Elentári Tinry
Število prispevkov : 1402
Statistika Izkušnje: (9/50) Zdravje: (100/100)
| Naslov sporočila: Elentári Pet Okt 22, 2010 9:02 pm | |
| Osebni podatki:
÷Ime: Elentári
÷Rasa: Surdijka
÷Vzdevek: El
÷Priimek: Saoirse
÷Ime očeta: Sykel
÷Očetov vladar: Orrin
÷Ime matere: Nyene
÷Materin vladar: Orrin
÷Imena bratov-sester: brat Nysarr
Dobri ljudje:
÷Znanci: Faith, Dominos, Leassi, Gilraen, Selyna Morduin, Kali, Delphine, Synar, Allard
÷Prijatelji: Faith, Dominos
÷Najboljši prijatelji:
÷Simpatije:
÷Ljubezni: Morskow
÷Učitelji: Dominos
÷Učenci:
Slabi ljudje:
÷Tekmeci:
÷Škodoželjneži in zavistneži:
÷Sovražniki: Morskow
Zmaji (Če ga imate) ÷Ime: ÷Spol: ÷Barva: ÷Napad: ÷Obramba: ÷Moč: ÷Spretnost:
Imetje: tri bodala, plašč, daljnogled, torba, krajši meč | |
|
Elentári Tinry
Število prispevkov : 1402
Statistika Izkušnje: (9/50) Zdravje: (100/100)
| Naslov sporočila: Re: Elentári Pon Jan 28, 2013 2:13 am | |
| Svetloba in vročina… Elentári je trudoma premagovala korak za korakom po ozki poti, ki je vodila od njihove domačije proti južnim mejam Surde z gorami. Nečloveški kriki materine sence, podrejene plamenom… V mislim so ji odzvanjali hrapavi glasovi prasketanja ognja, ki ga je nekoč ljubila in si ga želela podrediti. Vonj žgočega mesa, pomešan s tuljenjem živine… Sledila je naglim bratovim korakom, ki so ju vodil stran.
Vse kar sta poznala in jima je bilo drago, je uničeval ogenj. Vse.
Ustavil se je ob robu gozda. Upočasnila je korak in se zazrla prek rame. Za njima je v plamenih izginjala njihova domačija. Nysarr je počasi stopil do nje in ji z hrapavo roko mladega moškega ljubeče objel otroški obraz. V njegovih očeh je lahko videla odsev vročine in čutila moč besa, ki je vstajal v njem. Stisnil je ustnice in po njegovem licu je zdrsela solza. Le ena. Vendar je bila vanjo ujeta neskončna bolečina.
Odmaknil je roko z njenega obrazka in se poskušal nasmehniti. »Pojdi… Uporabi gozd kot zavetje in njegovo moč kot prijateljev nasvet.« Poljubil jo je na čelo in El se je prestrašeno oklenila njegovih kolen. »Prosim…«
Nežno ji je razklenil ročice in jo potisnil po kamniti poti med prve gozdne veje. Z bolečino v očeh se ji je še zadnjič nasmehnil in odkorakal nazaj proti vasi. Ona pa je le opazovala, kako se je njen otroški svet sesuval v drobne koščke, predrobne, da bi jih bilo mogoče še kdaj zlepiti nazaj.
| |
|