Caeron Afiriel

Osebni podatki

÷Ime: Caeron
÷Priimek: Afiriel
÷Rasa: človek, vzhodnjak
÷Starost: 30~40

÷Ime očeta: neznano
÷Očetov vladar: /
÷Ime matere: neznano
÷Materin vladar: /
÷Imena bratov-sester: neznano

Poznanstva

Signeya

Bližnji

÷Prijatelji:
÷Najboljši prijatelji:
÷Simpatije:
÷Ljubezni:

÷Učitelji:
÷Učenci:


Nadležneži

÷Tekmeci:
÷Škodoželjneži in zavistneži:
÷Sovražniki:


Živali

÷Maček: Feadur
Črn maček, star približno eno (1) leto.
Preračunljiv in previden, ko je obdan s preveč neznanega.
Drugače radoveden, razposajen in rad med ljudmi.

O vzhodnih deželah

Tam daleč v deželi Bleščečega Sonca je nekoč živel tih rod ljudi. Bili so preprosta bitja, ki so živela daleč onkraj Velike Pušče, kot so jo večkrat imenovali sami. Njihove skupnosti so bile majhne in razkropljene. Največkrat v oblikah majhnih vasic in velikih družinskih kmetij. Ne vladarjev in ne bogov niso častili. Imeli so le vaške starešine, ki so skrbeli za odnose znotraj in med skupnostmi.

Tujce so le redko poznali. V izročilih ljudstva je bil spomin na zmaje, veliko bolj kot nanje, še vedno živ. V takšni samotni odmaknjenosti pa se je tudi ta rod skozi generacije ohranjal čist in s tem tudi obdržal veliko samosvojih posebnosti. Večina jih je sedaj ovitih v tančico smrtne skrivnosti in so ljudem za vedno izgubljene.

Vendar ne vse. To so bila bitja večinoma postavne rasti. Lasje so se jim lesketali v vseh odtenkih rdeče, kot tudi njihove brade in obrvi. Ne vojn in ne lakote niso poznali. Njih glavni vrednoti sta bili mir in svoboda. Tudi tam kjer je kot, da ju ni.

[Caeron prihaja daleč z vzhoda Hadaraške puščave in reke Edda. Ker življenjepis predstavlja zgodbo z njegove perspektive, tudi imena krajev odražajo njegovo trenutno zavest in pripadnost.]

Pot spominov I

Bilo je v Andalonških gozdovih, ko je prvič srečal njo. Pod vznožjem nekega mogočnega gorovja, katerega ime je bilo sedaj že davno izgubljeno v mitih in legendah ljudstva, pozabljenega skozi neštete zgobe zgodovine dežel. Tam je s pečin padal majhen slap, ki je skozi leta v kamnitih gozdnih tleh izdolbel majhno kotlino in jo zapolnil z jezerom. Majhna jasica je obdajala jezero okoli nje pa se je daleč v daljavo širil gozd. Sredi te divjine je takrat zagledal njo.

Stopila je k jezeru in se primaknila h vodi. Izza pasu je vzela usnjene čutare in jih začela polniti z vodo. Njeni dolgi in valoviti lasje so se ji v bledem jutranjem soncu lesketali v rdečkasto rjavi barvi. Nežno so ji padali čez rame in hrbet. Niti sapice vetra ni bilo čutiti, ki bi ji jih mršili. Nosila je obrabljeno rjavo obleko. Podobno tistim, ki so bile pred časom v modi med kmečkimi deklinami. V tem trenutku se je skozi drevesa na jaso opotekel on. Izgledal je mlad in kratkih rdečih las. Po videzu sodeč nekje v svojih dvajsetih. Napol priplazil se je do jezera in padel vanj z obrazom naprej.

Dekle se je sprva prestrašilo neznančevega vdora, a sta jo radovednost in sočutje do človeka hitro predramili. Počasi je pogledala naokoli in se previdno začela približevati neznancu. Ko je videla, da ni pri zavesti, ga je kar se da hitro potegnila iz vode ter se usedla poleg njega. Čez čas je vstala in izginila v gozd. Vrnila se je s polnim naročjem posušenih vej in zakurila ogenj.

Spomladansko sonce je že zahajalo, a mož se še vedno ni prebudil. Njegova oblačila so že posušena ležala okoli ognja, sam pa je bil ovit v čiste bele rjuhe. Ob ognju je poleg dekleta sedaj sedel še mladenič in se pogovarjal z njo. Vsepovsod naokoli pa se je širil vonj kuhane obare.

Rdečelasec je počasi odprl svoje oči, se dvignil v sedeči položaj in se s topo bolečino v mišicah razgledal naokoli...