prapradedek sta bila brata. Tako sta bila tudi Alatas in Selyna Morduin nekakšna daljna sorodnika. Alatas se je potikal po Surdi, da bi našel Selyno, a na njegovo veliko razočaranje je ni našel. Že se ga je polaščal obup, ko je ona našla njega.

»Selyna Morduin, z vsem srcem te prosim, če pomagaš moji hčerki, da ozdravi. Že je na robu smrti, tako kot moj prvi otrok. Prosim, ozri se na najine sorodstvene vezi, na najino zavezništvo v bitki in prosim, pridi pomagat.«
Selyna je privolila in Alatas je skoraj jokal od hvaležnosti. Ko sta prišla v Reavstone je bila Ankalime skorajda mrtva. Selyna jih je vse poslala iz sobe in celo noč je ni bilo ven.

Zjutraj je bojevnica prišla iz sobe z zdravo deklico. Bila je pri polni moči. Araedien je bila vilinki tako hvaležna, da jo je prosila, da bi bila deklici botra. Vprašala jo je, če bi sprejela to čast. In Selyna Morduin je znova privolila. Potem pa je izginila z njihovega mesteca.

Naslov sporočila: Re: Ankalime Ned Maj 04, 2014 10:11 pm

3. – Ankalime Meadhros: OTROŠTVO

»Kali, rožica moja. Greva plavat?« jo je vprašal oče. Deklica je pokimala da so rdeči kodri zaplesali okoli nje. Alatas je zajahal konja, si jo posadil v naročje in že sta sedela na obali, nabirala kamenčke in iskala školjke. Kali je imela tri leta. Ko sta nabrala dovolj kamenčkov sta šla plavat. Deklica je bila dobra plavalka. Dolgo je držala dih pod vodo in bila je vzdržljiva. Včasih se je potopila in je ni bilo iz vode tako dolgo, da se je Alatas pognal za njo, ta pa ga je le grdo gledala, ker je prepodil ribe, ki jih je opazovala. Včasih se je spraševal, če je Selynino zdravljenje na njej pustilo kakšne posledice. Kako bi lahko drugače razložil to, da je tako hitro razumela reči, da je držala dih pod vodo dlje od njega, da so jo živali ubogale le na ustni ukaz.
"Oči, oči! Glej kaj sem našla!" je vzkliknila veselo in mu prinesla rakca v prelepi zaviti školjki. Lasje so se ji mokri lepili na čelo in hrbet.
"Res je lep. Kje si ga našla?"
"Na dnu." je rekla tiho in se zarla v rakčeve migljajoče nožice. Zrla je v njega, rakec pa se je vedno manj premikal. A Kali je še zmeraj zrla v utrujene nogice.
"Kali, daj ga že nazaj!" je kmalu vzkliknil oče. Hčerka ga je pogledala, čez njene oči pa je šinila senca. Ko je pomežiknila sence ni bilo več.
"Takoj očka!" je vzkliknila in vrgla rakca v vodo. Alatas se je velikokrat spraševal, kje je našla rakca, ki jo je tako hipnotiziral. Kam se je potopila? Kako globoko? Sam takih ni še nikoli našel, pa se je potapljal celo življenje.

Vrnila sta se domov. Pojedli so večerjo, ko se je zaslišalo glasno hrzanje iz hleva.
"Mama, mama, Tanqui koti!" je navdušeno vzkliknila Kali. Črna Adeniena kobila Tanqui je bila visoko breja. Le še rdeč zmazek se je videl, ko je dekletce švignilo v hlev. Starši so zavzdihnili nad neobvladljivo deklico, pojedli večerjo do konca in šli za njo v hlev. Ob prizoru so osupnili, Adenien pa je bila prestrašena. Kali je čepela in nepremično zrla v oči novorjene žrebice. Žrebička je tudi klečala in gledala rdečelasko.
"Vstani." je rekla. Videti je bilo, kakor da se žrebička ne more upreti ukazu. Tresoče sprednje noge je postavila predse, dvignila zadnjico in še sprednji del trupa.
"Pridna. Pridi k meni. Ime ti bo Kida." je rekla Kali z takim glasom da sta starša le gledala. Žrebička barve peska je stopila do rdečelase deklice in se njene roke dotaknila z smrčkom. Se je Adenien le zdelo, ali so se Kalijine oči belo zableščale? Kako je tako obvladala komaj rojeno žival? Še najboljši mladiči ne vstanejo takoj po rojstvu.
"Kali, pojdi spat!" je nato rekel Alatas in togo prijel hčer za roko. Obrnil jo je proti izhodu in jo grobo porinil. Opotekla se je in stekla domou.
"Kaj je bilo to?!" je zgroženo vprašal sebe in ženo. Ona je le odkimala z glavo in se naslonila na njegove prsi. Morala sta priznati, da sta se hčerke včasih bala. Bila je čudna na določene trenutke.

Minili sta dve leti.
Kida je zrastla in Kali jo je od svojega četrtega leta navajala na oglavko in sedlo. Bila je vroča poletna noč in Kali je praznovala peti rojstni dan. Odjezdili so na nočno plavanje, Kali v očetovem naročju na belem žrebcu, ki se je klical Kidajar. Mati na črni kobili Tanqui. Zraven svoje črne matere je tekla žrebička v barvi peska. Plavali so in se smejali na ves glas ob dekličini razigranosti in veselju. Bila je res odlična plavalka.

A še boljša je bila v jezdenju. Tistega večera je petletno dekletce splezalo na dvoletno, zelo vihravo kobilo in galopiralo vso pot do doma. Starša sta ji prestrašena sledila v galopu, pripravljena jo ujeti med padcem. A mlada Kida je imela veliko energije, nosila pa je zelo lahko dekletce in starša je nista mogla dohiteti. Doma sta jo poslala v posteljo, Adenien pa je planila v jok, ne vedoč v kaj bo zrastlo njeno dekletce. Bila je tako vihrava in samosvoja in pametna in drugačna. In za to drugačnost, Adenien ni bila prepričana, ali je dobra ali slaba.

Araedien Adenien jo je kasneje velikokrat peljala na travnike, kjer sta jezdili, tekmovali, kasneje pustili kobili da se paseta in nabirali zelišča in rože. Kali se je naučila veliko reči. Z vsakih staršem je obdelala določena področja. Z očetom je potovala in se učila o živalstvu sveta. Pripovedoval ji je o bitkah, ki jih je bil proti tiranu Galbatorixu in kako je spoznal Selyno. Skupaj sta prehodila veliko gozdov in skalnatih pobočij. Naučil jo je razlikovati sledi srn in drugih živali, naučil jo je hitrega videnja raznih znamenj, ki so pričala o tem, kaj se je prej dogajalo na določenem koščku gozda. Zlomljena veja, odtisi krempljev na drevesu, vse to je imelo neko zgodbo. Pri Materi se je učila drugih reči. Z njo je šla na dolge ježe, med katerimi jo je mama učila vsega o rastlinstvu. Od razlikovanja rastlin in zdravilnih zelišč do priprave kakšnih strupov. Učila jo je o
vrstah dreves. Kakšne so navade določenih ptic. Katere so nočne ptice, katere pa ptice selivke. Adenien jo je učila še o gospodinjskih opravilih in dolžnostih ženske, česar pa dekletce ni rado poslušalo. In rajši je imelo pustolovskega očeta kot mirno in modro mater. Njene tihe modrosti takrat ni znala ceniti in zdaj ji je bilo žal.

Rada se je učila, bila je strašansko radovedna deklica z neznansko količino energije. Starša sta se spraševala, če je Selynina magija morda preveč vplivala nanjo. Kajti za petletno deklico je bila nenavadno pametna in spretna in predvsem čudna.
Velikokrat so deklico odpeljali v Aberon k starima staršema, ki sta jo učila kuhanja. A za to ni bila nadarjena. Karkoli je naredila je uničila, zažgala, prekuhala ali naredila surovo. Za kuhanje Kali res ni imela talenta. Ampak imela je najlepše življenje in prelepo otroštvo. Dokler je trajalo...

4. KONEC VSEGA LEPEGA

Nekega večera, ko so si pripovedovali zgodbe z babico, je v njihovo hišico v Aberonu pridirjal Alatas. Šel je do žene.
»Draga… tu so. Ne vojaki. Vohuni. Vedo da sem se boril na Selynini strani…« je začel, potem pa je utišal glas. Tistega večera so vsi spakirali stvari. Vsi so šli v Reavstone. Vsi so se natlačili v majhno stanovanje in Alatas je bil cel čas na preži. Mesec je minil brez težav in nekako so pozabili na nevarnost. Postali so nepazljivi.

Bil je večer. Kali je sedela v hlevu in božala belega konja. Očetovega konja. Slišala je babico kako jo išče. Klicala je njeno ime. Kali se je le zahihitala in se zakopala v seno. Babica je prišla v hlev, jo videla. Kali je skočila iz sena in jo objela. Takrat je zagrgrala in kri ji je iz ust stekla na dekličin obrazek. Kali je zajela sapo, skočila nazaj. Babica je padla, za njo je stal mož v črnem, ki je pravkar izvlekel krvavo bodalo.
Kali je zavreščala in zaslišala je mamine krike kot v odmev svojim.
"Kali!!!" se je zaslišal očetov, z grozo prežet glas. Stekla je, urno kakor srna mimo moškega, ki jo je povlekel za lase. Padla je, a ga je ugriznila v roko. Spustil jo je, ona pa se je pobrala in stekla domov. Zaslišala je mamine stoke.
"Alatas...Alatas!" Mami se je jokala! Prišla je, a hiša je bila v plamenih. NI se ozirala na ogenj. Not so bili druga babica, oba dedka, mama in očka. Brcnila je v vrata in zagledala dedka kako vleče očeta izpod dela strehe ki je padla nanj. Nato se je odlomil še en del in pokopal oba. Bila sta ujeta v ognju z težko streho na sebi. Očetova mati je zavreščala in želela steči v ogenj po moža in sina. A Araedien jo je zadržala. Mamin oče je zagledal vnučko.
»babi, hlev, mrtva!« je zajecljala Kali in dedek je jezno pogledal skozi vrata.
»Araedien. REŠI NAJINO HČER! Ne pusti da umre!« je v tem zakričal oče.
"Ona je vse kar imava, ona je najin biser." ji je šepnil tiho, a Kali je slišala. Mami je skočila do mize, na kateri je ležal očetov meč, vrgla ga mu je pod mizo. Kali je kasneje doumela, da je bilo to za to, da se odrešita muk gorenja.

Adenien je potegnila za roko svojega očeta in moževo mater in jima dejala naj gresta v Aberon, da se bo vrnila k njima. Naj jo čakata. Da bo pripeljala nazaj sebe in hčerko, ko bo dovolj varno. Dedek in babica sta pokimala. Morala sta ji zaupati. Sama nista bila dovolj pri močeh da bi lahko pomagala.
Araedien je stekla v hlev, preskočila babičino truplo, ne da bi se enkrat ozrla. Zajahala vranko, Kali je zajahala svojo hitro kobilo peščene barve. Odgalopirali sta v noč, z dimom in plameni za petami. V dekličini glavi so odmevali kriki.

Slišali sta pokljanje hiše, ki se je lomila pod težo ognja.
Zaslišali sta klice.»vem kako zgledaš žena upornika! Vem kako zgleda tvoja hčer! Našel vaju bom, ubil! Divjakinji rdečelasi!!« sta zaslišali grozljiv glas. A mati se ni ustrašila. Prvič je bila nepopustljiva do konja, prvič je bila groba, tako močno ga je poganjala. Takrat pa sta zaslišali zvok puščice. Zletel je mimo materine glave. Kriknila je in še bolj pognala konja ki ni bil namenjen tako hitremu galopu. Črna kobila je bila počasnejša od Kide. Priletela je nova puščica. Zadela je konja. Zvrnil se je po tleh skupaj z materjo. Kali je zaustavila Kido v čistem galopu in kobila je klecnila zaradi sunka. Rdečelasa deklica je skočila in pokleknila k materi. Njena noga se je ujela pod konja. Hkrati se je z glavo udarila v kamen. Na čelu se je širila udarnina in začela je teči temna, gosta kri.
»ljubica. Teči, reši se. Imej naju v spominu, mene in očeta. Ne naju maščevat. Drži se stran od bojevanja in zlobe. A vedi. Karkoli boš naredila, imava te najraje. Pa še nekaj. Išči žensko, žensko po imenu Selyna. Ona ti bo pomagala. Ne zapletaj se v boje, bodi srečna, poroči se in imej otroke. Bodi srečna...« potem je mati zahropla in zaprla oči. Kali ni niti trenila z očmi. Bila je trdoživa. Zaslišala je korake, stekla je in se skrila na drevo. Prišel je moški v črnem. Sklonil se je nad mater.
»pa smo te le zadeli. Le še tvojo hčer najdemo, pa bo.« ji je šepnil
"Ne boste je našli, predobra je, posebna je." je dejala hripavo.
"Kar laži si" ji je rekel. Mati pa si je začela šepetati.
"Moj biser, moja lepotica. Ona je kaplja svetlobe in dobrote v morju teme in zlobe. Čisto srce v umazanem svetu."
"Utihni ženska, kaj blebetaš" je bil zmeden vohun.
"Moj dragoceni svetli žarek, zakaj živi na tem blatnem svetu?" je dahnila. Vohun jo je imel dovol. Zapičil ji je bodalo v trebuh in ji nato še prerezal vrat. Ona je v grozi zaječala, nato pa zagrgrala. Kali pa se je obrnila in stekla do Kide. V skoku jo je zajahala in pognala v galop. Držala se je njene grive in jo poganjala. Za seboj je slišala glasove. Bežala je. Strahopetno je bežala in šestletna deklica si je obljubila, da ne bo nikoli več bežala pred kom, ki ji je naredil krivico.

Naslov sporočila: Re: Ankalime Pon Maj 05, 2014 6:10 am

5. POTOVANJE

Bila je iznajdljiva. Sicer žalostna, a otopela in preživela je iz dneva v dan. Ni šla v Aberon. Lahko bi jo našli. Čeprav je imela le šest let je to vedela. Potovala je na zahod. Jedla je rastlinje in plodove, pila je roso in vodo iz potočkov. Prispela je v Dauth. Mestece na zahodu Surde. Tam je čepela ob robu ulice, mimoidoči so ji dajali kovančke. Beračila je. Ker ni znala plesati ali delati akrobacij je pela. Ni imela lepega, čistega glasu. Njen glas je bil grlen, rahlo hripav, nižji. In prav zato poseben. Dobila je nekaj več kovančkov, kos kruha. Kido je imela skrito na jasi izven mesta.

Nekega dne jo je neka bogatejša ženska zgrabila za roko, odvlekla v svojo hišo jo vrgla v kad, zdrgnila in oblekla v obleko iz svile. Dala ji je hrano in pijačo. Nato pa ji je ukazala naj dela. Vsak večer je Kali šla na ulice in pela. Od zgodnjega jutra pa je že drgnila tla bogataške ženice. Po mesecu dni je imela dovolj. Ukradla je hlače od sina te gospe, ukradla je srajco. Stekla je v neko gostilno kjer je kupila dimljeno meso, hlebec kruha in posušeno sadje ter zemljevid Alagaesie. Nekemu možakarju je ukradla mošnjiček in čutaro vode. Stekla je iz mesta, poiskala svojo že malo izmučeno kobilo in potovala na zahod. Izoblikovale so se ji mišice. Kradla je. Bežala je, se skrivala. Vedno v strahu.

Prišla je v Feinster. Nekoliko manjše mestece ob morju. Tam je nakradla novega živeža. Bila je majhna, a spretna tatica. Z starim nožem si je ostrigla lase do ušes. Bila je kakor fantek. Zaradi umazanije so bili lasje videti rjavi. In ni si jih prala, kajti z rdečimi kodri je bila zelo vpadljiva. Prodala je kobilo in si kupila trpežen nahrbtik, volneno odejo in nekaj starih, trpežnih tunik iz grobega materiala. Kupila si je tudi lovski nož.
Potovala je dalje ob reki. Prispela je v Belatono. Eno večjih mest, ki leži ob južnem delu jezera Leona. Ugotovila je, da je v cesarstvu.

Če jo je kdo vprašal po imenu je rekla da se kliče Nada. Da je brezdomka. Nekateri so ji dali kaj denarja. Nakupila si je veliko posušenega mesa, suhega sadja in kruha. Ljudje so bili dokaj radodarni. A nekaj jo je gnalo, zato je nadaljevala pot. Šla je na drugo stran jezera Leona in se tam utaborila. Gledala je proti Helgrindu. Naredila si je zatočišče iz vej in listja. Tam je spala. Odlomila si je palico in z njo mahala naokoli. Videla je može, ki so se mečevali. Oponašala jih je in si za žrtev izbrala drevo.
Jedla je rastlinje ki ga je nabirala v bližini skrivališča. Po dveh mesecih ni imela več zalog mesa. Ko je raztrgala prvo tuniko je ni skrbelo. Izdelala si je neke vrste fračo in uspelo ji je narediti nekaj pasti in nekega dne je ulovila zajca. Žalostna da je ubila živo bitje je cel dan jokala. A kruleč trebuh in nagon po preživetju jo je gnal da ga je spekla. Globoko v gozdu je zakurila ogenj in ga obvladovala. Pekla je zajca, nato pa ga nekako izdolbla. Če bi vedela bi lahko iz njega pridobila veliko več mesa, a ni znala. Ostalo je vrgla stran. Slišala je volkove.

Tako je preživela tam skoraj dve leti. Vmes je uničila vsa oblačila in jih nekako pripela nase v kosih. Zaradi načina prehranjevanja, in življenja v goščavi, se je razvila v močno, žilavo, trdoživo deklico. Pri osmih letih je bila majhna in suhcena in ena sama mišica. Podplati trdi kot kamen, dlani razkave od nenehnega plezanja po drevju.

Nekega dne je naletela na malce širši del potoka in ker je bilo res vroče, se je odločila, da se okopa. Pozabila je že, kakšen občutek je, ko se kože dotakne voda. Vse kar je imela v zadnjih letih od tega, je bila deževnica in pa kakšen zelo mičken potoček. Sledila je širšemu potoku in prišla do majhnega mirnega tolmunčka. Slekla je natrgane majhne krpice, ki so ji zakrivale golo, zagorelo telesce in skočila je v tolmunček. Voda ji je prišla do ramen, in če je trikrat zamahnila z rokama je že prišla do brega. Končno se je spet spomnila kakšen je ta preseetljiv občutek breztežnosti, zaradi katerega je Kali tako rada plavala. S prsti si je zmasirala lasišče. Bilo je trdo in nekaj časa je trajalo, da se je strjeno blato raztopilo.
Z rokama je drsela po dolgih okončinah in kakor v transu je drsala in drsala umazanijo iz sebe. Bil je že pozen večer, ko je stopila iz zdaj umazanega tolmuna. Odtrgala je majhno vejico in si z njo poskušala potegniti skozi lase. Luna je bila visoko na nebu, ko je lahko šla z prsti skozi lase, še zmeraj zatikajoče. V teh dveh letih se ni strigla. Lasje so bili v takih vozlih, da ni opazila dolžine. Bili so zelo dolgi. Vzela je lovski nož, vzela lase v roko in jih veliko odrezala. Utrujena od vsega je zaspala in prvič po odhodu od doma sanjala dom. Dom in starše. Zbudila se je z zabuhlim obrazom, razbolelim hrbtom in solznimi očmi. Vrgla se je v zdaj spet čist tolmun in plavala je v njem, ležala na gladini, se potopila do dna, sedela na dnu in spuščala mehurčke zraka navzgor. Igrala se je dokler ni bilo sonce v zenitu. Taktar je splezala iz tomuna in se usedla na breg. Pogledala se je v tolmun. Pretreseno je vzkliknila. Prvič po dveh letih je spet slišala svoj glas zato je spet vzkliknila od same groze. V odsevu je videla očeta in mater. Bila jima je tako podobna. Kaj ji je mati rekla? Znajdi se, bodi srečna, najdi Selyno. Znajdi se. Kaplja svetlobe in dobrote v morju teme in zlobe.

Končno se je odločila da nadaljuje pot. Šla je proti zahodu.
Eno leto je potrebovala, da je prišla do Dareta. Zato ker ni hodila po cesti, skrivala se je pred vojaki. Imela je le devet let in se je večkrat ustavljala da je kaj ulovila, nabrala rastline, napolnila čutaro vode. Ko je prišla do Dareta je prodala zajce, ki jih je ulovila dan pred tem. V krčmi Stari vol si je plačala prenočišče za nekaj dni. Tu je slišala govorice o nekakšni nalogi. O iskanju kristalov. Da tisti ki jih najdejo dobijo plačilo. Kali, ki si je plačilo želela je šla v Yazuac. Spoznala je nove ljudi, borila se je z medvedom in dobila je zasluženo plačilo.

Sedela je v travi in razmišljala. Takrat se je polna denarja spetspomnila materinih besed. Poišči Selyno. Kaplja svetlobe in dobrote v morju teme in zlobe. In Kali se je dvignila iz trave, v gostilni nakupila živež ter se odpravila proti Hadaraški puščavi. Ni vedela zakaj tja. A nekako je čutila da bo tam nekje našla Selyno. Na tisti prostrani brezkončnosti.

Naslov sporočila: Re: Ankalime Tor Maj 06, 2014 4:30 am

6. SNIDENJE

Pridružila se je neki trgovski karavani in rekla je da bo čuvala konje, ko pade noč. Devetletna Kali se je dejansko izkazala, saj je enkrat opozorila na kojota, še preden bi ta prišel v tabor in splašil konje.
Velikokrat je sedela ob njih in jih gledala z občudovanjem v očeh. Spominjala se je materinega vranca in očetovega belca in svoje prelepe kobile v barvi peska. Kobile, ki je bila hčer dveh dobrih konj in je bila izjemno hitra. Če bi se takrat bolje spoznala na konje in tržno vrednost, bi lahko za Kido izterjala veliko več zlatnikov. Zdaj ji je bilo žal, da jo je sploh prodala.

Nekega dne je konj zataval od skupine. Starejši moški ji je rekel, naj ga gre iskat. Vzela je čutaro vode, nekaj za pod zob, eno odejo in sledila je stopinjam v pesku. Našla ga je, prijela za uzdo in odpeljala nazaj do skupine. Te pa ni bilo več. Odšli so, brez nje. Misleč da išče izgubljenega konja. Želeli so se znebiti odvečne deklice. In odvečnega konja, saj je en član odprave umrl. Tako bi imeli več hrane zase. So res mislili da ne zna slediti stopinjam? Zajahala je konja, ki ni imel sedla, (zvečer so namreč konjem sedla dajali dol), in spodbodla ga je v galop, prepričana da bo izsledila skupino. A ponoči Kali ni videla sledi in zjutraj so bile zabrisane. Izgubila se je. Vedela je da mora varčevati z vodo zato jo je pila po majhnih požirkih. Zvečer je šla pozno spat, izkopala je vdolbino v pesek in zjutraj je vstala zelo zgodaj da je v vdolbini našla kaj vode, ki jo je lahko rjav kastrat popil. Tako sta nadaljevala teden, dva. A konju je bilo nekaj požirkov vode na dan premalo in opazno je shujšal in opešal.
Prav tako je opešala rdečelasa deklica. Res da se je odlično znašla v divjini, a puščava je bila nekaj čisto drugega, nikjer hrane, nikjer vode.

Po nekaj dneh je konj onemogel obležal, Kali pa se je srce trgalo od obupa. Ni se jokala. Bila je trdoživa in ni smela porabljati vode za nepotrebno cmerjenje. S konjem je preživela nekaj napornih ur, ko pa je zaprl oči, ga je pustila tam in sama nadaljevala. Ker vode ki jo je dobivala iz tal ni več dala konju, temveč jo je sama spila, je pravzaprav lažje preživela dan. A potovala je počasneje.

Nekako se je primajala do neke vasice. Vprašala je ljudi naokrog. Pogledovali so jo grdo, nič kaj prijazno. Rekli pa so, da je v Hedarthu. Puščavniški vasi. Kali je pogledala na zemljevid in se čudila kaj vse je prehodila. Tako sama in mlada kot je tudi bila. Šla je do gostilne, kjer si je naročila vodo in sobico. Plačala je še z zadnjimi zlatniki, ki jih je imela od prodaje svoje kobile Kide.

In naslednji dan jo je zagledala. Vedela je da je ona. Izžarevala je neko energijo. Šla je do nje. In res je bila! Selyna Morduin, njena prekrasna botra. Kakšne reči ji je govoril o njej oče! Kako se bojuje, kakšnega zmaja ima. A da je skrivnost. Da tega ne sme govoriti naokrog. Da je cesarstvo zlobno. In tako sta se spoznali. In Kali je bila srečna kot že dolgo ne, oziroma, kot ni bila srečna še od zadnje večerje s staršema.
In Selyna jo je vzela k sebi v uk, rdečelaskino tavanje in iskanje se je končalo.